Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Štiriindvajseta nedelja med letom nas nagovarja z več pomembnimi sporočili in vabili. Z današnjo nedeljo sklepamo teden mladih, danes pa je tudi nedelja svetniških kandidatov v ljubljanski nadškofiji ter v koprski in novomeški škofiji. Papež je na obisku na Papui Novi Gvineji ob spodbudah Božjemu ljudstvu mladim posebej položil na srce, naj bodo „upanje za prihodnost“. Zahvalil se jim je za njihovo veselje in za način, kako so pripovedovali o lepoti svoje dežele, ker se ocean sreča z nebom, kjer se rojevajo sanje in porajajo izzivi. Predvsem pa jih je spodbudil, naj se z nasmehi spoprimejo s prihodnostjo.

Ob papeževih besedah lahko tudi mi sami skušamo odgovoriti na dve vprašanji: Kako mi govorimo o svoji deželi, o svoji domovini, pa ne samo o naši Sloveniji, ampak o tisti domovini, ki je v nebesih, kakor pravi apostol Pavel Filipljanom? Drugo vprašanje pa je, kako se spoprijemamo s prihodnostjo: s strahom, z jezo, s pogumom ali z nasmehi.

Naši svetniški kandidati Friderik Baraga, Janez Gnidovec, Anton Vovk, Anton Strle, Magdalena Gornik, Anton Mahnič so živeli v časih in okoliščinah, ki niso bili manj zahtevni, kot so danes, in življenje ni bilo nič bolj prizanesljivo, kot je danes. Znali pa so dvoje: z besedami in življenjskim zgledom so znali govoriti o naši domovini v nebesih, ne da bi se kakor koli odtujevali skrbi za zemeljsko domovino in za njen blagor; prav to pa jih je tudi napolnjevalo z upanjem, s katerim so zrli v prihodnost in se z njo spoprijemali.

V tem duhu nas danes nagovarja tudi Božja beseda, ki jo poslušamo pri svetih mašah. Posebej je pomembno dobro prisluhniti evangeliju. Pri tem ne bodimo raztreseni poslušalci, ki besedo jemljejo neosebno, govorjeno nekomu drugemu in tudi namenjeno nekomu drugemu. Če Božjo besedo poslušamo neprizadeto, če je ne poslušamo kot besedo, ki je namenjeno nam, zapravljamo čas. Potem smo podobni racam, ki vse dneve preživijo v vodi, vendar so na vodo in njeno delovanje popolnoma odporne. Ure in ure so lahko v vodi, pa niti za trenutek ne bodo mokre. Tako je tudi s kristjanom, ki Božjo besedo posluša neosebno. Vidi bralca ali gleda črke in besede na papirju, sliši besede ali jih vidi v svojih mislih in tudi razume pomen posameznih besed ali stavkov; vendar se ničesar ne dotakne njegovega srca, ker posluša in bere besedilo, ki ni namenjeno njemu; tako misli. Potopljen je v Božjo besedo, povsod okoli njega je, a njega se ne dotakne, kaj šele da bi začel razmišljati o spreobrnjenju.

Zato vas povabim k posebni pozornosti, ko boste pri sveti maši poslušali berila in evangelij. Če smo bili preteklo nedeljo na oni strani Jordana, v Deseteromestju, jugovzhodno od Genezareškega jezera, pa nas je Marko danes povabil čisto na sever Izraela, v okolico Cezareje Filipove. Mesto je sezidal Filip, eden izmed sinov Heroda velikega in ga razglasil za prestolnico svojega kraljestva. Poganska dežela Deseteromestja in poganska Galileja, kakor je za prerokom Izaijem ponovil evangelist Matej.

In prav v poganski Galileji je Jezus začel svojo pot proti Jeruzalemu, saj „ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema“ (Lk 13,33). Na tej točki smo tudi na polovici Markovega evangelija. V prvi polovici evangelija, ki ima v celoti šestnajst poglavij, večkrat beremo, da so si množice, pa tudi učenci sami postavljali vprašanje: Kdo je ta? Oblast ima, da izganja hude duhove, čudeže dela, celo valovom morja ukazuje in ti ga ubogajo … Kdo bi torej lahko bil?

Zato ne preseneča, da je Jezus na začetku poti proti Jeruzalemu vprašal učence, kaj ljudje pravijo o njem. Odgovore poznamo: Janez Krstnik, Elija, eden izmed prerokov. Herod je bil celo prepričan, da je bil obujen Janez Krstnik, ki ga je on dal obglaviti in zato v njem delujejo čudežne moči.“ To so bila mnenja okolice.

Jezusa pa je bolj zanimalo, kaj o njem mislijo učenci, kaj so o njem razumeli tisti, ki so toliko časa hodili z njim? Ali so o njem doumeli kaj več, ali delijo mnenja vseh drugih? Ali so njegove besede in njegova dejanja vsaj v njih oblikovala pravo podobo o njem? Zato jih je vprašal: Kaj pa vi pravite, kdo sem?

