Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM v mesecu februarju nagovarja poslušalce Radia Ognjišče. Vabljeni k poslušanju oz. branju njegovih nagovorov. Objavljali jih bomo sproti.


Spoštovani poslušalci in poslušalke Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre.

Kdo je svetnik? Vem, da nam ob tem vprašanju prihajajo pred oči obrazi in tudi imena svetnikov, o katerih slišimo pri maši, ki jih prebiramo na koledarju, nekatere smo tudi sami poznali, saj so naši sodobniki, lahko bi rekli svetniki našega časa. Ne samo verni, ampak dejansko kar vsi ljudje poznajo Mater Terezijo, ustanoviteljico Misijonark ljubezni, pa papeža Janeza Pavla II., če omenim samo dva izmed njih.

Svetost običajno ostaja zunaj nas. Še več. Marsikdo bi bil v zadregi ob dejstvu, da mu pripisujejo svetost, morda bi se čutil celo malo užaljenega; nekako v smislu, da svetost ni za vsakdanjega človeka, ki z obema nogama stoji na tleh in je v polnosti vpet v življenje. Da svetost torej ni nekaj za normalnega človeka.

Pa vendar Gospod v odlomku iz tretje Mojzesove knjige, ki ga za današnjo, sedmo nedeljo med letom beremo kot prvo berilo, čisto izrecno naroča: »Govori vsej skupnosti Izraelovih sinov in jim reci: ‘Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet’« (3 Mz 19, 2). Tudi Jezus v nadaljevanju Govora na gori, ki ga poslušamo zadnje štiri nedelje, vztraja pri isti zahtevi, le da jo oblikuje nekoliko drugače: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Evangelist Luka Jezusovo zahtevo po popolnosti po vzoru nebeškega Očeta izrazi z drugimi besedami: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče« (Lk 6,36).

Matej nas je pripeljal v samo središče Jezusovega govora na gori, v srce njegovih besed o nebeškem kraljestvu in o odnosih, ki morajo vladati v tem kraljestvu. Gre za logično nadaljevanje spodbud, ki smo jih poslušali preteklo nedeljo, ko je Jezus zapovedi, ki so bile izročene starim in so mogle ostati zgolj na površju, pri zunanjem izpolnjevanju, prenesel v notranjost in jih utemeljil v vzgibih srca, ne samo v izpolnjevanju predpisa. Tudi danes beremo: »Slišali ste: ‘Oko za oko in zob za zob.’ Jaz pa vam pravim: ne upirajte se sovražniku…« »Slišali ste, da je bilo rečeno: ‘Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.’ Jaz pa vam pravim: ‘Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo…’«

Kar danes Jezus pričakuje od nas, je zares popolnost. Njegovo naročilo »Bodite popolni«, ni leporečje, čeprav je beseda sama v sebi pravzaprav protislovna, vznesena in pretirana: kdo si more namreč domišljati, da bo dosegel Božjo popolnost? Jezus nam namreč ne pravi, da gre za ideal, ki je praktično nedosegljiv. Ne. Prej gre za način življenja, pokazati nam hoče smer, zato nam kot zgled pokaže Boga samega, ki se nam je razodel kot tisti, ki brez konca, neutrudno in nepremagljivo ljubi vse svoje stvari. V tej ljubezni ne dela sile naši svobodi, ampak skuša naša srca osvojiti z milostjo. Prizadevati si moramo, da bi postajali podobni temu in takšnemu Bogu.

Matejeva pripoved se potem dotakne nekaterih vzorčnih izjav. Prva se nanaša na tako imenovano »povračilno pravo«. To je v Stari zavezi in v vseh zakonodajah tistega časa uravnavalo povračila za žalitev ali škodo, ki jo je nekdo utrpel: Oko za oko in zob za zob.

Pošteno povedano je bilo to hvalevredna ureditev, saj je zajezila človekovo nagnjenje k neomejenemu maščevanju in uvedla tako imenovano merilo pravičnosti.

