V Zavodu sv. Stanislava je od 9. do 12. maja 2013 potekal mednarodni simpozij z naslovom Šola kot prostor dialoga med vero, znanostjo in umetnostjo. Glavni namen simpozija je bil prikazati medsebojno povezanost, dopolnjevanje in interakcijo med vero, znanostjo in umetnostjo. Ta temeljna področja človekovega iskanja resnice in smisla življenja niso v medsebojnem konfliktu, ampak vsako na svoj način vodi človeka k odgovorom na temeljna vprašanja. Vsako področje iskanja resnice in smisla ima svojo avtonomijo, svojo lastno metodo, svojo pot do iskanja resnice, vendar se te različne poti med seboj ne izključujejo, ne izničujejo, ampak dopolnjujejo in druga drugo bogatijo. Vabljeni gostje so bili vidnejši predstavniki slovenske javnosti: teologi, znanstveniki in umetniki. Med drugim so nastopili g. nadškof dr.Anton Stres, g. škof dr. Anton Jamnik, dr. Jože Trontelj, dr. Edvard Kobal (predsednik Slovenske znanstene fundacije), dr. France Cvelbar, dr. Branko Klun, Gregor Čušin, Milada Kaležić, dr. Brane Senegačnik, dr. Igor Škamperle, Robert Dolinar in drugi. Prisoten je bil član etične komisije pri EU dr. Günter Virt ter še nekateri raziskovalci in prijatelji s partnerskih šol.

Program simpozija

 

Etika je most med znanostjo in vero

Prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Do razvoja civilizacije, kot jo poznamo danes, je pripeljalo predvsem znanje, zbrano na podlagi opazovanja in izkušenj. V zadnjih dveh stoletjih ga je silovito pospešila znanost. Napredek in razvoj sta čarobna pojma, vendar imata tudi svojo senčno stran. Vsak novi košček znanja, na primer kako vstaviti neki gen v neki mikroorganizem, čeprav je bil pridobljen s poštenim znanstvenim delom, z neoporečnimi cilji in metodami, lahko odpre možnost resne zlorabe. Vsako pridobivanje znanja je združeno z novo, posebno odgovornostjo, ki je spočetka lahko nepričakovana in celo neopazna. Danes raste znanje s hitrostjo, ki nas fascinira. Vzporedno raste tveganje zlorab znanstvenih dosežkov. A možnost slabih posledic zlorab narašča eksponenčno. Znanost ni samo močno orodje, ampak tudi uničujoče orožje. Človeštvo si je z njo spremenilo življenje v dobrem in v slabem, spreminja pa tudi podobo našega planeta.

Zgodnje opozorilo človeštvu je svetopisemska zgodba o iskanju znanja. Ko sta Adam in Eva ugriznila v prepovedani sad z rajskega drevesa spoznanja dobrega in zla, sta se za vedno odpovedala nedolžni sreči nevednosti (Geneza 2:16-17). Zunaj raja pa se je nevednost spremenila v šibkost. Znanje je pridobilo položaj pozitivne vrednote, a tudi lastnost moči. Njegova razpoložljivost za zlorabe je hitro začela ogrožati lastnikove sosede, pa tudi druga živa bitja. Lastniki bolj naprednega znanja, orodij in orožij so pridobili prednost pred drugimi in so svojo večjo moč lahko izrabili za uresničevanje svojih interesov na škodo drugih. Z rastočim znanjem sta se večala tudi doseg in moč grožnje drugim. Grožnje te vrste niso uperjene samo proti posameznikom in skupinam, ampak tudi proti narodom. Pred njimi niso varni niti veliki deli človeštva in planetarna živa narava. Posedovanje znanja je torej neločljivo povezano z odgovornostjo.

