Na tisto prvo veliko noč pa ni bilo tako. Ko je na veliki petek »prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure« (Mr 15,33). To ni bila tema sončnega mrka ali umiranja večera v noči; torej tema, ki očem odvzame svetlobo. Ne, to je bila tema Božje agonije, ko smo ljudje edinorojenega Božjega Sina pribili na križ, da bi ne vznemirjal ustaljenega reda in motil vzpostavljenih odnosov v družbi. Ta tema je bila drugačna; ni se ustavila na vekah, ampak je šla v globino, segla je do srca – zmračilo in stemnilo se je v srcih. In zato so se množice, ki so bile na Kalvariji, »in so videle, kar se je zgodilo, nazaj grede tolkle po prsih« (Lk 23,48).

Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo, za katero je sv. Avguštin rekel, da je mati vseh vigilij, to se pravi, da je bdenje vseh bdenj. V našo stolnico smo sledili velikonočni sveči, ki prestavlja Kristusa. Obred smo začeli zunaj, pod milim nebom, kjer smo blagoslovili velikonočni ogenj. Na ta način smo v nekem smislu podoživeli začetek stvarjenja, ko je Bog Stvarnik v pustost in praznino zemlje, v temo, ki se je razprostirala nad vodami, izgovoril prvo besedo stvarjenja: „Bodi svetloba!“ In Bog je videl, da je svetloba dobra.

Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob naših grobovih, naj se ne pogovarjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galilejo. Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi. 

Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vem želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami, in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in sestrami pojte: Aleluja.

Ko premišljujemo Jezusovo trpljenje na veliki petek, se zaustavimo najprej pri njegovem fizičnem, telesnem trpljenju; neizmerno trpljenje bičanja in križanja. Ustavimo pa se tudi pri njegovem duševnem in duhovnem trpljenju. Ob tem se zamislimo nad njegovo zapuščenostjo: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!« V vsem dogajanju se je čutil tudi zapuščenega od ljudi; pa ne le od tistih tam v Jeruzalemu, pač pa od ljudi, ki njegovega daru odrešenja ne sprejmejo; ki jim je vseeno, kaj Bog pripravlja za človeka.

Kaj je torej storil Jezus? Naredil jih je za svoje. Učenci so bili lahko privrženci katerega koli rabina; ali pa apostoli, naziv, ki so si ga izposodili iz civilnih opravil (odposlanec, glasnik), Janez pa tukaj uporabi besedo »svoji«, da pokaže, kakšna posebna pripadnost jih odslej povezuje z Jezusom. Gre za resnično občestvo namenov, miselnosti in volje. Vrh tega tudi pojasni, da jim je izkazal ljubezen do konca.

Veliki četrtek nas vsako leto zbere pri krizmeni maši. Duhovniki se Bogu zahvalimo za dar duhovništva, vas pa, dragi bratje in sestre, prosimo za molitev, da bi Božji dar duhovništva mogli živeti v skladu z Božjo voljo in v resnično duhovno korist vsega Božjega ljudstva.

Na veliko noč, 31. marca 2024, bo ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore OFM ob 8.30 daroval vstajenjsko sv. mašo v stolnici sv. Nikolaja.

Nadškof Zore bo ob 15.00 v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani vodil votivno protipotresno pobožnost.

Škof Jamnik bo vstajenjsko sv. mašo ob 6.30 daroval v župnijski cerkvi v župniji Ljubljana - Štepanja vas.

Vsem vam pa bi se rad danes posebej zahvalil za vaše pogumno, učinkovito in hitro odzivanje na neurja in poplave, ki so v začetku avgusta lani prizadele precejšen del Slovenije in jih opisujejo kot najhujšo naravno katastrofo v zgodovini Slovenije. Koliko ljudi, koliko družin je takrat čez noč ostalo brez vsega. Ne le, da so bile poplavljene hiše in stanovanja ter s tem uničeno pohištvo in vse drugo. V mnogih primerih je odneslo tudi hiše, ali pa jih je tako poškodovalo, da njihova obnova ni mogoča.

Vstopili smo v pomladanski mesec marec, ki ga bo v Cerkvi zaznamovalo praznovanje velike noči. Ne bo pa to edini praznik v tem tretjem mesecu leta 2024.

Teologija mora pozorno poslušati vero ljudstva, da jo bo poznala in jo tudi prav nagovarjala. Obenem mora spremljati tokove in težnje družbe in njenih usmeritev, da pravočasno zazna, kaj se v družbi dogaja, in da iz molitve, iz Svetega pisma, iz živega izročila Cerkve in s teološkim znanjem oceni dogajanje, ali kot je dejal Salomon se uči razlikovati med dobrim in hudobnim, ter z jasno besedo pokaže, kaj je dobro, ki vodi v življenje, in kaj je hudobno, ki prinaša smrt. S takšno držo nekdo, ki govori o Bogu, pa naj bo voditelj ljudstva, teološki strokovnjak ali pa mistik, v resnici postane strežnik vseh, čeprav je po merilih sveta velik, morda celo največji.

V letošnjem postu bi vas zato rad povabil, da se Magdaleni ne priporočamo samo za uslišanja v zvezi s preizkušnjami, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju. Priporočajmo se ji, da bi po njenem zgledu in njeni priprošnji mogli tako odpreti srce in življenje za Kristusa, da bi se v svetem obhajilu v resnici mi spreminjali vanj, da bi predano živeli z njim. Da bi bilo vsako naše sveto obhajilo globoko doživetje Tomaževega izkustva: »Moj Gospod in moj Bog!«

Trdno sem prepričan, da bo tudi umetnost, če bo zvesta svoji prvinski poklicanosti, z vsem, kar bo ustvarila, povezovala ljudi, jim odpirala oči, ušesa in srca za brate in sestre, ter pomagala k oblikovanju ene same družine Božjih otrok.