Samo po sebi tudi danes v našem kazenskem sistemu še vedno velja to načelo. Le da danes več ne sekamo rok, iztikamo oči in ne izbijamo zob, ampak škodo, ki jo je storilec povzročil posamezniku ali skupnosti preračunajo v denar, ki ga mora plačati, ali v čas, ki ga mora preživeti v zaporu.

Kako občutljivo je to področje, lahko vsakdo izmed nas preverja kar v svojem lastnem srcu. Ko mi je nekdo storil krivico – tako vsaj sam presojam to, kar je povedal ali kar je storil – se v meni sproži pradavni nagon, da bi mu vrnil z enako mero. Še bolj pa sem zadovoljen, če mu lahko vrnem v nekoliko večji meri, kot sem jo sam prejel. V ljudski govorici pravimo, da vračamo milo za drago, a v resnici bi raje vrnili dražje za drago. Krivica, pa naj bo resnična, ali pa jo samo mi tako doživljamo, v nas sproži misel na maščevanje. Vrniti, vrniti celo v nekoliko večji meri, da bo ta človek vedel, kaj mi je storil in kako me boli.

Jezus pa gre tudi tokrat daleč preko vsakega človeško razumnega razmišljanja. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« Prav pa je, da se spomnimo, kako je v takšnem primeru ravnal Jezus sam. Ko ga je pred velikim duhovnikom eden od služabnikov udaril po licu, mu je Jezus dejal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« Ni mu nastavil drugega lica, pa tudi nazaj ni udaril, ampak ga je povabil v pogovor. Res pa je, da je pozneje izpostavil vse svoje telo udarcem in smrti.

Ko je o tem vprašanju spregovoril francoski filozof Fabrice Hadjadj, je dejal, da kristjan more in mora to načelo spolnjevati, kadar gre za njega samega. Kadar nekdo ogroža njega osebno, takrat je dolžan nastaviti drugo lice. Nima pa te pravice takrat, kadar gre za njegovo družino, za njegovo ženo in za njegove otroke. Ti pa niso njegovo drugo lice in jih je dolžan zavarovati pred nasiljem okrutneža. A tudi tukaj se mora varovati, da ne postane plen logike maščevanja.

Še zahtevnejše pa je drugo naročilo, ki ga Jezus namenja svojim: Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih.

Človeškemu razumu se to upira. Dokler je govora samo o omejitvi povračilnih ukrepov, o nedovoljenosti maščevanja, toliko časa lahko stisnemo zobe in sprejmemo nekaj, kar je po našem čutenju komaj sprejemljivo. Tukaj pa gre za notranjo držo, za utripanje mojega srca. In moje srce naj bi po Jezusovi zahtevi do sovražnika utripalo z ljubeznijo. Je to sploh mogoče?

Sicer pa je tudi Jezus sam na drugem mestu dejal, da ni večje ljubezni, kot je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje. Ne za svoje sovražnike, za svoje prijatelje. Velikokrat se mi je zdelo, da je Jezus s to besedo šel nekako do pol pota. Za prijatelje bi še kdo umrl. Ne sicer vsi, nikakor ne, kdo pa vendarle bi. Vrhunska ljubezen bi bila umreti za sovražnika. Zakaj Jezus ni šel tako daleč. Ljubiti tako zelo, da bi umrl za sovražnike.

A stvar je jasna. Bog nima sovražnikov. Njegovo sonce vzhaja nad vsemi in dež pošilja pravičnim in krivičnim. In ko je Juda s poljubom povedal, koga naj primejo, ga je Jezus nagovoril: »Prijatelj, čemu si prišel.« Tudi v trenutku izdaje je bil Juda prijatelj. Bog nima sovražnikov.

Kaj pa ti, dragi človek, dragi brat ali sestra? Imaš sovražnike? Težko, da jih boš znal ljubiti sam. Izročaj jih dragemu Bogu. On v njih ne bo gledal sovražnikov, tebi pa bo naklonil milost, da jih boš njemu izročal z vedno bolj iskrenim srcem – v njem ne bo več želje, da bi se jim Bog v tvojem imenu maščeval, ampak bo resnična želja, naj jih Bog blagoslovi, ker ti v svojem srcu tega še nisi sposoben. In ko bomo to delali vsi, ko bomo vsi tiste, ki jih včasih v srcih doživljamo kot sovražnike, izročali Bogu, bomo začeli postajati usmiljeni, kakor je usmiljen naš nebeški Oče.

