Spoštovane poslušalke in dragi poslušalci Radia Ognjišče. Začenjamo obhajati triindvajseto nedeljo med letom, ki letos sovpada z malim šmarnom, praznikom Marijinega rojstva. Za nami je tudi prvi teden novega šolskega in katehetskega leta. Zato je zelo primerno, da dobro prisluhnemo Božji besedi, ki nam jo Cerkev ponuja v premišljevanje in potem seveda tudi v uresničevanje.

Berila pri sveti maši so danes posebej uglašena na poslušanje. Že odlomek iz Knjige preroka Izaija, ki je predstavljen v prvem berilu, nagovarja ljudi, ki so v izgnanstvu v Babilonu in obeta čudovito prihodnost: »Bódite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje prihaja, Božje povračilo, on prihaja, da vas reši!« Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hrômi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Kajti v puščavi se bodo odprli vrelci, v pustinji potoki. Goljava bo postala jezero, žejna dežela vrelci vodá.«

Odlomek iz Markovega evangelija pa nam pove, kako se je z Jezusovim prihodom na svet in z njegovim delovanjem med ljudmi ta obljuba začela uresničevati. Odlomek nam namreč predstavi gluhega človeka, ki je tudi težko govoril, kakor pravi novi prevod Svetega pisma. Jezus je temu človeku odprl ušesa in mu razvezal vez jezika, da je mogel slišati in prav govoriti.

Toda ne smemo prehitevati. Pojdimo po vrsti. Čeprav se sliši čudno, pa vendar, če bi vzpostavili nekakšno hierarhijo prizadetosti in bi tehtali med slepoto in gluhoto, kaj bi dali na prvo mesto? Kaj bolj omeji človeka in kaj bolj zoži njegovo sposobnost srečevanja in komunikacije z drugimi ljudmi?

Glede na to, kolikokrat se v Svetem pismu pojavi glagol poslušati, bi lahko rekli, da je gluhota težja od slepote in da je beseda pomembnejša od luči. Samo v Svetem pismu Stare zaveze se ta glagol pojavi 1159 krat. Pogosto se nanaša na Boga, ki ni gluh, kakor nam zagotavlja Izaija. Za razliko od ljudi, ki pogosto zaprejo ušesa za krik ubogega, ki prosi za pomoč, takoj pa jih odprejo, ko slišijo pohvale in poklone, je Bog pozoren samo na prošnje, na jok, na tožbe svojega ljudstva: »Če bo vpil k meni, ga bom uslišal, ker sem milostljiv.«

V današnjem evangeljskem odlomku se je zgodilo nekaj podobnega. Jezus je v Deseteromestju. To je pokrajina na oni strani Jordana, jugovzhodno od Galilejskega jezera. V tej pokrajini je Jezus iz obsedenega človeka izgnal legijo hudih duhov, ki so obsedli svinje. Te so se pognale po pobočju in se utopile v jezeru.

Jezus se s svojimi učenci torej nahaja v poganski deželi. Tudi človek, ki je gluh in težko govori, je gotovo pogan, saj ni nikjer rečeno, da bi bil kdo iz Jezusovega spremstva. Jezus je prišel med ljudmi, ki ne poznajo Izraelovega Boga in njegovega razodetja. O Jezusu so morda slišali prav zaradi dogodka s svinjami, zaradi katerega med tem ljudstvom najbrž ni užival prevelikega spoštovanja in ni bil posebno zaželen.

Po pojmovanju Svetega pisma je ravno gluhota podoba nepoznavanja ali celo odklanjanja Božje besede in predstavlja stanje človeka, ki so ga zapeljali varljivi glasovi. Jezus je prišel med ljudi, ki imajo ušesa in srca gluha za Božjo besedo. In slišal je prošnjo za človeka, ki je imel gluha ušesa in je težko govoril.

Če bi se Jezus danes sprehodil skozi naša mesta in vasi, koliko odprtih ušes in src bi mu prisluhnilo? Koliko ljudi posluša njegovo besedo, jo sprejema in po njej živi? Mimo koliko domov bi šel, pa ne bi začutili, da gre mimo Bog, ki sliši in posluša? Mimo koliko krščanskih in župnijskih skupnosti bi šel, pa se ne bi spreobrnile in ne bi začele z drugačnimi odnosi oznanjati njegovega evangelija?

