Tukaj smo kot Cerkev, ki se zahvaljuje. Zahvaljujemo se, ker se Bog ne naveliča klicati ljudi v vrste svojih bližnjih sodelavcev. Zahvaljujemo se Bogu, ker za svoje sodelavce ne izbira popolnih ljudi. Kakor je nekoč hodil ob obali Genezareškega jezera in ribiče vabil, naj pustijo mreže in čolne in gredo za njim, kakor je hodil po ulicah in naletel na mitničarja, ki je pobiral davke in ga povabil, naj pusti mitnico in gre za njim, tako tudi danes hodi po poteh človeških src in v njih naleti na vse mogoče. In vabi, kakor je vabil včasih, kakor vabi vedno: »Hodi za menoj!«

Bratje in sestre, dragi kmetje in kmetice. Ne morem drugače, kot da omenim še misel, ki jo je pred kratkim povedal dr. Žiga Turk. Dejal je, da so države in različne skupnosti uspešne oziroma da lahko preživijo, če imajo svojo energijo, če imajo svojo hrano in če imajo svoje otroke. Vse troje: energijo, hrano in otroke.

Iskanje resnice je naporno, ker nas prisili, da stopimo iz sebe, da tvegamo, da si postavljamo vprašanja. Iskanje resnice nam pomaga, da širimo svoje meje, meje duha, meje srca in meje znanja. Z vsakim korakom na poti k resnici se naša obzorja širijo, pogled pa seže dalje in zaznava večje globine. Pravi iskalci resnice nikoli ne postanejo čreda, ki ne razmišlja s svojo glavo in nekritično sprejme slogane in gesla, ki jim jih pripravijo drugi, da jih kriče ponavljajo za drugimi in verjamejo, da s tem izražajo svoje mnenje in se borijo za prave stvari. V iskanju resnice mora biti človek večkrat sposoben tudi samohodstva, ki zahteva pogum, tvega korake v neznano in se ne boji priznati, da je bil njegov poskus zgrešen in da se je zmotil.

S to evharistično daritvijo se hočemo Bogu zahvaliti za življenje pokojnega gospoda Toneta. Sveta maša je največja zahvala, saj se pri sveti daritvi po Kristusi, s Kristusom in v Kristusu zahvaljujemo nebeškemu Očetu za njegovo očetovsko dobroto do nas. Obenem pa nam ravno globoka hvaležnost začne razkrivati veličino daru, ki nam je bil dan. Tudi v hvaležnosti za življenje in sposobnosti gospoda Toneta bomo vedno bolj odkrivali, kaj vse nam je Bog podaril po njem.

Vstopili smo v mesec oktober, rožnovenski in misijonski mesec.

»Zagotovo se zdaj sprašujete, kaj se je zgodilo, oziroma kje se je zataknilo, da smo se šele po 25 letih zbrali na slovesnosti posvetitve cerkve,« je spomnil župnik Andrzej Gosek. »Ne bom vam našteval mnogih birokratskih in drugih človeških ovir. Jaz vidim stvar tako, da smo rabili vsa ta leta za zorenje. Bog je vodil cerkveno občestvo v Zalogu, Kašlju in Podgradu skozi različne, celo težke preizkušnje, da bi se naučili, kaj pomeni biti Cerkev, odpuščati in ljubiti drug drugega, kakor nas ljubi sam Jezus Kristus.« Dodal je, da je njemu letošnji misijon, s katerim so se pripravljali na posvetitev cerkve, pustil sporočilo v srcu in ga je pripeljal do spoznanja, da Bog daje prave stvari (milosti) ob pravem času.

Če moj pogled ni uprt v Boga, če se ne prepustim njegov ljubezni, moram globino iskati drugje in ustvarjam razlike, v katerih se tako ali drugače pokažem boljšega ali pomembnejšega od drugega. Zato tekmujem, obrekujem tekmece, ali pa sem obseden z dosežki.

Svež je še spomin na lanskoletne uničujoče poplave v Sloveniji in tudi na veliko solidarnost, ki so jo prejeli na Slovenski Karitas tudi iz organizacij mreže Karitas v Evropi v višini skoraj 1,5 milijona evrov. Večina pomoči je prišla ravno iz teh prizadetih držav v zadnjem neurju. Zato določam, da v nedeljo, 29. septembra 2024, po vseh župnijah naše nadškofije naredimo nabirko za namen pomoči poplavljenim v Srednji Evropi.

Vaša eminenca, spoštovani gospod kardinal dr. Franc Rode,

bila je nedelja, Gospodov dan, 23. septembra leta 1934, ko sta slovenski narod in Cerkev prejela velik dar, ki se je kalil skozi različne države in narode in jezike, se brusil v  zahtevnih in odgovornih službah ter si tako pridobil izjemno intelektualno razgledanost, širino svetovljanske kulture in globino katoliškega duha. Hvaležni smo, da Vas poznamo, da imamo milost živeti v tem skupnem trenutku in praznovati skupaj z Vami.

Smo pred praznikom svetih nadangelov. Med njimi je sv. Mihael, ki se po besedah knjige Razodetja skupaj s svojimi angeli bojuje proti zmaju. Zmaj je v svetopisemski govorici vedno podoba zla. Zato je nadangel Mihael lahko tudi vaš zavetnik in vzornik, saj ste tudi vi postavljeni zato, da se borite zoper zlo. Žal vam dela ne bo nikoli zmanjkalo, vendar vedite, da zlo nikakor ne bo imelo zadnje besede. Zlo se vedno izčrpa samo v sebi, ker nima življenja v sebi. Na koncu bo zmagalo dobro. Tudi po vašem prizadevanju.