Dragi bratje in sestre, voščim vam lepo nedeljo in vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Za poslušanje posnetka, kliknite na povezavo.

Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre.

Preteklo nedeljo smo premišljevali o Jezusovi trditvi, da smo njegovi učenci sol in luč. S to kratko priliko nam je Jezus povedal, da je blagre potrebno živeti med ljudmi in da smo kristjani zato poklicani, da se ne osamimo, da ne postanemo nekakšna izključujoča skupnost, ki je zaprta vase, ampak se moramo, tako kot se sol raztopi v jedi, da opravi svoje poslanstvo, tudi mi pomešati med družbo, da postanemo pričevalci za evangelij Jezusa Kristusa.

Danes, v Božji besedi 6. navadne nedelje, pa nam Jezus v nadaljevanju Govora na gori pojasni, na kakšen način to poslanstvo lahko uresničimo.

Preseneti nas Jezusova trditev, v kateri nam pravi, da ne pridemo v nebeško kraljestvo, če naša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev. Kako je to mogoče, saj so bili pismouki in farizeji strogi izpolnjevalci vseh predpisov svoje vere. Ni šlo za veseljaške in lahkomiselne mlade ljudi: bili so strogi, zavzeti, predani postu in molitvi. In vendar jih Jezus ne pohvali, pač pa svoje učence pozove, da morajo preseči njihovo »pravičnost«. Zakaj Jezus postavlja tako zahtevo, ko pa so vendar živeli tako dosledno po postavi in predpisih, da jim nihče ni mogel nič očitati? Pred nas stopa podoba farizeja iz Jezusove prilike, ki je stal spredaj v templju in molil: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim« (Lk 18,11-12). Ta človek je celo presegal to, kar je zapovedovala postava. Ali je večja pravičnost, kakor so jo živeli pismouki in farizeji, sploh možna?

Po drugi strani pa, ali nas Jezus vabi v tekmovalni odnos z določeno skupino ljudi? Ali s tem tudi v današnjo družbo, ki k tekmovalnosti vzgaja vse od mladih nog, prinaša še dodatno polje tekmovalnosti, preseganja drugih in nadvlade nad drugimi s tem, da je naša pravičnost večja kot pa pravičnost drugih?

Tekmovalnost nas hitro zvabi v primerjanje z drugimi, z njihovimi življenji, z njihovimi uspehi, z njihovimi pomanjkljivostmi, z njihovimi grehi. Zaradi tega se zelo hitro čutimo vzvišene nad druge. Predvsem zelo hitro opazimo, da imamo veliko manj napak, kakor drugi, da smo veliko bolj pošteni, veliko bolj prijazni, veliko bolj delavni, veliko bolj obzirni kakor tisti, s katerimi se primerjamo. Kar pomislite na svoje sosede, svoje sodelavce, velikokrat celo na svoje domače. Čudno, da je okoli nas toliko ljudi, ki so slabši od nas.

A Jezusova misel nas želi voditi v čisto drugo smer. Njegov namen nikakor ni, da bi svoje učence povzdigoval nad druge ljudi, ne nad pismouke in farizeje v svojem času, ne nad to ali drugo skupino ljudi v našem času. Jezus namreč zelo natančno pove, kako naj bo pravičnost njegovih učencev večja od pravičnosti pismoukov in farizejev.

Jezus v želji po večji pravičnosti svoje učence vodi v globino. Zanj merilo pravičnosti ni zunanje izpolnjevanje zapovedi in predpisov. Bog ne dela črtic, koliko pobožnosti je nekdo opravil, s kolikimi posti se je pokoril, kakšne okraske nosi na svojih molitvenih oblačilih. Pravzaprav tudi ne, koliko rožnih vencev je nekdo zmolil, koliko svetih maš se je udeležil, na kolikih romanjih je bil.

