Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Današnji evangeljski odlomek se odvija na obali Tiberijskega jezera. Jezero za nekatere ljudi pomeni oddih; odmik od vsakdanjega življenja, uživanje miru in tišine, sprostitev v naravi, ob pihljanju vetra in pljuskanju valov. To hkrati pomeni tudi spomine na to, kar smo doživeli, ali pa pomeni razvnemanje domišljije v želji po tem, kar bi radi doživeli.

Za druge ljudi je jezero njihovo delovno okolje. Z jezerom ali pa na jezeru se preživljajo, zaslužijo vse, kar potrebujejo za življenje zase in za svojo družino. Ti jezero doživljajo čisto drugače – nimajo posebnega občutka za piš vetra in šum valov, pač pa se spominjajo prečutih noči, praznih mrež, žuljev na rokah, ki so skeleli kot žerjavica, razočaranj in upanja.

Za tiste, ki so predstavljeni v današnjem evangeljskem odlomku, pa bi lahko rekli, da jezero pomeni vrnitev k staremu – k življenju, ki so ga poznali, preden so srečali Jezusa in slišali njegovo blago, a zavezujočo besedo: »Hodi za menoj!« Lepo je bilo hoditi za njim, dokler so njegove besede in njegova dela žela odobravanje. Lepo je bilo biti deležen majne sence tiste pozornosti, ki je padala na njihovega Učenika. Ko pa je Jezus začel doživljati nasprotovanje oblasti, velikih duhovnikov in vseh posebno vplivnih v deželi, ni bilo več tiste slave, v kateri so prej uživali, ampak so ob tem, kar se je dogajalo z Jezusom, tudi sami začeli doživljati izpostavljenost in nasprotovanje.

Nasprotovanje je naraščalo do zahteve po Jezusovi smrti in doseglo vrhunec v velikem petku, ko so ga pribili na križ in umorili. Zelo so si želeli, da bi jih ne prepoznali, da bi se mogli kakorkoli skriti v neko odmaknjenost, kjer nihče ne bi bil pozoren nanje in bi jim ne postavljal vprašanj.

Čeprav so v večeru velike noči doživeli prihod vstalega Jezusa, ki se jim je razodel kot Križani, čeprav so bili deležni njegovega pozdrava: »Mir vam bodi!«, je bil strah še vedno močnejši od spominov, bojazen močnejša od poslanstva, ki jim ga je zaupal: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam!« (Jn 20,21).

In so zbežali. Kakor ona dva v Emavs, kakor Tomaž kdo ve kam. Oni so zbežali v Galilejo in se vrnili k jezeru, ki so ga dobro poznali; k jezeru, na katerem so od otroštva naprej lovili ribe; k jezeru, ob katerem so prvič srečali Jezusa in zaslišali njegov glas.

A četudi so se oni vrnili, čeprav so se hoteli skriti ob to jezero, se jim Jezus ni odpovedal. Kakor se je na poti pridružil beguncema v Emavs, kakor je prišel naproti Tomažu, ki se je pridušal, da ne bo veroval, dokler se s prsti ne dotakne ran od žebljev in dokler ne položi roke v njegovo prebodeno stran, tako je tudi sedaj prišel na obalo Tiberijskega jezera, da bi končal njihov beg in jim pomagal, da iz beguncev postanejo oznanjevalci.

Tako kakor je v Emavsu skupaj z učencema sedel za mizo, pred njima razlomil kruh in jima odprl oči, da sta ga spoznala, je tudi na obali jezera pripravil obed za tiste, ki so vso noč lovili, pa niso nič ujeli. Tam, na obali, pa jih je čakala žerjavica, na njej pa riba in kruh.

Kako čudovito sporočilo za vse kristjane vseh časov. Kdo ne pozna bega? Kdo ne želi pobegniti v čase in na kraje, kjer ni preizkušenj, kjer ni dvoma, kjer ni skušnjav, kjer ni bolečih doživetij in spomina nanje, kjer ni razočaranj v odnosih in življenjskih pogorišč? Kdo ne pozna prebedenih noči, praznih mrež, bolečega nesmisla in jalovih prizadevanj? Kdo ne pozna tednov, v katerih se zdi, da je šlo vse narobe, ki so bili polni prepirov z najbližjimi, v katerih ne moremo pokazati sadov svojega dela in ustvarjalnosti? Kdo ne pozna ur, za katere bi si želel, da jih ne bi bilo?

Jezus pa je na obali. Na obali mojega neuspeha, mojega razočaranja, moje praznine. In tam je zame pripravil žerjavico, na njej pa ribo in kruh. V nedeljo me čaka v občestvu Cerkve, da me nagovori s svojo besedo in da me nasiti s seboj. Kdo drug bi mogel napolniti praznino naših dni in naših del, kot On, po katerem je Oče pokazal vso svojo ljubezen do sveta, vso svojo ljubezen do mene, samo da bi jaz imel življenje in ga imel v obilju.