V etiki in zakonih ima odnos med znanjem in odgovornostjo daljnosežne učinke. V preprostem primeru sodne obravnave zaradi kaznivega dejanja ima obtoženčeva vednost ali nevednost glede kakega ključnega dejstva za posledico obsodilno ali oprostilno sodbo. Po drugi strani, nepoznavanje zakonov ne šteje kot olajševalna okoliščina. Znanje je pojav z mnogimi obrazi, lastniku pogosto ne prinaša samo koristi, ampak tudi tudi breme dolžnosti. Imamo tudi pravico do nevednosti. Tako mora zdravnik, na primer, spoštovati našo željo, da ne želimo izvedeti diagnoze in prognoze, čeprav so tudi tu izjeme. Pravica volilcev, da se ne dajo poučiti o podrobnostih dnevne politike in družbenih problemov, zasedaj še ni sporna. Morda pa bomo kmalu dočakali dan, ko se bo tudi to zgodilo.

Dostojanstvo človeškega bitja ni samo teološki postulat z močnim svetopisemskim temeljem. Je tudi podlaga za koncept svetosti človeškega življenja. S tem je edinstveno varovalo proti mnogim grozečim zlorabam znanosti, kot tudi proti zlorabam moči na drugih poljih človeških dejavnosti. Dostojanstvo človeškega bitja je temeljna, univerzalna sprejeta podlaga človekovih pravic. Tako ni presenetljivo, da so ga med vsemi etičnimi načeli kot glavnega napadli tako imenovani praktični ali utilitarni etiki, ki skušajo kot vodilno merilo v moralni presoji uvesti načelo koristnosti. Ni presenetljivo, da je napad prišel prav iz krogov, ki so se oglasili z zahtevo po reviziji človekovih pravic kot koncepta. Je pa presenetljivo, kako širok razpon velikih etičnih opredelitev naj bi se spremenil po uveljavitvi novega merila. Med njimi so relativizacija pravice človeškega bitja do življenja, uporaba človeških bitij kot sredstva, človeški organi, nerojeni otroci in človeške osebe kot tržno blago. Pripisovanje najvišjega ugleda zdravju, telesnim in intelektualnim sposobnostim, zmagovalnemu tekmovanju. Praktični etiki so objavili šokantne zahteve, da bi morali starše zakonsko zavezati k uporabi razpoložljivih novih metod in sredstev za žlahtnjenje njihovih otrok – od zdravil za boljši razum, spoznavne sposobnosti, spomin in večjo budnost, do posegov v njihovo dedno snov, da se bodo izboljšave telesnih in duševnih lastnosti prenašale v naslednje rodove. Zveni znano: podobno so razmišljali ideologi nacizma. Spiegel je nedavno objavil intervju z Götzem Alyjem, nemškim zgodovinarjem, ki je morda največji poznavalec državnega programa evtanazije v nacistični Nemčiji, ima pa osebno bolečo izkušnjo s prizadetim otrokom. Spiegel je vprašal: “Vemo, da nas model človeške popolnosti spremeni v pošasti. Cerkev izgublja svoj vpliv, na moralnem področju ostaja praznina. Ali potrebujemo novo etiko?” Zgodovinar je odgovoril: “Ja, preoblikovati moramo moralne standarde. Ljudje morajo postaviti meje svojim dejanjem in željam. V Sv. pismu je lépo in zelo radikalno opozorilo: Človek je ustvarjen po božji podobi, ne glede na to, kako bolan, reven ali poškodovan je. To maksimo moramo prenesti v našo sekularno in ustavno samopodobo.” Zgodovina je polna tragičnih primerov, ki kažejo, kaj se zgodi, če ignoriramo to opozorilo. Kakšna napaka je odreči spoštovanje človeškega dostojanstva in se poskusiti igrati Boga. A kot je pripomnil Spieglov novinar, oni, ki se ne morejo spominjati preteklosti, so obsojeni na ponavljanje lekcije. Lahko bi dodali, da bodo te lekcije vse bolj boleče. In da moramo spoštovanje v primerni obliki priznati vsemu življenju na Zemlji.