Ob tem bi se lahko vprašali, ali so se učenci pri čolnih in mrežah, pri mitnicah in na vseh drugih mestih, kjer je k njim prišel Jezus in jih povabil za seboj, vprašali, za kom naj bi šli, komu naj bi verjeli, za koga naj bi zastavili svoje življenje? Kolikor nam je znano, ga niso vprašali, po kakšnih poteh jih bo vodil in kam jih bo pripeljal. Včasih tudi mi ne postavimo določenih vprašanj ne sebi in ne drugim, potem pa smo presenečeni, da stvari ne potekajo tako, kakor smo si prestavljali. Kakor pri Petru v tem primeru.

Kajti Peter je v imenu vseh odgovoril: „Ti si Kristus,“ to se pravi mesija, odrešenik, o katerem so govorili preroki in ki ga vse ljudstvo pričakuje. Močno nas preseneti nadaljevanje, saj jim je Jezus „strogo prepovedal, da bi to komu povedali.“ Zakaj? Če je Peter prav odgovoril na Jezusovo vprašanje, zakaj mora sedaj o tem molčati in zakaj morajo o tem molčati tudi vsi ostali.

Nadaljevanje pripovedi pojasni, zakaj je Jezus ravnal tako. Jezus je namreč takoj za tem prvič povedal učencem, „da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal.“

Sedaj se je pokazalo, v kakšno dvoumje ja zašel Peter. Njegov odgovor je bil popolnoma pravilen, tako da ga v Matejevem evangeliju Jezus pohvali: „Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih“ (Mt 16,17). Ko pa je Jezus razodel, kaj se bo zgodilo na koncu poti, v Jeruzalemu, se je Peter postavil predenj in mu začel braniti, da bi šel v Jeruzalem.

Kako prozorno je Peter pokazal, da so bile njegove besede sicer pravilne in vredne pohvale, njegove predstave pa popolnoma zgrešene. Kajti Odrešenik, ki je živel v Petrovih predstavah – seveda tudi v prestavah vseh ostalih apostolov – Petrov Kristus ne more v trpljenje, še manj v smrt; Petrov Kristus bo sedaj začel vzpostavljati Božje kraljestvo na zemlji in to se bo uresničilo z razkazovanjem Jezusove moči, s čudeži in znamenji, kar bo pritegnilo pozornost vseh.

Če bi takrat, na začetku, ob jezeru in mitnicah vedeli, da jih vabi na pot odpovedi, posmeha, zavrnitve, trpljenja in smrti, bi najbrž zelo premislili, preden bi se odpravili za njim. Ko se mi odpravljamo za Jezusom, ali gremo v resnici za njim, za katerega je sv. Frančišek vedno rekel, da je Jezus Kristus, ubogi in križani, ali pa gremo za svojo predstavo o njem; za zmagoslavno vstalim, ki sedi na Očetovi desnici – zaradi takih predstav imamo potem tudi mi velikokrat težave pri hoji po poti, po kateri se pride v vstajenje in življenje; po poti ljubezni do konca, ki gre nujno preko križa.

Iz svoje izkušnje lahko razumemo Petrov odpor. Jezus pa z ljubečo odločnostjo postavi Petra na pravo mesto: „Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!“ Jezus Petra zaradi napačnih prestav ne podi proč od sebe, ampak mu ukaže, naj se postavi za njim in hodi za njim.

Kako vabljiva skušnjava je, da bi se postavljali pred Jezusa. Velikokrat bi ga tako nehote spremenili v izpolnjevalca svojih načrtov in pričakovanj v prepričanju, da bi tako s precej manj križi in težavami prišli skozi življenje, vseeno pa bi še vedno bili blizu Jezusu. Ni tako preprosto. Če se postavljamo pred Jezusa, se začnemo zelo hitro oddaljevati od njega. On gre proti Jeruzalemu, kjer bo umrl in vstal, mi pa gremo po svoji poti in mislimo, da bo on hodil za nami.

Zato Jezus v nadaljevanju evangeljskega odlomka spregovori še o sprejemanju križa. Kdor hoče hoditi pred Jezusom, hote ali nehote beži pred križem, pa ne kakršnim koli križem, ampak pred križem, ki vodi v odrešenje. Če pa kdo hoče hoditi za njim, „naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj,“ je rekel Jezus.

Kaj pravzaprav to pomeni? Jezus „je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek,“ pravi Pavel Filipljanom. In kdor se kot Jezus izprazni in stopi za Jezusom, se tako kot on napoti k ljudem, da bi jim prinašal evangelij odrešenja. In ljudje temu oznanilu verjamejo in ga sprejemajo.

Kadarkoli berem ali poslušam ta evangeljski odlomek, se mi poleg vprašanj, kaj ljudje pravijo o Jezusu in kaj mi pravimo, kdo je, postavi vprašanje: „Kaj pa bi o Jezusu povedali ljudje, ki ga spoznavajo iz besed in iz življenja nas, kristjanov, ki pravimo, da verujemo vanj in živimo po njegovi besedi?“ Bi Jezus še bil odrešenik in ne nekakšen približek naših pričakovanj in želja?

Vabim vas, dragi bratje in sestre, da se ponižno in odločno napotimo za Jezusom. Nič hudega, če nas je nekoliko strah poti, na katero nas vabi. Na cilju te poti je vstajenje. To je povedal tudi apostolom, a se zdi, da niso slišali. Želim vam lepo nedeljo in vas blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.