Evangeljska pripoved pa se nadaljuje. Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« V tej podrobnosti se razodeva neverjetna veličina Božjega delovanja. Ni najprej zahteval, naj mu učenci dokažejo svojo lojalnost, naj dokažejo svojo pripadnost. Ne! Najprej je zanje pripravil ribo in kruh. In ko so pojedli in se nasitili, je vprašal Simona Petra, če ga ljubi. Ni izkoristil njihove prazne noči, da bi jih prisilil v izjave o pripadnosti in bližini. Ni jih spraševal o ljubezni in zvestobi ob pogledu na pečeno ribo na žerjavici in kruh, ampak jih je najprej nasitil, potem pa je sledilo vprašanje – in to samo Simonu Petru, če ga ljubi bolj kot drugi.

Za vsakega izmed nas pride trenutek, ki nas razgali; v katerem se pokaže, kakšni v resnici smo. Trenutek, v katerem ni več pretvarjanja in nastopaštva, ampak smo samo še to, kar smo. Peter se je ob tem vprašanju gotovo spomnil, kako je zagotavljal Jezusu, da je z njim pripravljen iti tudi v ječo in smrt (Lk 22,33). Ali pa, kako mu je med zadnjo večerjo zagotavljal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil« (Mt 26,35).

Vprašanje pa ostaja – preprosto in neizprosno: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kot kakor tile?« Bolj kakor tile? Kako naj Peter, Janezov sin, reče, da ga ljubi bolj, kakor drugi učenci, ko pa se je zaklinjal in prisegal, da ga ne pozna, da ne ve, kdo je. Ne! Njegova dejanja razodevajo, da ni večji junak, kot so drugi in da tudi njegova ljubezen nikakor ni večja, kot ljubezen drugih. Zato odgovori previdno: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«

Nič več Simon Peter, ampak Simon, Janezov sin. Kot bi se Jezus vrnil v prvo srečanje s Simonom, ko njegovega imena še ni spremenil v skalo. Tudi v tem pogovoru se razodene neverjetna in skoraj nerazumljiva Božja sklonjenost k človeku. Jezus je Janezovega sina vprašal, če ga ljubi bolj kot drugi. Janezov sin pa je glede na svoje izkušnje in zatajitve odgovoril, da ga ima rad. Med imeti rad in ljubiti je precejšnja razlika. Tudi v našem življenju; marsikaj in marsikoga imamo radi, ljubiti pa pomeni nekaj drugega.

Zato Jezus ni vztrajal pri ljubezni, ki bi bila večja od ljubezni drugih. »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Kako naj Janezov sin po vsem, kar se je zgodilo, tvega odgovor, da ga ljubi? Zato vseeno odgovori: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«

Sledi pa nekaj neverjetnega. Jezus, edinorojeni Božji Sin, se spusti na raven Janezovega sina in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Nič več, ali me ljubiš. Bog je zadovoljen tudi s tem, da ga imamo radi. In Petru je izročil v varstvo svojo čredo.

V tem tednu bodo kardinali stopili v konklave, ko bodo odmaknjeni od sveta in odprti za delovanja Svetega Duha izbirali Petra našega časa. V molitvi, poslušanju Božje besede in premišljevanju bodo skušali razumeti, kdo je poklican, da danes izpove Jezusu, da ga ima rad, in da od Jezusa sprejme skrb za njegove ovce.

Rad bi, da iz tega evangeljskega odlomka in iz zgodovinskega trenutka, v katerega smo postavljeni, sprejmemo dvoje. Najprej, da tudi mi sami zaslišimo Jezusovo vprašanje: »Ali me ljubiš?« Zdi se mi, da dostikrat ne bi mogli odgovoriti niti, da ga imamo radi, kaj šele, da ga ljubimo. Koliko je zatajitev, koliko je izdajstev v našem življenju. Pa ne njega neposredno. Ampak tistih, s katerim se je on izenačil: Kar ste storili kateremu izmed mojih bratov, ste meni storili? In njegovi bratje so: žena, otroci, možje, sodelavci, brezpravni, reveži – neskončen seznam, ki me obtožuje.

Potem pa, da se zavemo, da smo odgovorni za izvolitev novega papeža. Ko je bil Peter v ječi, je vsa Cerkev vztrajno molila. Ko je papež Frančišek umrl, mora vsa Cerkev vztrajno moliti, da bodo kardinali spoznali, koga potrebuje Cerkev in svet v tem trenutku, da bo prebujal vest in odpiral oči za najbolj pereča vprašanja.

V mesecu maju vam želim materinsko spremstvo matere Marije, današnjo nedeljo pa naj bo z vami blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen!