Dragi bratje in sestre,
danes smo se zbrali v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, da bi se Bogu zahvalili za dvojni dar, ki ga je podaril svoji Cerkvi. Najprej za dar Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca. Pred dvema dnevoma, na prvi petek v mesecu februarju smo namreč obhajali spominski dan smrti tega Božjega služabnika, za katerega prosimo Boga, da bi njegovo svetost čim prej potrdil z uslišanjem na njegovo priprošnjo. Ta svetnik spokornosti, adoracije in garanja je umrl na prvi petek v februarju, 3. februarja leta 1939. Drugo dejstvo, ki nas vabi k hvaležnosti Bogu, pa je jubilejno leto vincencijanske karizme, ki letos obhaja svojo 400 – letnico. Predolg bi bil seznam, če bi hoteli navesti vse, kar so duhovni sinovi in hčere sv. Vincencija Pavelskega posejali in posadili v srca slovenskih kristjanov in po misijonskih deželah, kamor jih je klicala Božja ljubezen.
Današnja Božja beseda nas vabi, naj temeljiteje premislimo o svojem krščanskem življenju. Jezus v evangeliju nagovori učence, da so sol zemlje, da so luč sveta. Sol se ne sme spriditi, če hoče prinašati okus in veselje in luč se ne sme skriti pod mernik, da lahko razsvetljuje prostor in tiste, ki so v njem.
Kako je bil sol in luč Božji služabnik Janez Gnidovec. Kakor sem omenil zgoraj, je bil svetnik spokornosti, adoracije in garanja. Ne eno in ne drugo ni pisano na kožo našega časa. Spokornost je praktično izginila iz slovarja. Tudi med nami, redovniki in duhovniki, spokornost ni vedno dobrodošla krepost. Če pri nekom zaznamo, da si v svojem življenju prizadeva tudi za spokornost, ga kaj hitro obtožimo čudaštva. S tem sami zase po pilatovsko umijemo roke in opravičimo svojo mlačnost, željo po lagodju in po uživanju vseh dobrin, ki nam jih življenje ponuja.
Z vso silovitostjo se v tej točki srečamo z mislijo, ki navdihuje jubilejno leto Vincencijanske družine in je vzeta iz Jezusove prilike o poslednji sodbi: „Tujec sem bil in ste me sprejeli …“ (Mt 25,35). Brez zdrave spokornosti, brez hotenega odpovedovanja dobrinam in zadovoljstvom, ki so nam na dosegu roke, ne bomo nikdar sposobni dovolj odpreti oči, da bi ob sebi opazili potrebe ljudi. Brez prave spokornosti ne bomo sposobni stopiti dovolj globoko sami v sebe, v tista področja duše, ki so nam skrita, ki se jih morebiti celo bojimo obiskati, in nam zato ostajajo neznana. Brez takšne spokornosti bomo v preveliki meri ostali tujci sami sebi in se ne bomo znali sprejeti.
Brez takšne spokornosti ne bomo opazili bližnjega, ki kliče po usmiljenju, po sprejetosti, po drobtinicah ljubezni. Ne da bi se zavedali, bomo postali podobni bogatinu, ki se je dan na dan sijajno gostil in ni bil sposoben – ne ni hotel, ampak ni bil sposoben – opaziti Lazarja na svojem pragu, ki je bil lačen njegove jedi in njegovega srca. Ker pa je bilo bogatinovo srce zalito z neizmernim zadovoljstvom nad tem, kar mu je bilo dano, je Lazarja spregledal in Lazar je ostal lačen v želodcu in v srcu. Če hočemo biti odprtega pogleda, moramo postati gospodarji dobrin in gospodarji svoje želje po teh dobrinah, da bomo svoje srce osvobodili zadovoljne brezbrižnosti, ki povzroči toliko grehov po svetu.
Brez te spokornosti ne bomo mogli stopiti v svet svobode, v katerem ni strahu. Strah je sad sebičnosti. Strah nas postane takrat, ko mislimo, da nekaj imamo in se obenem začnemo bati, da bi nam kdo lahko to vzel. Božjega služabnika škofa Gnidovca ni bilo nikoli strah, ker nikoli ničesar ni imel. Ko so ga v Letnici reveži prosili za pomoč, ji je rekel: „Vem, da ste ubožni, in to je hudo. Vendar mislim, da nihče nima tako malo, kot ima vaš škof. Škof nima ničesar.“ In zakaj ne? Ker je vse razdal – revežem, pomoči potrebnim … dostikrat tako, da levica ni vedela, kaj dela desnica. Tako spokorjeno svoboden je upal prehoditi vsako pot, si je upal vstopiti v vsako uborno bivališče v prostrani škofiji – in je upal tudi kralju in ministrom povedati tisto, kar je presodil, da je potrebno povedati. Čudovita svoboda.