Vse te stvari so seveda same na sebi dobre, a so lahko res samo prikriti spodbujevalci napuha, ko s farizejem v templju lahko tudi mi rečemo: »Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje.«

Ne, Jezus nam hoče povedati nekaj drugega, nas napotiti v drugo smer. Jezus nas vodi v spoznavanje in spolnjevanje pristne Božje volje. Ni se omejil na slepo izpolnjevanje Mojzesovih predpisov. »Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ‘Ne ubijaj!’ Da je bilo starim rečeno: ‘Ne prešuštvuj!’ Da je bilo starim rečeno: ‘Ne prisegaj po krivem!« Vsaki od teh zapovedi starim Jezus dodaja: »Jaz pa vam pravim.«

V tem iskanju Očetove volje Jezus zahteva več, kakor je zahteval predpis. Jezus gre do korenin. Jezusu ne gre več za zunanje izpolnjevanje predpisov. Zunanje izpolnjevanje predpisov je to, na kar gleda človek. »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce,« je Gospod pojasnil Samuelu, ko je pri izpolnjevanju svoje naloge gledal na zunanjost (1 Sam 16,7).

Ko pa Bog tehta srce, je jeza dovolj, da nekdo zasluži obsodbo, je poželjiv pogled dovolj za prešuštvovanje … »Če bi bilo srce sodnik, dolga in strašna bi bila spoved,« je v črtici Skodelica kave zapisal Cankar. V srcu so vprašanja postavljena veliko bolj korenito, kot pa zgolj pri zunanjem izpolnjevanju predpisov. Spomnim se, kako je nekoč škof Jurij Bizjak dejal, da je Jezus dopolnil postavo s tem, da je vzel posamezne zapovedi in jih zaostril. Pravzaprav nam je naročil nekaj drugega: ni dovolj, da je naša privolitev Božji volji zgolj zunanja, zgolj zunanje izpolnjevanje predpisov, ampak mora biti ponotranjena. Mi moramo znotraj, v srcu, spoznati in sprejeti Božjo voljo. Potem za nas izpolnjevanje Božje volje ne bo tehtanje, kaj moram storiti, da bom še znotraj občestva, oziroma česa ne smem storiti, da ne bom prestopil meje, ki me ločuje od Boga in občestva. Od nekakšnega »količinskega« odnosa z Bogom bomo začeli živeti kakovostni odnos z Bogom. Naše življenje vere ne bo več zunanje izpolnjevanje predpisov, ampak bo postalo življenje ljubezni in sicer ljubezni po meri Jezusa Kristusa, ki nam naroča: »to je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12).

Kako pa naj preidemo od zunanjega izpolnjevanja zapovedi k ponotranjenemu odnosu z Bogom in bližnjimi. Odgovarja nam modri Sirah iz današnjega prvega berila. »Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi. Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt, in kar bo komu po volji, mu bo dano.«

Nazadnje je odločitev moja, je izbira moja. In tega se zavedamo, čeprav si to težko priznamo. Kako vabljivo je, da bi odgovornost prenesli na druge, na kogarkoli že, na ljudi ali na Boga. A Bog izbiro prepušča nam. Bom stegnil roko po ognju ali po vodi, bom izbral življenje ali smrt. Sveto pismo je polno pripovedi o tem, kako so ljudje izbirali – od Adama in Eve, od Kajna in Abela naprej. In danes je izbira moja. Kaj bom izbral, za čem bom stegnil roko?

Dragi bratje in sestre, ob naši osebni odgovornosti za izbiro bi rad, da bi slišali tudi Gospodovo besedo Mojzesu: »Kajti zapoved, ki ti jo danes dajem, ni zate pretežka in ni oddaljena. Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolniš« (5 Mz 30,11.14).

Želim vam blagoslovljeno nedeljo in vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Za poslušanje posnetka, kliknite na povezavo.

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. V drugem berilu 5. nedelje med letom apostol Pavel spregovori Korinčanom: »Moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepričevalnih besedah modrosti, temveč sta se izkazala Duh in moč, zato da vaša vera ne bi temeljila na človeški modrosti, ampak na Božji moči.«

Zato je Pavel med Korinčane prišel slaboten, v strahu in velikem trepetu, saj ni prišel zato, da bi jim z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjal Božjo skrivnost. Nasprotno. Za nič drugega ni hotel vedeti med njimi, kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega.

