Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre.

Pet nedelj smo poslušali in premišljevali šesto poglavje Janezovega evangelija, v katerem smo bili povabljeni k razmisleku, če sprejemamo Jezusove besede, ali pa nas njegove besede od njega oddaljujejo, češ da so pretrde in prezahtevne, zlasti pa ali sprejemamo Jezusa kot kruh življenja in iz njega živimo? Verjamem, da se odgovor glede na okoliščine našega življenja, na življenjsko obdobje, ki ga doživljamo, in tudi na globino naše povezanosti z Jezusom nekoliko spreminja.

Z dvaindvajseto nedeljo med letom se vračamo k odlomkom iz Markovega evangelija, ki nas bo nagovarjal do konca cerkvenega leta.

Današnji odlomek nas postavlja pred vprašanje razmerja med Božjimi in človeškimi zapovedmi. K Jezusu je namreč prišla skupina farizejev in pismoukov, ki so ga vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Ne gre za vprašanje higiene in njenih zahtev, ampak za vprašanje obredne čistosti: kakšne pogoje mora izpolnjevati posameznik, da se more udeležiti obreda v skupnosti.

K tem pogojem je sodilo tudi obredno umivanje, ki je imelo svoj izvor v Izraelovem popolnem odklanjanju poganstva. Pri tem so bili tako dosledni, da pet let niso uživali pridelkov tuje zemlje, ki so jo dobili v posest. Čakali so, dokler ni zanesljivo izginila vsaka sled nečistosti.

Zanimivo je, da varuhi obrednih predpisov ne očitajo, da se učenci in seveda tudi Jezus ne držijo Božje postave, Božjih zapovedi, ampak jim očitajo, da se ne drže izročila starih.

V tem pa je tudi srž problema. V konkretnem primeru je Mojzesova postava, ki ljudstvu posreduje Božje zapovedi, velevala duhovnikom, da si morajo umiti roke in noge, preden zaužijejo, kar je bilo darovano v templju. Nekatere skupine laikov, zlasti pobožnih, pa so tudi na svojih domovih sprejele to navado svetih obedov duhovnikov in postopoma se je ta običaj razširil med ljudmi. Počasi se je oblikovalo prepričanje, da predpis izvira od Boga samega. Od tod Jezusov očitek, da »Božjo zapoved opuščajo in se držijo človeškega izročila.«

Zakaj je takšno ravnanje nevarno? Zato ker na ta način ljudje začnejo svoje izročilo enačiti z Božjo besedo, s tem pa potvorijo Božje obličje in svoj odnos do njega. Posledice tega so hude, zelo hude. Prva je v tem, da Bogu pripisujejo razlikovanje med ljudmi, med čistimi in nečistimi, med pravičnimi in grešniki, med našimi in vašimi. Istočasno se začnejo tudi ločevanja v družbi: med tistimi, s katerimi se lahko družim, in tistimi, s katerimi je druženje prepovedano; med tistimi, ki so sprejemljivi in smejo priti v mojo hišo, in tistimi, ki jim je vstop prepovedan. Začne se z na videz nedolžnimi predpisi, zapovedmi ali prepovedmi, potem se začnejo pojavljati napisi na vratih ali hišah, ki prepovedujejo vstop določenim ljudem, sledijo parole, ki govorijo o smrti, ki da jo zaslužijo nekateri, konča pa se s krematoriji ali pa kraškimi brezni ali rudniškimi jamami.

Bog pa vsega tega noče. Bog je tako zelo drugačen. Zanj so vsi ljudje čisti in med njimi ni razlik zaradi rase, spola in družbenih razmer. Bog tudi noče razlikovanja med čistimi in nečistimi stvarmi, med svetimi in posvetnimi kraji, med vrednim in nevrednim. Vse to hočejo ljudje. Bog pa ljubi vse, kar je, nič od tega, kar je naredil, mi ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril (prim. Mdr 11,24).

Rabini so celo učili, da bo pri Božji sodbi človek moral odgovarjati za vse, v čemer je njegovo oko našlo zadovoljstvo, pa se tega ni veselil. V tem odseva svetopisemski človek, ki se veseli lepote stvarstva in se Bogu zahvaljuje za hrano, pijačo, zdravje, lepoto in za vse darove, ki jih je prejel od Gospoda.

Druga stvar, zaradi katere je enačenje človeškega izročila Božji volji nevarno, pa je aboslutizacija obrednih oblik. Kdor misli, da jih je vzpostavil Bog, se jih tankovestno drži in na koncu prepriča samega sebe, da ima prav v odnosu do Boga, kakor tudi do bratov in sester.