Kje je Gnidovec postajal takšen? Kaj ga je očiščevalo vsake navlake? Vztrajanje pred Najsvetejšim. Branko Dorčić, eden njegovih najožjih sodelavcev, trdi: „Najbolj je name delovala njegova izredna pobožnost do sv. Rešnjega telesa. Imel sem vtis, da ga privlači kot magnet. Mimo nobene cerkve in kapele ni šel, ne da bi vsaj kratko pozdravil Najsvetejše. Kadar mu je pa čas dopuščal, je zlasti navsezgodaj zjutraj cele ure preklečal tako zamaknjen, da ni slišal ničesar okoli sebe.“ To potrjujejo tudi sestre redovnice, ki so mu prihajale na pomoč iz raznih redovnih družb. Povedale so, da škofa izpred tabernaklja ni bilo mogoče poklicati drugače, kot da so ga na neki način „zbudili“.
Ure in ure. Kleče. Z očmi, srepo uprtimi v tabernakelj. V nemem pogovoru. V bližini brez besed. V telesu, pa kakor bi bil izven telesa. V zamaknjenju ljubezni. Ali je češčenje navdihovalo spokornost ali je iz spokornosti raslo češčenje? Na to vprašanje je najbrž težko najti pravi odgovor. Ostaja pa za vse nas povabilo, klic k obojemu, k spokornosti in k češčenju.
Gnidovec pa je bil tudi svetnik garanja. Resničnost stavka, ki ga je Bog povedal Adamu po padcu, da bo v potu svojega obraza jedel kruh, je gotovo spoznal že v domači hiši, ko so morali kraškemu svetu v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec iztrgati vsak hlebec kruha. Delaven, ne delaven, garač je ostal vse življenje. V študijskih letih, kot ravnatelj in rektor novoustanovljene škofijske gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, na poseben način pa v svojem škofovskem delovanju. Svojo škofijo je prehodil po dolgem in počez. Tako dobro jo je poznal, da zanj mirno lahko rečemo, da je že v svojem času uresničeval spodbudo papeža Frančiška, da mora pastir imeti vonj po ovcah. Biti jim mora blizu. Na teh poteh je imel spremljevalce, ki so pogosto omagali – eden za drugim. Bil je čuteč in usmiljen in jih je napotil domov. On pa je pot nadaljeval sam. V talarju, plašču, s klobukom na glavi in kovčkom v rokah. Poleti in pozimi, v soncu in snegu. Nič ga ni ustavilo. Ta popotni pastir je bil obenem tudi neutrudni graditelj. V petnajstih letih svoje škofovske službe je zgradil vsaj štirinajst cerkva, imel devet škofijskih sinod, tri evharistične kongrese. V potu svojega obraza je jedel kruh – ki je bil isti, kakor je bil tudi kruh njegovega učenika: Izpolnjevati Božjo voljo. Ko je šlo za Božje kraljestvo, ni poznal strahu.
Če bi si domišljali, da bomo postali kakor Gnidovec, bi bilo to domišljavo. In če bi se po drugi strani prepričevali, da njegove kreposti ne sodijo v naš čas, bi bilo kratkovidno. Prepričan sem, da ne bomo mogli živeti poslanstva, ki nam ga Jezus daje v evangeliju, če v nas ne bo želje, da bi s primerno spokornostjo in vztrajanjem pred Najsvetejšim izostrimo pogled za Božjo voljo in jo potem z vsemi svojimi močmi uresničujemo v življenju. Brez tega bomo svojo luč postavili pod mernik. Naše skupnosti bodo zaprte same vase. Naše družine bodo ostajale krščanske samo znotraj zidov našega doma. Kdo pa bo oznanjal? Kdo bo živel evangelij v vsakdanjem življenju? Kako bodo naša dobra dela pričala o Očetu v nebesih, če ne bodo prežarjena z molitvijo in ljubeznijo?
Pojdimo v to leto milosti z besedami sv. Vincencija Pavelskega: „Želim vam novo srce in povsem novo ljubezen do Gospoda, ki nas neprenehoma ljubi tako nežno, kot bi nas šele zdaj začel ljubiti; kajti vsako njegovo veselje je vedno novo in polno različnosti, čeprav se on nikoli ne spreminja.“
Dragi bratje in sestre vincencijanske družine. Čestitam vam ob jubileju, ki naj postane navdih za novo gorečnost, vse nas pa naj v tem letu spodbuja zgled božjega služabnika Gnidovca in priprošnja sv. Vincencija Pavelskega. Amen.
Foto: p. Ivan Rampre DJ
Objavljeno 06. 02. 2017