S križanim Kristusom je torej Pavel prišel v mesto, ki je bilo v tistem času pomembno pristanišče in s tem veliko središče grške kulture ter stičišče nadvse različnih miselnih in verskih tokov. Stik mlade krščanske vere s prestolnico poganstva je novokrščencem prinesel kar nekaj resnih težav.

A Pavel v Korint ne prihaja z modrostjo besede, ampak s križanim Jezusom Kristusom. Križani je bil za Jude spotika, za pogane norost, za verujoče pa Božja moč in Božja modrost. Križani je bil za Pavla temelj, iz katerega je živel, pa tudi temelj, iz katerega je oznanjal. V ozadju tega temelja je Božja ljubezen, ki presega vsa umovanja in modrovanja tega sveta. Dokler je Pavel deloval iz modrosti tega sveta, pa naj jo je doživljal še tako vzvišeno in sveto, toliko časa je bil preganjalec. Ko pa je srečal Jezusa Kristusa in to križanega, je postal oznanjevalec. Trden temelj, ki ga je odkril v Kristusu, ga je podpiral, da je mogel vztrajati v najrazličnejših okoliščinah: bil je bičan, doživel je brodolom, kamnali so ga, pred cesarja je šel, on pa je vedno in povsod ostajal Pavel, ki med tistimi, ki jim oznanja, ne ve za nič drugega, kakor za Jezusa Kristusa in to križanega.

Kakšen izziv za nas, kristjane tega časa. Kaj je dejansko temelj našega življenja? Na čem slonimo, iz česa živimo, kaj oznanjamo? Ali še drugače: na kom slonimo, iz koga živimo in koga oznanjamo? Veste, dragi bratje in sestre, če je naš temelj karkoli drugega kot Kristusov križ, če je naš temelj kdorkoli drugi kot Jezus Kristus sam, potem ni čudno, če se nam življenje in stališča vedno znova drobijo. Ko ravno mislimo, da smo dosegli neko trdnost, se nam ta trdnost sesuje pod nami in mi boleče doživimo nezanesljivost svojega življenja. Ker naša vera prevečkrat temelji na človeški modrosti, se nam dogaja, da smo omahljivi v svoji veri, ogroženi v srečevanju naše vere z nevero naše okolice, negotovi v zagovarjanju vsebine in izrazov naše vere. Ker naša vera prevečkrat temelji na človeški modrosti, se nam dogaja, da se prav zaradi tega v svoji veri ne počutimo zares doma in domače, ampak bi marsikatero resnico in prvino svoje vere najraje odložili ali jo vsaj prikrili, da bi ne bili izpostavljeni in bi zaradi tega ne imeli težav.

Kljub temu v današnjem odlomku iz evangelija po Mateju beremo, kako Jezus pravi svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta. Vi ste mesto na gori. Vi ste svetilka na podstavku.«

Že smo sol in luč. Jezus ne uporablja prihodnjika: „Vi boste“, pa tudi ne velelnika: „morate biti“, ampak uporabi sedanjik: „vi ste“.

Mi smo že sol in luč, moramo pa bedeti, da daru, ki je skrit v našem življenju, ne bi zapravili ali ga napravili nerodovitnega.

Res je, sol ne more izgubiti svoje slanosti. Toda če je ne uporabimo, da bi dala okus jedi, ostane njena slanost neizkoriščena in ne služi ničemur.