Prejšnji mesec je umrl Robert Edwards, izumitelj zunajtelesne oploditve z biomedicinsko pomočjo. Rečeno je bilo, da je s svojim delom problikoval svet. Pred 10 leti je izjavil za London Times: “Hotel sem ugotoviti, kdo je pravzaprav gospodar: Bog ali znanstveniki v laboratoriju.« In si je ošabno odgovoril: »To smo mi!« (M. Cook, Mercator Net, Tuesday, 16 April 2013).

Že po tradiciji je znanost povezana z intelektualno svobodo, to je svobodo misli in svobodo govora. Ti dve temeljni človekovi pravici, ki seveda ne veljata samo v znanosti, sta bili hudo kršeni v avtokratskih režimih prejšnjih stoletij. Vendar se kršitve nadaljujejo še v našo dobo

in na tleh modernih demokratičnih držav. Na avstralski Tasmaniji je v obravnavi zakon, ki grozi s strogimi kaznimi ljudem, ki bi izrazili svoje nasprotovanje umetnemu splavu. Kdor bi kaj takega rekel bližje kot 150 m od klinike, bi tvegal globo 65.000 dolarjev in enoleten zapor (dve najbolj obiskani cerkvi v Hobartu sta znotraj tega kroga). Zdravnik, ki uveljavlja ugovor vesti in ne bi napotil ženske na splav drugam, tvega izgubo licence. Prav zdaj ta kazen grozi zdravniku, ki ni ustrezno napotil ženske, ki je želela splaviti 19-tedenski dekliški zarodek, ker sta starša hotela dečka.

Znanstveni dosežki zadnjih desetletij so odprli nove možnosti in seveda s tem nove skušnjave za ravnanja, ki so doslej veljala za nemoralna ali v nasprotju z zakonom ali oboje. Nekatera odprto zagovarjajo utilitarni etiki: Svobodna trgovina s človeškimi organi, ki se zlahka poveže s trgovino z ljudmi. Kloniranje človeških bitij z namenom, da se rodijo otroci. Žlahtnjenje človeka, kar pomeni uporabo medicine in biologije za oplemenitenje telesnih lastnosti in duševnih sposobnosti nad naravnimi mejami, tudi s pomočjo posegov, ki bodo spremenili genom otrok in njihovih potomcev. Evgenični programi in vitro, na umetno ustvarjenih človeških zarodkih, gensko spremenjenih skozi zaporedje hitro menjanih generacij, z namenom laboratorijskega pridelovanja novih vrst ljudi z zaželenimi dednimi lastnostmi. Pravica matere ali očeta, da usmrtita svoje novorojence ali tudi nekoliko starejše otroke, če jih nočeta več – kot bolj nevtralen izraz priporočajo porojstni splav namesto besed infanticid ali evtanazija. In končno, odprava načela dostojanstva človeškega bitja kot neuporabnega koncepta. To bi omogočilo ponovno presojo in omejitev človekovih pravic, kot so danes (prebogato) zapisane v mednarodnih konvencijah.

Argument spolzkega klanca se večkrat uporablja kot svarilo pred postopno liberalizacijo etičnih prepovedi. Ko stopite na tak klanec, vam že po nekaj korakih spodrsne. Padete in drčite vse hitreje navzdol, ustavite se šele na dnu. Včasih se zdi prav, da se zaradi zelo posebnih okoliščin dovoli neka opravičljiva izjema in se dopusti sicer prepovedano ravnanje. A kmalu pride nova zahteva za enako dovoljenje na podlagi nekoliko podobnih okoliščin. Praktično smo prisiljeni dopustiti tudi to. Potem pride vrsta bolj oddaljenih primerov, ki tudi zase terjajo novo svoboščino. Status izjeme izgine. Nova praksa postane splošna in kmalu jo prizna tudi zakon.

