Dragi bratje in sestre! 

Praznujemo božič. Z veliko hvaležnostjo smo se zbrali v stolnici sv. Nikolaja, da bi kot občestvo verujočih vsak v sebi in tudi med nami pripravili prostor za prihod Božjega Sina in našega Odrešenika.

Vsako leto za polnočnico poslušamo evangeljsko poročilo o Jezusovem rojstvu. Evangelist Luka nas najprej postavi v zgodovinski okvir. Navede najpomembnejša imena tistega časa, ob nje pa postavi imena tistih, ki so s svojo pripravljenostjo sprejeti in izpolniti Božjo voljo pripravljali pot Gospodu.

Leta 9 po Kristusu so v mestu Priene v Mali Aziji na kamnito tablo napisali, da rojstvo cesarja Avgusta »vsak lahko razume kot izvor svojega življenja in svojega bivanja, kot čas, od katerega mu ni treba več objokovati svojega rojstva. S tem, ko nam je dala Avgusta, je božja previdnost nam in tistim, ki bodo prišli za nami, poslala kot odrešenika tistega, ki naj bi končal vojne in vse preuredil. Dan božjega (Avgustovega) rojstva je bil za svet začetek veselih oznanil (dobesedno »evangelijev«), prejetih po njegovi zaslugi.«

Prav ta Avgust je ukazal, naj se popiše ves svet. To popisovanje je lahko imelo dvojen namen. Najprej je na ta način cesar izvedel, koliko ljudi je v njegovem cesarstvu sposobnih uporabljati meč – cesar je tako izvedel, na kakšno armado lahko računa. Potem pa je cesar preko popisa prebivalstva vedel, koliko davkov bo lahko pobral za uresničevanje svojih načrtov.

Tudi najlepše napisana zgodovina se potem v resničnosti življenja pokaže kot veliko manj bleščeča in veliko manj vesela. Dokler oblastniki tega sveta štejejo vojake in načrtujejo, na kakšen način bodo z davki napolnili državni proračun, bo še vedno dovolj siromakov, ki bodo umirali po bojiščih, in siromakov, ki se bodo v velikem pomanjkanju prebijali iz dneva v dan. Cesarjem pa bodo odkrivali napise, ki bodo slavili njihovo veličino in plemenitost. Tako je bilo nekdaj in tako je tudi danes.

Bog pa je vedno Bog z nami, je Emanuel, ki brez armad in brez proračunov, brez slavolokov in brez slavospevov vstopi v človeško zgodovino in jo začne spreminjati od znotraj. Med nas je prišel kot človek. Pravi Bog in pravi človek, kakor molimo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, se je v sveti noči rodil kot človeški otrok. Majhen in nebogljen. Potreben sprejetosti in potreben skrbi in nege. Morda ob rojstvu ni imel vsega, kar si predstavljamo kot nepogrešljivo za človeka vreden vstop v svet. Ni imel svoje sobe, ni imel otroške posteljice, ni ga pričakala vrsta igrač, ki bodo zaposlovale njegovo pozornost in mu prebujale domišljijo.

Imel pa je nekaj drugega. Imel je Marijino srce, ki je od angelovega obiskanja in od obsenčenja s Svetim Duhom utripalo zanj, živelo zanj. Imel je pozorno skrb sv. Jožefa, ki je bil pripravljen sredi noči vstati in se odpraviti v Egipt, da bi otroku rešil življenje. Predvsem pa, bil je sprejet. Čeprav morda ni bil zavit v mehke plenice, ga je obdajala nežna ljubezen. Vedel je, da je dobrodošel. Tega mu ni sporočalo okolje, ki ga je obdajalo, ampak mu je to sporočala toplina Marijinih dlani, mehkoba njenega pogleda, šepet njenih besed, pa tudi trdnost Jožefovih korakov in mirnost v njegovem glasu.

Na misel mi prihaja Peter Opeka, naš misijonar na Madagaskarju, ki je bil v začetku tega meseca na obisku v Sloveniji in je s svojim pričevanjem pritegnil množice. Morda si bomo najbolj zapomnili njegovo izjavo, povezano z neko medaljo, ki naj bi jo dobil za svoje delovanje. Organizatorjem je povedal, da »otroci na Madagaskarju ne jedo medalj, ampak jedo riž.« Drugače rečeno, otroci na Madagaskarju ne živijo od medalj, ampak živijo od riža.

Tako tudi naši otroci ne potrebujejo vsega udobja, v katerega jih zavijemo, ter igrač in dogajanja, s katerimi jih zamotimo. Tudi naši otroci ne jedo udobja in igrač, pač pa najprej potrebujejo sprejetost, tudi naši otroci živijo od toplih maminih dlani in od očetove pomirjajoče navzočnosti. Tudi naši otroci ob ljubezni, ki so je deležni, lahko zrastejo v može in žene, ki bodo zmogli spregovoriti besedo, ki bo bogatila druge, in izvršiti dejanja, ki bodo drugim prinašala blagoslov in osvoboditev.