Kakšna vprašanja nam postavlja ta nadvse kratka Jezusova prilika. Na misel mi prihaja odlomek iz knjige Postaje mojega življenja, v katerem se odraščajoči Jud v Ostiji spoprijatelji z ostarelo rusko Judinjo, ki ima oba otroka v Združenih državah, ona pa je branjevka na ostijski tržnici. Med njima se razvije zanimiv pogovor, ki ga navajam po spominu. „Zakaj ne greš k otrokoma v Ameriko,“ je najstnik vprašal starko. „Amerika ne mara komunistov, jaz pa sem bila komunistka,“ odvrne žena, „in zato ne morem v Ameriko.“ „Zakaj pa potem ne greš v Izrael. Tam bi bil prostor tudi zate,“ je nadaljeval fant. Žena pa je na to odvrnila: „Judje smo sol zemlje. Če pa je preveč soli na kupu, to ni dobro.“

Prav to je večkrat težava nas, kristjanov. Dogaja se nam, da na neki način ostajamo sol na kupu. Svojo slanost izražamo takrat, ko smo v družbi sebi enakih, enako mislečih in enako verujočih. Svojo slanost živimo samo v varnem zavetju cerkvenega občestva in do neke mere še domače družine. Zunaj tega okvira se naša slanost pogosto izgubi – pa ne v smislu, da bi se sol spridila, kakor pravi Jezus, pač pa naša slanost ostaja na tistem kupu, v katerem doživljamo varnost.

Pa si predstavljajmo, da kepo soli vržemo v neko jed. Sol ne bo opravila svojega poslanstva. Sprijeta bo ostajala skupaj, namesto da bi se posamezna zrnca soli raztopila v jedi in bi na ta način vsa jed postala slana. Soli namreč ne jemo posebej, ampak se mora raztopiti v jedi – šele tedaj sol osoli vse okoli sebe, čeprav je ne moremo več ločiti od jedi.

Podobno moramo kristjani opustiti misel, da bi ostajali posebej, ločeni od bratov in sester in misliti, da živimo v svetu, ki je samo naš. Razumljivo je, da se v bivanjskih okoljih, na delovnih mestih, v različnih oblikah družbenega življenja verujoči in neverni znajdemo skupaj. In prav v takšnih okoljih moramo kristjani izpolniti svoje poslanstvo, da skušamo učenje evangelija spremeniti v dejanja. To je nekaj lepega, pa tudi nekaj težkega in zahtevnega: biti kristjan v svetu, ki ni krščanski.

Če se nam naloga zdi včasih prezahtevna, je prav, da se spomnimo, komu je Jezus povedal to priliko. Walter Kasper piše: „Ne mogočnim in velikašem, ne intelektualcem, ki usmerjajo javno razpravo in javno mnenje ter določajo merila  vsakdanjega mišljenja in govorjenja. Jezus govori ljudem, ki jih je neposredno pred tem, v blagrih v Govoru na gori, imenoval uboge, tiste ki jokajo, krotke, usmiljene, preganjane. Preprostim ljudem, majhni skupini v nepomembnem kotu tedanjega velikega in mogočnega rimskega imperija. V resnici je govoril majhnemu zrncu soli.

Vendar soli ne moremo jesti v velikih količinah; dovolj je majhen ščepec, da začini in naredi okusno juho, ki bi brez tega ščepca soli ostala plehka in neužitna.“ Tako Kasper.

Nekaj podobnega je z lučjo. Nihče ne more dolgo gledati v močno luč. Zaslepila bi ga in poškodovala njegove oči. In vendar brez luči ne moremo videti nič od tega, kar nas obdaja.

Podobno je s pričevanjem Gospodovega učenca. Ne sme si domišljati, da bo svet spremenil v veliko solnico in tudi ne, da bo vse postalo ena sama luč, tako da ne bo več senc. Ljudem mora z nekaj soli in z nekaj luči pomagati, da prepoznajo Božjo navzočnost v svetu. To mora storiti z dejanji, na katera nas danes spominja prerok Izaija; lačnemu daj kruh, brezdomca pripelji v hišo, nagega obleci, odpravi zatiranje iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.

Dragi bratje in sestre. Smo sol in smo luč. Tako nam zagotavlja Jezus. Moramo pa se odločiti, kako bomo to dejstvo živeli. Bomo tvegali, da se kot sol porazgubimo v jedi in se kot luč razpršimo v okolico? Tako bomo evangelizirali svet, v katerem živimo in samo tako bo Cerkev postala kot mesto na gori, ki se ne more skriti, ampak bo postala privlačno znamenje usmiljene Božje navzočnosti v svetu.