Nekateri libertarni misleci se iz argumenta spolzkega klanca norčujejo in obstoj tega mehanizma zanikajo. A prav v etiki imamo vrsto prepričljivih primerov. Oploditev z biomedicinsko pomočjo je bila najprej na razpolago le za neplodne pare. Potem je postala dosegljiva ženskam brez vsakršne medicinske indikacije, tudi za tiste brez moškega partnerja. Možna je postala posthumna oploditev. V obeh primerih je bila ignorirana pravica otroka do očeta. Nedavno smo izvedeli, da je vodilni forum za klinike za OBMP v ZDA prižgal zeleno luč za oplojevanje žensk nad 50. letom. To se bo seveda dogajalo z darovanimi jajčnimi celicami. Ignorirana bo pravica otrok do staršev primerne starosti in pričakovane dobe preživetja. Že odprej pa je zunajtelesno oplojevanje v nekaterih državah dovoljeno za pridobivanje človeških zarodkov za raziskave.

Mehanizem spolzkega klanca je celo bolj očiten pri nizozemski in belgijski praksi evtanazije, ki je ušla izven zakonskih mej in izpod nadzora celo po uradnih statistikah (Alex Schadenberg: Euthanasia is out of control in the Netherlands – New Dutch Statistics Life Site News, Tue Sep 25, 2012). V 30 letih je Nizozemska zdrsnila od samomora z zdravnikovo pomočjo do evtanazije, od evtanazije bolnih na smrt do evtanazije kronično bolnih, od usmrtitve bolnikov s somatsko boleznijo v usmrtitve duševnih bolnikov, od usmrtitev duševnih bolnikov do usmrtitev zaradi psihičnega stresa ali duševnih bolečin, od usmrtitev na zahtevo pacientov v neprostovoljne usmrtitve, oz. kot jih Nizozemci rajši imenujejo, “pokončanje pacienta brez izrecne zahteve” (“termination of the patient without explicit request”).

Znanost in tehnologija povečujeta smrtonosno učinkovitost klasičnih orožij in razvijata nova, celo bolj učinkovita. Oboroženi konflikt je sramoten efemizem za najgrše deviacije od etike in morale. Uničujoči napadi so opogosto uperjeni proti civilnemu prebivalstvu. V ozadju teh umazanih, okrutnih in krvavih spopadov je mogoče odkriti pokvarjene interese močnih posameznikov, političnih skupin, držav. Streljanje, bombardiranje, masakriranje nedolžnih civilistov, moških, žensk, otrok, celo raba bojnih strupov proti neoboroženim, nemočnim človeškim bitjem, zaradi pridobivanja in varovanja strateških, političnih in finančnih koristi velikih sil so divjaška dejanja velezločincev, ki se skrivajo pod uglednimi imeni svetovnih politikov in lobijev za njimi. Nekaznovano klanje nemočnih civilistov se dogaja dobesedno pred našimi očmi v delih Afrike in Srednjega vzhoda, ta čas najbolj vidno v južnem Sudanu in v Maliju ter v Siriji. Umazana igra politikov velesil je očitna vsem. Dokler se bodo dogajala ta divjaštva in se jih ničhe ne bo zares potrudil ustaviti, bo vest vseh ljudi omadeževana. Zagotavljanja nacionalnih in svetovnih voditeljev, da se trudijo graditi družbe na temeljih miru, pravičnosti in blaginje, so prazne fraze, ki ne prepričajo nikogar. Pojem dobrohotnost v politiki že dolgo nima mesta – stoletja, morda tisočletja.

Lahko povzamemo, da znanost s svojimi dosežki spreminja človeška življenja. Mnoge spremembe vidimo kot izboljšave kakovosti življenja. V današnjem času mnogi milijoni ljudi v Aziji, Afriki, latinski Ameriki in drugod napredujejo iz najnižjega v srednji razred. To je zelo pozitivna sprememba. Vendar je njena cena velikanska. Plačala jo bosta v glavnem planetarna narava in okolje. Del stroška pa bodo morale nase vzeti moralne vrednote. Razpoložljivost novih materialnih dobrin sproža nove želje, te pa so pritisk za več svoboščin. Prostor in viri so vse bolj omejeni, zato bo tekmovanje zanje vse trše. V tekmi bo najpomembnejša surova moč, ne pa pravila in poštena igra. Končni rezultat bo upad, ne rast blaginje, manjša varnost in nižja kakovost življenja za vse, od najrevneših do najbogatejših. Vrednote, ki prispevajo k človeški sreči, kot so prijateljstvo in dobrohotnost, ljubezen in nesebičnost, iskrenost in odprtost, bodo polagoma upadale. Vera bo redka resna sila, ki bo delovala v nasprotni smeri, to je h krepitvi etičnih vrednot. Etika je bistven vezni člen med vrednotami in srečo. Etika je temelj pravičnosti. Mednarodno pravo in sistem za njegovo uveljavitev sta danes edina praktična, čeprav nezadostna obrambna mehanizma proti usodnim globalnim spopadom.