Hitro se znajdemo znotraj miselnosti stare zaveze, kjer so darovali množico žalnih in klavnih daritev in verjeli, da jih to opravičuje. A Pismo Hebrejcem jasno pravi: „Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.“ In dodaja: „Tedaj sem rekel: Glej prihajam, da izpolnim tvojo voljo“ (Heb 10,8-9). In tega danes srečujemo veliko, tudi v Cerkvi: strogega izpolnjevanja točno določenih predpisov v točno določenem jeziku.

Kaj to pomeni? Natančno spolnjevanje jasnih in točno določenih predpisov človeku da občutek, da je izpolnil svojo dolžnost; da nam čutiti, da smo na varnem pred Gospodom oziroma nas celo navaja na misel, da je Bog zaradi naše neoporečnosti celo naš dolžnik.

Če pa svoje življenje gradimo na svobodi Božjih otrok, na tisti svobodi, za katero nas je osvobodil Kristus, pa spolnjevanje predpisov zamenja pripravljenost ljubiti brata ali sestro in na ta način izkazati ljubezen do Boga, do Kristusa. To pa je veliko težje. Dokler svojo vero gradimo na predpisih in postavah, vemo, kdaj so postave izpolnjene in je predpisom zadoščeno. Pri ljubezni pa ni tako. Človek in njegove potrebe niso ujeti v predpise in norme in kdor ga hoče ljubiti, mora stalno odkrivati, kako naj ga ljubi. Ljubezni ne narekujejo predpisi, ampak jo je treba odkrivati; zahteva domišljijo, pozornost ter popolno in brezpogojno razpoložljivost. Tukaj lahko razumemo, zakaj je sveti Avguštin dejal: „Ljubi in delaj kar hočeš?“ Veliko in pogosto bi morali razmišljati o tej njegovi besedi.

Zato nas Jezus v nadaljevanju opozori na srce. Kajti za srce gre, za človekovo globino, za njegove odnose. Kako lahko je doseči zunanjo čistost. Kako lahko je izpolniti vse predpise in postave. A vendar vse to ostaja na površini, v zunanjosti. Ob vseh mogočih čistilnih sredstvih danes res ni težko doseči zunanje čistosti. Pravzaprav je zunanje čistosti danes toliko, da nas napravlja vedno manj odporne za vse, kar bi nas moglo ogrožati iz okolja. Bojim se, da danes živimo v skoraj sterilno čistem okolju, žal pa so tudi naša srca postala sterilna, nerodovitna, jalova, prazna.

Verovanje srca lahko živijo samo tisti, ki so v veri odrasli in dozoreli; tisti, ki so svobodni, iskreni, odprti za Božjo luč in za navdihe Svetega Duha.

Na sredi stopnišča, ki je z južne strani vodilo v Jeruzalemski tempelj, je stalo veliko vrčev, namenjenih očiščevanju duhovnikov in romarjev, ki so prihajali, da bi darovali svoje daritve. Kdor je kristjan, teh vrčev ne potrebuje več, saj Jezus od svojih učencev zahteva samo čistost srca. Psalmist vprašuje: „Kdo se bo povzpel na Gospodovo goro, kdo sme stati na njegovem svetem kraju?“ In odgovarja: „Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca“ (Ps 24, 3-4).

Glede na to, da smo tik pred začetkom novega šolskega leta, se mi postavlja vprašanje: Kaj bo pomembno v letu, ki je pred učenci, dijaki, učitelji in profesorji, s tem pa seveda tudi pred starši in vsemi, ki so z njimi povezani? Ali bomo sestavljali predpise in otroke učili te predpise spolnjevati, da nam bodo všeč in bomo z njimi zadovoljni, ali pa bomo stopili v skrivnost srca, svojega srca in srca otrok in dijakov, in jim bomo učili odnosov: najprej odnosov do ljudi – sošolcev, staršev, učiteljev in vseh drugih, potem pa tudi odnosov do stvari in stvarstva? Je pa res, da predpis napišeš skorajda mimogrede, za oblikovanje srca pa moraš obstati pred skrivnostjo, se ji čuditi in jo spoštovati, da ti dovoli vstopiti in jo moreš z ljubeznijo nagovoriti.

A tako je storil Jezus. Prišel je in vstopil v skrivnost človeka, da bi nam pokazal, kaj pomeni ljubiti do konca. Kajti v ljubezni do konca se uresničuje odrešenje.

Dragi bratje in sestre, voščim vam lepo nedeljo, ki naj vaše srce in vaše življenje napolni z blagoslovom vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Posnetek nagovora najdete na povezavi.