Voščim vam lepo nedeljo in vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Za poslušanje posnetka, kliknite na povezavo.

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Čeprav uradno zaključimo božični čas z nedeljo Jezusovega krsta, ki smo jo obhajali 12. januarja, pa slovenski kristjani božični čas doživljamo vse do 2. februarja, do praznika, ki ga imenujemo Gospodovo darovanje v templju oziroma do svečnice. Šele za svečnico pospravimo jaslice in v naše domove in stanovanja se vrne ustaljenost časa med letom.

To je čas, ki nam je podarjen, da praznično dogajanje, praznično doživljanje in praznično vsebino ponotranjimo. Med samimi prazniki je življenje tako polno, tako hitro in nasičeno z vsebinami, da se lahko zgodi z nami, kakor se dogaja v naravi. Kadar pride močna ploha, hud naliv, so tla pokrita z vodo, ki pa mimogrede odteče. Tak naliv zemlje nikoli ne napoji, da bi mogla dajati rodovitnost temu, kar je vanjo položeno. Naliv se zemlje dotakne samo površinsko, lahko bi rekli tudi površno, in se zato ne dotakne korenin.

Podobno je lahko tudi v duhovnem življenju in v življenju naše vere. Praznični dogodki nas obsipajo z vseh strani. Veliko je dogodkov v cerkvi, maš in drugih slovesnosti, zraven je še vse tisto, kar nam ponuja družba, da bi nas prepričala, kako moramo praznovati, potem pa še pričakovanja naših domačih – kakor ogromen naliv, ki pljusne preko nas, nas preplavi, vendar ne pronica v globino. Ne dotakne se področij, kjer rastejo odnosi, kjer se srečujeta Bog in človek, kjer se srečujeva Bog in jaz. Praznični naliv odteče, vsakdan pa je morebiti samo nekoliko bolj siv, kot je bil poprej.

Zato potrebujemo svečnico in vse, ki v prizoru v templju nastopajo. »Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi.«

Jožef in Marija sta rojstvo Jezusa in dogodke okoli tega rojstva doživljala globoko in skrivnostno. Dolga pot do Betlehema, stiska okoli iskanja prebivališča in votlina za živino, ki je postala kraj rojstva prvorojenca. Pa skrivnostni obisk pastirjev v sveti noči, ki so govorili o angelih in njihovem sporočilu, v katerem so slavili Boga na višavah in vse, ki na zemlji izpolnjujejo Božjo voljo. Toliko je bilo vsega, da je bilo za Marijo preveč in je to shranila in premišljevala v svojem srcu.

Dober mesec pozneje sta otroka odnesla v Jeruzalem, v tempelj. Dogajanje in osebe morajo vstopiti v okvir postave, da bodo dogodki v Betlehemu postati rodovitni. Sebe in Jezusa sta morala položiti v objem Božje volje. Samo na ta način bi vse, kar so doživeli, dobilo pravi smisel in pomen.

Romanje v Jeruzalem in darovanje Jezusa v templju pa je imelo še drug pomen. Prvorojenec je bil Božji. Jožef in Marija sta se tega globoko zavedala. Marija je še vedno nosila v sebi besede: »Spočela boš in rodila Sina, ki bo velik in se bo imenoval sin Najvišjega. Sveto, ki bo rojeno, se bo imenovalo Božji Sin.« (prim. Lk 1,30-35). Pa tudi Jožef ni pozabil, kako mu je angel v spanju povedal: »Jožef, ne boj se vzeti k sebi svoje žene. Kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina in on bo svoje ljudstvo rešil grehov« (Mt 1,20-21). Njuno spoznanje o Jezusu je bilo torej jasno. Jezus pripada Gospodu. A to sta morala izraziti tudi pred ljudmi. Ljudje so morali videti njuno prepričanje, da je Jezus Božji. Zato sta šla v Jeruzalem in v templju darovala dve grlici ali dva goloba, ki ju je Marija dala v dar za svoje očiščenje. Prvorojenca je bilo treba odkupiti s petimi šekli. A evangelist niti z besedo ne omenja, da bi bil Jezus odkupljen. V tempelj sta ga prinesla kot tistega, ki pripada Gospodu in tudi iz templja sta ga odnesla kot tistega, ki pripada Gospodu. Kot bi že v tej simboliki darovanja v templju poslušali Jezusov odgovor, ki ga je dal Mariji na vprašanje: »Zakaj si to storil. Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48-49).