Moralne omejitve so nujni pogoj za preživetje vsake družbe. Po tradiciji so jih podajale religije. V današnjih sekularnih družbah je moč vere upadla. Po drugi strani pa je razvoj znanosti in tehnologije prek silnic trgov prinesel nove potrebe po blaginji, resnične ali umišljene. Te pa so človeštvo spremenile v neke vrste globalno porabniško družbo. Sistem vrednot se je močno nagnil na stran sekularne, utilitarne, libertarne miselnosti. Čeprav se ta proces, ki ga podpira mnogo vplivnih filozofov in etikov bogatih zahodnih družb, še vedno nadaljuje, se na drugi strani krepi tudi nasprotno gibanje. Vse več ljudi se zaveda, da načelo spolzkega klanca res deluje in izpostavlja naše družbe naraščajoči nevarnosti moralnega in materialnega sesutja. Etika ima edinstven položaj, da svari pred zlorabami znanosti na eni strani in da krepi zavedanje tradicionalnih vrednot na drugi. Govorim o uporabni, aplicirani etiki, ki je blizu situacijam resničnega življenja. Take so posamezne teme bioetike. Humanistika in družboslovje, vključno s tradicionalno filozofsko etiko, sta lahko v dragoceno pomoč v razpravi z utilitarno ali praktično etiko. Po drugi strani pa se etika uči pri veri. Že kratek pregled impresivnega dela Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope, ki ga sestavljajo vladne delegacije ta čas 47 držav širše Evrope kaže presenetljivo veliko ujemanje etičnih načel krščanstva in multikulturnih, bolj ali manj sekularnih družb širše Evrope. V sekularni družbi mora etika opraviti vsaj nekaj dela, ki ga je nekoč opravljala vera. A kot smo videli, moderni etiki ni treba začeti graditi iz nič. Moralni temelji iz prejšnjih časov še stojijo.

In to je dobro vedeti.

Evropska etika in njena vloga pri sprejemanju zakonodaje EU: prispevek teološkega etika v sekularizirani Evropi

Prof. dr. Günter Virt, član etične komisije pri EU v Bruslju

Etika in etično svetovanje v etičnih komisijah (EK) različnih vrst so v vzponu. Tisočere EK obligatorično svetujejo (predvsem) zdravstvenemu raziskovanju na človeku, v mnogih bolnišnicah so EK udeleženi pri težavnih odločitvah. EK so ustanovljene pri političnih posvetovanjih na nacionalni ravni v več državah, na evropski ravni pa imata Svet Evrope s svojim sedežem v Strasburgu in trenutno 47 članicami ter EU v Bruslju s trenutno 27 članicami osrednje EK, ki vplivata na pripravo zakonodaje. Kako si naj razlagamo ta vzpon?

