Vir: arhiv Radia Ognjišče

Spoštovani poslušalci in poslušalke Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Že preteklo nedeljo smo pri sveti maši poslušali začetek Jezusovega tako imenovanega misijonskega govora, o katerem nam pripoveduje deseto poglavje Matejevega evangelija. V Matejevem evangeliju je pet Jezusovih govorov. Najbolj znan je prvi, ki ga imenujemo govor na gori in se začenja z Jezusovimi blagri. Drugi govor je misijonski. V njem Jezus učence pošilja v svet in jim naroča, kakšen naj bo njihov odnos do sveta. Prejšnjo nedeljo smo slišali, da jim je pomagal odpreti pogled, da so v utrujenih in razkropljenih množicah začeli videti Božjo žetev in biti sočutni in usmiljeni do nje.

Potem jih posvari, naj se varujejo ljudi. Napove jim, da bodo v svetu doživljali nasprotovanje: da jih bodo zaradi Jezusa vlačili pred oblastnike in kralje. Še več: napove jim celo, da jih bodo vsi sovražili zaradi njegovega imena, toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.

Današnji odlomek pa se začne s spodbudo: »Ne bojte se ljudi!« Spodbuda, ki opogumlja – ne bojte se, ne boj se – je v Svetem pismu pogosta. Razlagalci pravijo, da se pojavlja tristo petinšestdeset krat, za vsak dan v letu enkrat. Bog nam vsak dan prihaja naproti in nas spodbuja, naj nas ne bo strah, naj ne popuščamo strahu.

Da je bila ta spodbuda potrebna v apostolskih časih, je zelo razumljivo.

»Naš gospod in naš bog ukazuje, da se stori sledeče …« Tako se začenjajo uradni dokumenti, ki so bili izdani v Domicijanovem imenu. Ta cesar je vladal v letih 81 do 96 po Kr.; povsod je dal postaviti kipe v svojo čast in zahteval, da ga častijo kot boga. Konzul Flavij Klemen, njegov bratranec, ki se je spreobrnil v krščanstvo in zaradi tega ni mogel sprejeti tako neprištevnih zahtev, je bil usmrčen, njegova žena Donatila pa izgnana na Sardinijo.

Cesarski kult se je razširil predvsem v Mali Aziji. V Efezu so zgradili tempelj in ogromen kip »bogu Domicijanu«, krajevne oblasti, podrejene oblasti, so hotele, da se vsi poklonijo in počastijo tistega, ki ga videc v Apokalipsi imenuje »zver«.

Kristjani seveda niso mogli izkazovati božanskega češčenja vladarju, zato so se zanje začele poneverbe, kaznovanja, zaplembe premoženja. Mnogi niso vzdržali tega nenehnega nasilja in so na meji zdržljivosti. Nastane nevarnost odpada. Kako jim pomagati, da bodo prebrodili ta težki čas?

Matej je svoje evangeljsko poročilo pisal v tem zgodovinskem okviru in je v svoj evangelij – da bi opogumil kristjane tistega časa – vključil Učiteljeve izreke v zvezi s težavami in preganjanji, ki jih bodo učenci morali prestati.

Za kristjana torej preganjanje ni nezgoda na poti, ampak je neizogibno dejstvo. Tudi v Drugem pismu Timoteju, ki je bilo napisano v približno istem obdobju, je rečeno: »Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani.«

In kakšna priporočila da Jezus preganjanim učencem? Najprej jih opozori na nevarnost strahu. Strah je sam po sebi pozitiven, saj nas opozarja na nevarnosti, preprečuje nam nepremišljena, tvegana, nesmiselna dejanja; če pa se izmakne nadzoru, ovira pogumna dejanja in odločne izbire.

Za tistega, ki se je odločil, da bo hodil za Kristusom, je strah najhujši sovražnik. Pokaže se v strahu pred izgubo svojega položaja, pred izgubo ugleda v očeh nadrejenih, da bo izgubil prijatelje, da mu bodo odvzeli njegovo imetje, da bo kaznovan, da bo ponižan, za nekatere tudi, da jih bodo umorili.

