Spoštovani pater opat Janez in stiški menihi, dragi bratje duhovniki in bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi ministrantje in pevci, dragi bratje in sestre.
Ko je papež Frančišek razglasil izredno sveto leto usmiljenja, je tudi določil, naj se ne samo po rimskih bazilikah, ampak po vsem svetu v pomembnejših cerkvah odprejo sveta vrata, ki bodo „vrata usmiljenja. Kdorkoli bo stopil skoznje, bo lahko občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje.“ Takšna vrata je po papeževi odločitvi mogoče „odpreti tudi v svetiščih, kamor romajo številni romarji, ki se jih v srcu na teh svetih krajih dotakne milost in najdejo pot do spreobrnjenja“ (MV 3).
V tem starodavnem samostanu v Stični sveta vrata usmiljenja odpiramo ob častitljivih jubilejih, saj letos samostan obhaja 880 let od ustanovne listine samostana, 860 let od posvečenja samostanske cerkve in 80 let odkar je bila ta cerkev razglašena za baziliko. Pa ne gre samo za pomembne obletnice zgodovinskega spomina, gre predvsem za sedanje izžarevanje duhovnosti tega samostana v bližnjo okolico in tudi širše v naš slovenski krščanski in kulturni prostor.
Papež Frančišek pravi, da „obstajajo trenutki, ko smo še močneje poklicani, da se zazremo v usmiljenje, da bi tudi sami postali učinkovito znamenje Očetovega delovanja.“ V današnjem odpiranju svetih vrat v Stični se milostno povezuje oboje, trenutek in kraj. Obhajamo namreč prvo postno nedeljo in obhajamo jo v baziliki, ki je posvečena Žalostni Materi Božji. „Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni (prim. Ef 1,4), da bi postala Mati človekovega Odrešenika. Na težo greha Bog odgovarja s polnostjo odpuščanja. Usmiljenje bo vedno večje od slehernega greha in nihče ne more omejevati Božje ljubezni, ki odpušča“ (MV 3).
V eni od postnih pesmi se v Marijo oziramo kot v ženo, ki ima srce prebodeno s sedmerimi meči – Marija sedem žalosti. Žalostna Mati Božja je upodobljena na več načinov; največkrat z mrtvim Sinom v naročju, ali pa s sedmerimi meči, ki so prebodli njeno srce.
Ali se ni vsak dogodek, ki ga opisuje pobožna ljudska pesem in je za Marijino srce predstavljal bolečino – meč, spremenil v vrata usmiljenja, skozi katera je Božja ljubezen uresničevala svoj načrt odrešenja. Od darovanja v templju, ko ji je starček Simeon napovedal, da bo njeno dušo „presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src“ (Lk 2,35), pa do groba njenega Sina. Zato lahko rečemo, da je Marija in njena privolitev, da bo sodelovala pri Sinovem odrešenjskem poslanstvu najprej kot Mati, potem pa kot njegova zvesta učenka, vedno pa kot ponižna Gospodova dekla, ki neprestano ponavlja svojo privolitev, svoj „zgodi se mi po tvoji besedi“ (Lk 1,38), postala vrata, skozi katera je Jezus Kristus, ki je obličje Očetovega usmiljenja, postal človek in prišel na svet.
Kako zahtevno je usmiljenje, vidimo upodobljeno na kipu na glavnem oltarju stiške bazilike. Marija drži mrtvega Jezusa v naročju. Usmiljena ljubezen ničesar ne zadrži zase. Pred nobeno oviro se ne ustavi. Nobenih pogojev ne postavlja in ne priznava nobenih mej. Usmiljena ljubezen ljubi do konca, pa čeprav mora ob tem izpuščati iz rok najdragocenejše in najljubše – svojega Sina, veselje in ponos svojih oči.
Na tem mestu nas nagovarja današnja Božja beseda, posebno evangeljski odlomek o Jezusu, ki je bil skušan v puščavi. Poln Svetega Duha, ki ga je prevzel ob krstu v Jordanu, se je pod vodstvom istega Duha napotil v puščavo. In tam je bil skušan.
Kakšno protislovje! Polnost Svetega Duha, ki ga vodi, istočasno pa mu hudič prišepetava skušnjave. Kako je to mogoče? Ob vsej navidezni nesmiselnosti tega dogajanja, ima prizor vendarle močno notranjo logiko. Nad Jezusa se je v Jordanu spustil Sveti Duh in Oče ga je razodel kot svojega ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje (prim. Mt 3,16-17). Jezus, ki je prišel, da bi razodeval Očeta, je sedaj moral nastopiti pot svojega javnega delovanja. Napočil je trenutek, ko bo kot Sin človekov, kakor najraje imenuje samega sebe, stopil med ljudi, ki pričakujejo Mesija.