Etika je bila kot samostojna disciplina etablirana od Aristotela v svojih treh velikih delih, ko sta moralna korupcija in populizem v prvi svetovni demokraciji v njegovem domačem kraju Atene pripeljala v propad te družbe. Etika ni morala, temveč teorija morale. Etika je fenomen krize, ko se morala iz različnih vzrokov znajde v krizi in ni več sposobna, da reši probleme odločanja posameznika in družbe. Etika kot normativna filozofska in teološka veda o človekovih dejanjih in drž, če so ti v okviru razlike dobrega in slabega, človeško pravilne in človeško napačne, je bila potem umeščena v toku zgodovine na univerzah in po drugi svetovni vojni pa tudi v interdisciplinarnih EK. Najprej so bili zločini, ki so bili storjeni v raziskavah na človeku med nacionalsocializmom, po drugi strani tudi v ZDA in na Japonskem, povod, da so etične komisije spremljale vse raziskave na človeku. Druge krizne fenomene morale je treba iskati v korupciji, tudi v novih problemih odločanja, pred katere nas postavljajo moderne raziskave in za katere običajna, praktično živeta morala nima rešitev ter v moralnem pluralizmu. V tem kontekstu razumem moralo kot večinoma nereflektiran skupek pravil, iz katerih večinoma rutinirano ravnamo. Sledeče razmišljanje izhaja torej iz predpostavke, da je veliko število EK različnih vrst simptom moralne krize in naših modernih družbah.

Najprej bom poročal
Prvič: o svojih izkušnjah v različnih EK
Drugič: refleksijo o svoji metodi etičnega reflektiranja in o svoji vlogi kot teološki etik

Prvič: Prve izkušnje sem imel kot moralni teolog v raziskovalni komisiji medicinske univerze. Ker me je vabilo v to komisijo popolnoma presenetilo, je bilo najprej potrebno spoznati nacionalne in mednarodne pravne in stanovsko etične (helsinška deklaracija svetovnega zdravstvenega združenja) dokumente in potem v komisiji v pravem trenutku zastaviti prava vprašanja. V teh raziskovalnih etičnih komisijah gre večinoma za normiran kontrolni postopek, če se upošteva prave norme.

Čisto drugačne so bile naloge v nacionalni EK (v Avstriji v etični komisiji pri uradu ministrskega predsednika) pri političnem svetovanju v okviru priprave zakonov. Velik problem v tej obliki EK je v imenovanju s strani ministrskega predsednika glede na sorazmernost in neodvisnost članov, da takšna EK ne postane sredstvo strankarske politike. Za teološkega etika predvsem velja, da zazna neizrečene sekularne “dogme” v takšni visoko politični komisiji in po potrebi dobro formulira manjšinski votum. Izid glasovanja o določenem dokumentu je večinoma že jasen pred glasovanjem zaradi imenovanja večine. Tudi v pravnem pozitivizmu se skrivajo »sekularne dogme«.

Popolnoma nepričakovano me je nekega dne takratna podpredsednica Sveta Evrope, gospa Edeltraud Gatterer, zaradi moje knjige »Leben bis zum Ende« (Innsbruck 1998) povabila, da glede na obstoj osnutka, ki bi vsem 47 članicam Sveta Evrope (s sedežem v Strasburgu) priporočal liberalizacijo usmrtitve na zahtevo, sestavim dokument, ki se nanaša na to pobudo. Ko sem prejel uradno vabilo, da sestavim osnutek o »izpolnitvi želja umirajočih in terminalno bolnih«, mi je bilo jasno, katere predodločitve bi bile s tem naslovom realizirane. Z različnimi dobrimi vzroki sem potem z interdisciplinarno skupino na inštitutu sestavil osnutek z naslovom »Zaščita človekovega dostojanstva in človekovih pravic umirajočih in terminalno bolnih«. Po analizi specifičnih strahov med umiranjem v naši družbi smo politikom formulirali priporočilo v treh točkah:

– Prioriteta raziskovanja, intenziviranje in realizacija paliativne medicine in nege.

– Okrepitev avtonomije umirajočih in terminalno bolnih v smislu, da nihče ni proti svoji volji zdravstveno obravnavan in se proces umiranja tako umetno ne podaljšuje. Dokumenti pacientove volje naj bi bili pravno urejeni.

– Vztrajanje pri prepovedi usmrtitve na zahtevo; »želja po usmrtitvi nikoli ne predstavlja opravičila (Rechtfertigung) za izvršitev usmrtitve». Izrazu evtanazija smo se zaradi večpomenskosti, možnosti nesporazumov in emocionalni obremenjenosti v celotnem dokumentu izognili.

