Ob 490. letnici smrti dunajskega škofa Jurija Slatkonje je bila danes, 30. novembra 2012, ob 18. uri spominska maša v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Somaševala sta ljubljanski nadškof dr.Anton Stres, in dunajski pomožni škof dr. Helmut Krätzl. Pri maši sta sodelovala Dekliški in Mladinski mešani zbor Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani pod vodstvom gospoda Damijana Močnika in gospe Helene Fojkar Zupančič.
Jurij Slatkonja se je rodil 21. marca 1456 v Ljubljani, umrl pa 26. aprila 1522 na Dunaju. 1475 se je vpisal na Univerzo na Dunaju, na artistično fakulteto in jo 1477 končal kot baccalaureus. Leta 1495 je postal kaplan in kantor na dvoru cesarja Maksimilijana II., 1498 je postal pevski mojster dvornega pevskega zbora, leta 1513 glavni voditelj. Pod njegovim vodstvom je zbor zaslovel, velja tudi za ustanovitelja zbora Dunajskih dečkov. Od leta 1506 je bil administrator škofije v Pičnu. 1. marca leta 1513 ga je cesar imenoval za dunajskega škofa, 12. avgusta ga je potrdil papež in ga istočasno razrešil škofije Pičen. Posvečen je bil 13. novembra 1513 v stolnici sv. Štefana. To je bilo prvo škofovsko posvečenje v tej cerkvi.
Dunajska škofija je bila ustanovljena leta 1469, slovesna promulgacija pa je bila zaradi nasprotovanja passavskih škofov šele leta 1480. Dunajska škofija je bila majhna, saj je obsegala le mesto in področje do Mödlinga (ca.15 km). Obsegala je tri mestne župnije in 14 podeželskih. Prvič se je povečala leta 1729, bistveno pa v času regulacije škofijskih meja pod cesarjem Jožefom II. v letih 1784-1785.
S službami je bil Jurij Slatkonja ves čas tesno povezan s slovenskim prostorom: imel je več nadarbin cesarskega patronata: župnijo Dobrnič, proštijo v Novem mestu, župnijo Št. Rupert, ljubljansko proštijo, župnijo Žužemberk, škofijo Pičen, župnijo sv. Peter v Ložu in župnijo v Moravčah. Večino teh nadarbin je obdržal tudi kot dunajski škof.
Od leta 2000 podeljuje nadškofija Dunaj nagrado škofa Slatkonje (Bischof-Slatkonia-Preis) za novo liturgično glasbo.
Nagovor gospoda nadškofa
Drage sestre in dragi bratje!
Najprej mi dovolite, da izrazim svoje veselje, da smem nocoj skupaj z vami obhajati to sveto mašo, ko se pripravljate na skorajšnjo 500 letnico ustanovitve škofije na Dunaju drugo leto, letos pa obhajate 490. letnico smrti njenega prvega škofa Jurija Slatkonja, doma iz Ljubljane.
Apostolska služba je tista stična točka, ki povezuje današnji praznik apostola Andreja z dogodki izpred petsto let. V vsakem času izbira Jezus svoje sodelavce in jih pošilja v svet, velikokrat daleč od njihovega rojstnega kraja. Evangelij je namenjen vsakemu človeku. Etnično, kulturno ali jezikovno poreklo pri tem ni odločilno. Tudi družbeno poreklo ni odločilno. Jezus si je izbral za svoje prve sodelavce tudi preproste galilejske ribiče, pozneje pa celo cestninarja Levija ali Mateja. Različne pripadnosti in meje, ki jih zaradi teh pripadnosti zarisujemo med ljudmi in jih tako ločujemo druge od drugih, v novem Božjem ljudstvu, ki ga Bog sklicuje v svojo Cerkev, tukaj stopajo v ozadje. V ospredje pa vstopa vera v Jezusa Kristusa in naša pripravljenost svoje življenje posvetiti njegovemu kraljestvu med nami. Na to nas opozarja apostol Pavel v današnjem berilu.
Pri tem Pavel poudarja tudi potrebnost oznanjevanja z besedami. Vera ima svoje prvo domovanje v našem srcu, se pravi v naši svobodni odločitvi za Jezusa Kristusa in v naši ljubeči pripadnosti njemu. Veruje se s srcem, pravi apostol Pavel, kar pomeni, da je vera v prvi vrsti naše prijateljstvo do Gospoda. Peter, ali me imaš rad, ali me ljubiš, je spraševal Jezusa Andrejevega brata Simona ali Petra, preden mu je zaupal vrhovno odgovornost za njegove ovce in jagnjeta. Toda naša pripadnost Jezusu Kristusu se ne ustavi v našem srcu. Preiti mora tudi v naša usta, na naš jezik. »S srcem se namreč veruje za opravičenje, z usti pa se priznava za rešitev« (Rim 10,10). To pomeni, da mora naša vera stopiti z nami tudi v javni prostor, v katerem nastopamo kot udeleženci javnega delovanja, govora in dialoga.
Gotovo je, da želi evangelist Matej s svojo upodobitvijo apostolskega poklica, ki smo jo slišali v evangeliju, posebno poudariti hitro pripravljenost in odločnost prvih Jezusovih apostolov, ki so takoj vse zapustiti in odšli za njim. Lahko se samo sprašujemo, kaj jih je na Jezusu tako pritegnilo, da niso imeli nobenega pomisleka vse zapustiti in se podati za tem neznancem. Ko je apostol Matej pisal te vrstice, je mogoče tudi tem galilejskim ribičem pripisal izkustvo tiste privlačnosti Jezusovega božanskega usmiljenja, ki je njega, cestninarja, pripeljala v krog najožjih Jezusovih sodelavcev. Če prebiramo poročilo evangelista Janeza o poklicu prvi apostolov, pa je podoba nekoliko drugačna. Poklic se uresničuje postopoma in po človeškem posredovanju. Janez Krstnik pokaže na Jezusa in prvi gre k njemu Andrej. Ko pa je enkrat sam Jezusa spoznal, spoznal pa ga je, ker bil nekaj časa z njim in pri njem, tega spoznanja ni mogel ohraniti zase, ampak je od navdušenja nad svojim odkritjem k Jezusu pritegnil tudi svojega brata Simona, poznejšega Petra.
S tem je nakazan program nove evangelizacije. Iz osebnega srečanja z Jezusom in navdušenja nad njim mora vznikniti nova misijonarska in apostolska gorečnost. »Zato je tudi danes potrebno bolj prepričano cerkveno prizadevanje za novo evangelizacijo, da bi znova odkrili radost verovanja in našli navdušenje za posredovanje vere. V vsakdanjem odkrivanju njegove ljubezni zajema moč in živahnost misijonarsko prizadevanje vernikov, ki ne sme nikoli izginiti«, piše sveti oče Benedikt XVI v svojem apostolskem pismu Vrata vere. Z letom vere, ki ga obhajamo, nam je želel pomagati, da bi tudi mi najprej v svojem srcu okrepili svojo vero, pogum in navdušenje nad Jezusom, da bi lahko nato iz tega navdušenja z apostolsko gorečnostjo in brez obotavljanja govorili o njem in zanj pričevali v vseh okoliščinah, osebnih in javnih, našega življenja. Amen.
msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit
Objavljeno 30. 11. 2012