V puščavi pa je moralo priti do odločitve, na kakšen način bo Jezus Mesija, na kakšen način bo razodeval Očeta – tako, da bo njegova jed vsak trenutek življenja Očetova volja, ali pa tako, kakor mu bo narekovalo okolje – od hudiča v puščavi pa do množice pod križem. Jezus je ves čas javnega delovanja doživljal to razpetost: množica ga hoče imeti za kralja, hoče od njega dobiti kruh, Peter ga hoče odvrniti od poti v Jeruzalem in s tem od trpljenja, na križu pa mora še v zadnjih trenutkih poslušati: „Mesija, Izraelov kralj, naj zdaj stopi s križa, da bomo videli in verovali“ (Mr 15,32).
Odločitev pa je padla v puščavi, ko je drugo za drugo zavrnil vse skušnjave: skušnjavo kruha, skušnjavo moči in skušnjavo slave, spektakla. Ne bo delal kruha, ampak bo sam postal kruh. Ne bo uveljavljal svoje moči, čeprav bi mu Oče lahko poslal več kot dvanajst legij angelov, ampak bo svoj hrbet nudil njim, ki so ga bili, svoje lice njim, ki so mu pulili brado. Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Ne bo se vrgel s tempeljskega vrha in tudi s križa ne bo stopil. Ostal bo pribit in se v zadnjem izdihu položil v naročje Očetovega usmiljenja. V puščavi je Jezus skušnjavam rekel ne. Odločil se je, da bo živel tako, kakor Oče hoče, in Oče ga je podpiral, da nam je mogel pokazati ljubezen do konca. Samo tako je lahko postal odrešenik človeštva.
Dragi bratje in sestre. Tudi mi smo vedno znova pred isto razpetostjo – živeti, kakor od nas zahteva Božja beseda in kakor nam daje zgled Jezus s svojim življenjem, ali pa sprejemati ponudbe sveta in sklepati kompromise. Odločitev ni vedno lahka. Tudi nam namreč hudobni duh vedno znova prigovarja, da bomo še bolj svobodni, da bomo še bolj to, kar smo, če se bomo uklonili njegovim ponudbam. A zgodi se nekaj čisto nasprotnega. Če se v človeški slabosti odločimo, da bomo sedeli na dveh stolih, da bomo hodili po dveh tirih, postanemo sužnji. Zapeljevanje hudobnega duha nas namreč vodi v sebičnost, sebičnost pa v osamljenost. Če privolimo v njegove ponudbe, začnemo skrbeti sami zase. Mi postanemo pomembni, naš jaz stopi v ospredje. Tako kakor bi se zgodilo pri Jezusu. Skrbel bi za svojo lakoto, moč in slavo. Ker pa je rekel ne, je ostal svoboden za nas in naše odrešenje. Tudi mi ohranimo svojo istovetnost in svobodo samo tako, da skušnjavam rečemo ne.
Žal se nam tolikokrat zgodi, da tega ne storimo. Premalo smo čuječi, premalo potopljeni v molitev, premalo nasičeni z zakramenti. V skušnjavah ne vzdržimo, ampak pademo in grešimo. Zato nas papež Frančišek vabi, naj se zlasti v postnem času približamo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost (MV 18). S posebno vnemo k temu prestolu usmiljenja vabi tiste, ki so zaradi svojega načina življenja daleč od Božje milosti. Nagovarja može in žene, ki pripadajo kaki kriminalni združbi in tiste, ki kakorkoli sodelujejo pri korupciji. Čas je, da spremenimo življenje, čas je, da pustimo, da se našega srca dotakne Božje usmiljenje. Zato vas, dragi duhovniki in posebno še vas, stiški menihi, vabim, da v letu usmiljenja več pozornosti in časa namenimo zakramentu usmiljenja, sveti spovedi. Spovednica naj v našem pastoralnem prizadevanju in v življenju ljudi dobi obnovljeno veljavo.
Stopimo torej na pot spreobrnjenja, ki nam jo ponuja Božje usmiljenje. Približajmo se Žalostni Materi, pristopimo k Sočutni, ki v naročju drži mrtvega Sina in nikogar ne obtožuje, nikogar ne zavrača, ampak še enkrat izpove svoj: zgodi se mi po tvoji besedi in sprejme Sinovo naročilo: Žena, glej, tvoj sin. Kakšen zgled usmiljenja. Kakšno delo usmiljenja. Pred njo in z njo postanimo usmiljeni tudi mi. Amen.
Objavljeno 14. 02. 2016