Pri predstavitvi osnutka v odboru parlamentarne skupščine je veljalo proti razširjenemu razpoloženju liberalizacije usmrtitve na zahtevo izdelati večplastno (na kavzalni, intencionalni in motivacijski ravni) razliko med usmrtitvijo in »pustiti umreti / dopustiti smrt« (Sterben lassen) in predvsem pokazati, da se prevelik poudarek avtonomije spremeni v nasprotje in bi bil umirajoči izpostavljen pritiskom različnih vrst in nesporazumom. 1999 je bilo naše priporočilo s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope z veliko večino sprejeto (link do dokumenta je v abstraktu mojega predavanja); ministrski svet je to priporočilo večkrat pozdravil in tudi pravne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice so to priporočilo upoštevale. Odtlej Svet Evrope na simpozijih redno nadaljuje z delom po naročilu priporočila 1418/99 glede zaščite človekovega dostojanstva in človekovih pravic umirajočih.

V Evropski uniji s sedežem v Bruslju in njenih trenutno 27 (kmalu 28) članicah od leta 1993 obstaja EK pri svetovanju predsednika EU in komisije. Ta komisija je bila najprej ustanovljena z mandatom, da svetuje predsedniku v etični oceni takratne vzhajajoče biotehnologije. Ko sem leta 2001 bil od predsednika Romana Prodija najprej imenovan za mandat štirih let, se je ta EK imenovala »European Group on Ethics, Sciences and Technologies« (EGE). Ukvarjala se je izrecno samo s tehnologijami, ker so specifično etične teme subsidiarno urejene. Med tem se je skupina povečala na 15 članov (5 etikov, 5 pravnikov in 5 empiričnih znanstvenikov) in teme so se prek biotehnologije razširile na vse nove tehnologije. Tako je EGE med drugim sestavila »opinions (mnenja)« o novi medicini, o novih tehnologijah v kmetijstvu, o sintetični biologiji, o informacijskih in komunikacijskih tehnologijah, o energetski mešanici za energetsko oskrbo Evrope. Ta čas se ukvarjamo z mnenjem o novih tehnologijah nadzorovanja in njihovi uporabi pri varnosti (link je mogoče najti v abstraktu). EGE je neodvisno (nisem torej predstavnik svoje domovine ne cerkve), multidisciplinarno in pluralistično sestavljena. Člane imenuje predsednik EU osebno, ki jih izbere med 150 preko interneta oddanimi prijavami.

Predsednik Jose Manuel Barroso pričakuje kljub pluralistični sestavi skupine ali prav zaradi tega konsenzualno stališče. Ob obisku EGE preteklo leto je poudaril, da mora tudi on med 27 komisarji (vlada EU) doseči konsenz. Torej je potreben pogled na problem z vseh perspektiv toliko časa, dokler niso vse enakopravne upoštevane.