Kogar je strah, ni več svoboden. A moremo stvari postaviti v prave okvire. Nič nenavadnega ni, da nas je strah. Kot je bilo rečeno zgoraj, nas obvladan strah obvaruje pred mnogimi nevarnostmi in neumnostmi v življenju. A gorje, če strah prevzame pobudo; če se prepustimo strahu in začnemo sprejemati odločitve, ki jih narekuje strah. Nazadnje nas strah ohromi – kakor pravijo, da kača s svojim srepim pogledom ohromi svoj plen, da se ne more ganiti in tudi ne pobegniti, tako se zgodi s človekom, ki popusti strahu, da ga obvlada. Postane plen v rokah tistega, ki hoče na osnovi strahu obvladovati okolico; ki hoče, da se ljudje zaradi strahu pokoravajo njegovim muham in ukazom. Ko mu to uspe, ko v ljudeh povzroči toliko strahu, da se umaknejo sami vase in otrpnejo v svoji prestrašenosti, mu je odprta prosta pot do obvladovanja množic. Na ta način so se vzpostavile vse diktature tega sveta, ki so s terorjem obvladovale narode in kontinente. In so propadle. Ker v njih ni življenja. V njih ni življenjske moči, ni prihodnosti, ni ustvarjalnosti. Nasilje je samo v sebi prazno. Povzroči ogromno hudega, veliko solza, krvi in smrti – a nazadnje propade, ker v sebi nima topline, luči, prihodnosti, ker v sebi nima življenja.

Kako naj se torej ljudje soočamo s strahom, kako naj se kristjani soočamo s strahom?

Dragi bratje in sestre, ko začutimo v sebi strah, smo poklicani, da postanemo pogumni. Pogumen namreč ni tisti, ki v sebi ne doživlja strahu, ki ne pozna bojazni. Tak človek je prej brezčuten, morda tudi brezsrčen, ne pa pogumen. Pogumen je človek, ki ga je strah in si ta strah prizna. Obenem pa ne dovoli, da bi strah začel voditi njegove odločitve.

Pogumen je bil Jezus v Getsemaniju. Bilo ga je na smrt strah. Matej piše, da se je začel žalostiti in trepetati. In Luka dodaja, da je njegov pot postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo. Vendar je storil nekaj, kar je izredno pomembno, kadar se mi začnemo tresti in od groze trepetati. Obrnil se je na Očeta. Njemu je razodel svojo neizmerno stisko. »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« Očetu je izročil svojo stisko in Očetu je prepustil odločitev. V pogovoru z Očetom je dobil pogum, da je mogel stopati naprej po poti odrešenja, da se je povzpel na goro velikega vzklika: »Oče, odpusti jim!« Ljudje moji, to je pogum.

Poglejmo si nekaj zgledov poguma v vsakdanjem življenju. Pogumen je bil otrok, ki je v času preštevanja, ko so nas hoteli oblikovati v bojazljivce in skrivače, na vprašanje: kdo hodi k maši in verouku, premagal strah pred učiteljem in razredom in pred vsemi vstal. V tistem trenutku je bil namen utišanja uničen.

Pogumen je bil tisti, ki je videl, da se nekomu dogaja krivica in ob tem ni bojazljivo molčal, pač pa je zanj zastavil svoj glas in samega sebe. Tudi v tem trenutku je bil namen utišanja uničen in krivica je postala krivica, četudi bi jo vsi drugi potrjevali.

Pogumen je tisti, ki ne zataji resnice, čeprav mu kot posledica njegove pokončnosti grozijo s kralji in oblastniki in sodišči. Resnica je obvarovana. In kako naj ravnamo mi, ki pravimo, da smo Kristusovi? Vem, da nimamo vsi v sebi tega poguma, ki kljub strahu stori tisto, kar je prav. A ko nekdo to stori, ko premaga strah in izbere dobro, resnico in pravico, se moramo mi postaviti ob njegovo stran. Pogumno in brez nasilja.

S tem stopimo na stran evangelija, na stran Jezusa Kristusa. S tem ga pred ljudmi priznamo za svojega Gospoda. Ne pozabimo, da nam je Jezus obljubil, da bo tudi on nas priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.

Z Marijo, veliko učenko svojega Sina, hočemo tudi mi hoditi po njegovih stopinjah, da bi tudi mi postali njegovi zvesti učenci in oznanjevalci njegovega evangelija v tem svetu. Naj bo blagoslovljena vaša nedelja in vaše pričevanje za Gospoda v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.