V kristjanih se včasih pojavi misel, da je pomembno samo to, kar človek nosi v srcu. Vse zunanje oblike, s katerimi bi izražal svojo vero, se jim zdijo nepomembne. Zato otroci niso več krščeni, pari se ne poročijo, nedeljska in praznična maša postane samo še stvar občutka, trenutnega razpoloženja. Pri zagovarjanju takega stališča znamo biti tudi ostri, napadalni – zlasti do tistih, ki nas morda kdaj želijo spodbuditi, da naše krščanstvo potrebuje tudi zunanje izraze pripadnosti veri.

Zato si danes zastavimo vprašanje: »Ali sem v tem, kar je mojega Očeta? Ali sem v resnici Gospodov, kakor je bil Gospodov Jezus po rojstvu in kar je potrdil pri dvanajstih letih.« Zakaj se nam dogaja, da naši dvanajstletniki niso več Gospodovi, še manj pa so Gospodovi potem, ko prejmejo zakrament birme. Hiše svojega Očeta ne poznajo več. Kaj pa če je razlog v tem, da jih njihove mame in očetje niso prinašali v hišo njihovega Očeta. Ker je bilo premrzlo, ker je bilo prevroče, ker smo samo ob nedeljah skupaj, ker se bo sam odločil, ko bo odrasel … Gre pa za to, da so mame in očetje pozabili, kje so doma, pozabili, čigavi so. Ker so pozabili na obrede in so z obredi pozabili tudi na odnose, ki jih ti obredi vzpostavljajo. Potem pa prvorojenci in tudi vsi drugi otroci niso več Gospodovi, niso več skrivnost in dar, ampak postanejo samo še pravica.

Začnimo jih spet prinašati pred Gospoda, da jih bomo spoznali v njihovi resnični veličini in da bomo ob njihovi veličini tudi sami spoznali, kakšno zaupanje nam je Bog izkazal, da nam je podaril otroke.

V templju se je Jezus srečal tudi z dvema predstavnikoma izvoljenega ljudstva, s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Njuno življenje je bolj ali manj potekalo v templju ali v njegovi bližini. Simeon je bil pravičen in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Po navdihnjenju je prišel v tempelj. Vzel je Jezusa v naročje in se zahvalil Bogu: »Zdaj odpuščaš Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje.« Simeonovo življenje je bilo v tistem trenutku izpolnjeno. Bog je Bog, ki izpolni obljubo. Zato je miren. Pa tudi Jezus je v njegovem naročju prejel poslanstvo: »luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.« In vsi, Jezus, Marija in Jožef so bili deležni njegovega blagoslova.

Tukaj se moramo spet vprašati sami pri sebi: ko srečamo mlado družino, morda smo celo skupaj pri maši – jo v srcu blagoslavljamo, ali se morda jezimo, ker nas otrok moti. V nas mora biti nekaj Simeonove hvaležnosti in pobožnosti, da bomo deležni tudi Simeonovega miru.

Dragi bratje in sestre. Kako se boste odločili na današnji paznik svečnice? Boste šli v svetišče, kamor vas vabi, o tem ne dvomim, Sveti Duh, ki vsakega izmed nas navdihuje k dobremu? Tam je Jezus, ki čaka, da ga tudi vi vzamete v naročje in hvalite Boga. Če boste sledili navdihu, boste skupaj s prerokinjo Ano vsem, ki pričakujejo odrešenje, pripovedovali o Njem, o Jezusu. Kdor ga enkrat zares drži na rokah, ga nikoli več ne bo izgubil iz srca.

Vsem želim lepo nedeljo. Vaše prizadevanje za dobro naj blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Za poslušanje posnetka, kliknite na povezavo.

Objavljeno 13. 02. 2020

Podobni prispevki