Toda ne ozirajmo se naokrog. Ne iščimo gluhote za Boga in za njegovo besedo pri drugih ljudeh, v drugih družinah, v drugih skupnostih? Prav to oziranje okrog in odkrivanje, kdo je manj Božji in manj krščanski, kot sem sam, je posebna oblika trdovratne gluhote, v kateri smo se, kot sem rekel zgoraj, dali zapeljati varljivim glasovom, da ne slišimo Božje besede.

Tega človeka so privedli k Jezusu. Pomagali so mu dobri ljudje. Jezus zopet ravna v skladu s svojim mesijanskim načinom oznanjevanja odrešenja. Čeprav ga obdaja množica, množice ne uporabi za to, da bo razširila vest o čudežu, ki ga je storil. Ne. Božji čudeži namreč niso spektakel, nad katerim bi se naslajala zijala. Božji čudeži niso popestritev dolgčasa. Prav tako Božji čudeži niso potrditev naše izjemnosti, naše pobožnosti, s katero smo si tak čudež zaslužili. Skratka, Božji čudeži nikoli niso potrjevanje človekove zagledanosti vase ali hlastanja za izrednostjo, ampak so milostna srečanja med posameznikom in njegovim Bogom. V teh srečanjih Bog pride čisto blizu človeku, človek pa se na poseben način odpre Bogu, njegovi besedi in njegovemu delovanju. Zato je Jezus tega človeka, ki je bil gluh in je težko govoril, odvedel proč od množice, da bi se tam, na samem, v dialogu med človekovo potrebo in nemočjo, ter Božjo ljubeznijo in sočutjem odigrala drama odprtih ušes in razvezanega jezika.

Preden je Jezus storil čudež, je pogledal v nebo in zavzdihnil. V starodavnosti so zdravilci pogosto zdravili s podobnimi gestami. Z njimi so se zbrali, da bi se pustili prežeti z močjo božanstva, preden bi storili čudež. Zdravilcu so priporočali: »Z vso močjo vdihni vase iz božanstva dih duha in ga glej naravnost.«

Jezusa k pogledu kvišku in vzdihu ni spodbudilo ozdravljenje, za katerega so ga prosili. Jezus je imel oči in srce nenehno pri Očetu. To je bilo njegovo življenje, njegovo dihanje. On je živel z Očetom in iz Očeta. In na isti način je tudi deloval. To je bila njegova nenehna molitev in njegova tesna združenost z Očetom.

Potem pa mu je položil prste na ušesa in se s slino dotaknil njegovega jezika. Prsti na ušesih, kot nekakšno nadaljevanje stvarjenja, ko Bog ne samo ustvari človeku ušes, ampak ozdravi tudi njegov sluh, da bi lahko slišal. Posebno gesta s slino je za nas in naš čas nekaj nesprejemljivega. V Jezusovem času pa so slino imeli za koncentrat diha, za nekakšno materializacijo dihanja. S to gesto je Jezus temu človeku posredoval svoj dih, svojega Duha. Ob tem mu ukaže: »Efetá.« Odpri se, po aramejsko. Odpri se. Ne gre za to, da se odprejo njegova ušesa in tudi ne za to, da se razveže vez njegovega jezika. Gre za to, da se odpre on sam, da se odpre njegovo srce, ki ni bilo sposobno slišati. Naj se odpre, da bosta mogla v njegovo življenje vstopiti Kristus in njegov evangelij.

Tudi mi potrebujemo ta odmik od množice, od tega vrveža, da nam bo Jezus odprl srce za svojo besedo. Posebej naj Jezus v tem šolskem in veroučnem letu odpira srca otrok, staršev in učiteljev, da bodo mogli slišati besedo evangelija in jo posredovati drugim.

Danes se veselimo tudi rojstva Božje Matere Marije. Njej Bog ni odpiral ušes in ji ni razvezoval jezika. Marija je imela uho in srce vedno odprto za Božjo besedo in njena usta so vedno izgovarjalo njeno pripravljenost izpolniti Božjo voljo. Od prvega trenutka svojega življenja je bila poslušajoča Gospodova služabnica, ki je z življenjem izgovarjala: Zgodi se mi po tvoji besedi.

Naj se Jezus danes dotakne naših ušes in src, da bomo slišali njegovo besedo, in naj nam razveže jezike, da bodo naše besede in naša življenja  govorila o njem. Naj vas danes in vedno blagoslavlja vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.