Pokojni milanski kardinal Carlo Maria Martini je v eni svojih božičnih pridig dejal: »Od otroka Jezusa se učimo, da Bog ni samo veličina, ampak na nek skrivnosten način tudi majhnost, sam postane majhen. Bog ni samo velikodušno poklanjanje darov, ampak tudi naklonjenost, sočutje, solidarnost z nami v vsej naši šibkosti. Otrok nas uči, da Bog ni samo velik, mogočen, izjemen, ampak da je v njem nekaj, česar ne znamo opredeliti in kar se v nas imenuje ponižnost: sprejeti zadnje mesto, jasli za živino, kamor ne bi legel noben človek.«

Zakaj je tako pomembno, da se začnemo učiti pri tem učlovečenem Bogu? Lahko bi navajali različne razloge. In prepričan sem, da z nobenim odgovorom ne bi popolnoma zgrešili resnice. Vsak bi nam odprl ali osvetlil eno od ploskev tistega poliedra, o katerem večkrat govori papež Frančišek. Vendar mislim, da se najbolj približamo resnici, da se brez zrenja, brez premišljevanja in čaščenja tega majhnega in nemočnega učlovečenega Boga naše oči ne morejo dovolj očistiti, dovolj zbistriti, da bi mogli v resnici zagledati človeka.

Dokler ne sprejmemo Jezusa v jaslicah in ne pokleknemo predenj, dokler po dolgotrajnem premišljevanju ne spoznamo, da je bil kot novorojenec povit v plenice in položen v jasli, kakor je bil po končani Kalvarijski drami povit v povoje in položen v grob, ne moremo zaslutiti brezmejnosti Božje ljubezni do nas. Božja ljubezen ne beži pred jaslimi in se ne brani križa, da bi človeku mogla vrniti dostojanstvo, s katerim ga je oblikovala iz gline in božanskega diha. Dokler ne bomo brez nostalgije po otroških spominih v živi veri klečali pred novorojenim, ki je položen na slamo, bomo tudi težko z živo vero klečali pred Kruhom življenja, v katerem se »vsak dan poniža, prav tako kot takrat, ko je „s kraljevskega prestola“ stopil v telo Device. Vsak dan pride k nam v ponižnosti. Vsak dan stopa iz Očetovega naročja na oltar v duhovnikovih rokah« (FOpom 1,16-18), kakor je dejal sv. Frančišek Asiški.

Sprejeti Jezusa v jaslicah, sprejeti ga kot svojega Boga. Pomembneži v tistem času in v naših dneh so imeli oči in duše polne številk, oboroženih vojakov in donosnih davkov. Svoje življenje so gradili na dobičku in po dobičku so merili svojo uspešnost in po dobičku so sodili ljudi. V evangeliju pa evangelist spregovori o pastirjih, ki so prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svojih čredah. Noči na prostem in nad njimi zvezdnato nebo. Dragi bratje in sestre, kdaj ste se nazadnje občudujoče zazrli v zvezno nebo in pustili, da vas prevzame njegova skrivnostna moč. Pastirji, ki so v tedanji družbi veljali za skrajni rob družbe, ki niso bili vredni priti v tempelj, so razumeli govorico zvezd in angelov. V njihovih dušah ni bilo številk. Svoje ovce so poznali po imenu, kakor je pozneje povedal Jezus.

Zato je to prezirano druščino obsijala Gospodova slava. Rojstvo v Betlehemu je že stopilo na pot odreševanja človeka. Prezirane in razžaljene je obsijala Gospodova slava. Odšli so v Betlehem in tam doživeli potrditev angelovih besed: »To vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.«

Za angeli so pastirji prvi, ki so postali oznanjevalci Jezusovega rojstva. »Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji.«

Dragi bratje in sestre. Tudi sebi in vam želim, da bi v teh božičnih dneh dali iz srca številke in denarnice, ter jih odprli za zvezde in angele. Tako bomo spoznali, da se Božja veličina razodeva v majhnosti in Božja moč v nemoči. Spoznali bomo veličino ponižnosti, v katero se odene Božja neskončnost in stopili bomo na pot odrešenja.

In srce se bo napolnilo, tako zelo napolnilo veselega oznanila, da ne bomo mogli molčati. Oznanjali bomo. Z vsako besedo, v vsakem srečanju bomo oznanjali, da se je rodil Odrešenik sveta, Kristus, naš Bog.

Marija, Sveta Božja Mati, pomagaj nam, da ga bomo v ponižnosti sprejeli in da bomo vse njegove besede shranili v svojem srcu ter jih premišljevali. Predvsem pa po njih živeli. Amen.