Takoj pri prvem mnenju (številka 16), pri katerem sem sodeloval, glede možnosti patentiranja človekovih matičnih celic sem prišel v konflikt vesti. Ker skupina večinsko ni bila pripravljena razlikovati med patentiranjem embrionalnih in odraslih matičnih celic, je en član odstopil od svojega mandata. Odločil sem se po težkem premisleku za to, da ostanem v skupini, in sem prvič v zgodovini te skupine objavil ločeno mnenje. Z večino dokumenta sem se kompromisno strinjal. Toda preden sem se pod mnenje podpisal, sem formuliral svojo ločeno mnenje z interpretacijo smernice EU o biopatentih (smernica 98/44EG evropskega parlamenta in sveta), v kateri je v artiklu 6(2)c zapisano, da je treba iz moralnih razlogov izključiti iz patenta uporabo človekovih embriov za industrijsko komercialne namene. Toda v artiklu 5(3) piše, da je treba v patentni prijavi gena opisati obrtno uporabljivost (gewerbliche Anwendbarkeit). Brez navedka obrtne uporabljivosti v Evropi (drugače na primer kot v ZDA) ni dodelitve patenta. Iz teh dveh artiklov skupaj se mi je razodel smisel smernice biopatentov. Na koncu tega mnenja je bilo torej 11 članov za možnost patentiranja človekovih embrionalnih matičnih celic in samo jaz proti. Po mojem prepričanju je načrtno uničevanje zarodka za pridobivanje matičnih celic etično neopravičljivo in uporaba v industrijske namene proti človekovemu dostojanstvu, ki ga ni mogoče graduirati (na začetku življenja malo, potem vedno več in na koncu življenja mogoče spet malo manj). Na tiskovni konferenci je bilo moje ločeno mnenje na pravi način in temeljito predstavljeno in moja od večine ločena pozicija je bila sprejeta. Evropski patentni urad v Münchnu se je podrobno ukvarjal z mojo pozicijo in se je pri svoji odločitvi po številnih ugovorih priključil moji poziciji. Ko je potem prof. Brüstle v Bonnu poskušal patentirati izum na osnovi embrionalnih matičnih celic, se je s tem vprašanjem ukvarjalo Evropsko sodišče v Luxemburgu. To je naposled v zadnji instanci oktobra 2012 odločilo, da v Evropi iz moralnih razlogov ni mogoče dodeliti patentov na osnovi predhodnega uničevanja človeških zarodkov. Po enajstih letih se je torej moje ločeno mnenje, ki sem jo v EGE zastopal sam proti enajstim, izkazalo za pravilno. Zdaj je treba paziti na koherenco v evropskem pravnem redu: človekov embrio znotraj patentnega prava ni drugačen zunaj njega.

V veliko drugih mnenjih EGE je večinoma uspelo vključiti lastna prepričanja v vsestranski dokument, in sicer z vsebinsko modrim argumentiranjem in proaktivnim sodelovanjem pri izdelavi besedila ter z izkušnjami glede skupinske dinamike. Mnenja EGE so skoraj vedno imela velik vpliv na zakonodajo EU. Pri pogosto težavnih vprašanjih, o katerih EK podajajo svoje stališče, naj torej večina ne bo glavna, temveč argumenti in njihova kakovost. To postavlja visoke zahteve ravno za teološkega etika, ker ni mogoče argumentirati s pomočjo verskih dogem, temveč mora stališče biti dobro in prepričljivo argumentirano na racionalni ravni s poznavanjem znanstvenih osnov in obstoječe zakonodaje. Dodatno je teološki etik pogosto pod neizrečenim sumom, da skuša doseči posebno mnenje verske skupnosti.

Tako se postavlja na drugem mestu vprašanje po metodi etičnega argumentiranja: kako součinkujeta krščanska vera in etični razum? Kakšno samorazumevanje (Selbstverständnis) ima teološki etik in katero vlogo zavzame? Obe vprašanji sta tesno povezani.

Velja torej najti model etičnega argumentiranja, v katerem so etične izjave razumsko utemeljene. Morajo biti izjave, o katerih je mogoče komunicirati in jim je mogoče slediti, tako da pride v njih krščanska vera v polnosti do izraza. Kako se etični razum in krščanska vera obnašata drug do drugega? Obstajajo specifično krščanske norme, ki jih lahko izpeljemo samo iz verskih resnic in so zato prepričljive le za kristjane? Obstaja posebna krščanska morala, ki ne more biti veljavna za vse ljudi? Kako lahko teološka etika najbolje opravlja svoje delo v družbi v smislu Jezusovega evangelija? V različnih EK – predvsem v tistih za politično svetovanje – so postavljene tirnice za prihodnjo evropsko zakonodajo: v kakšnem svetu hočemo, da živijo prihodne generacije? Pri zadnjem mnenju glede energetske prihodnosti Evrope je EGE komisije priporočal vzpostavitev posebne institucije za prihodne generacije, ki mora imeti pravico do mnenja pri zakonodajah, ki zadevajo prihodnje generacije. EK zavzemajo samo majhen delež svetovalnih struktur. Največji del svetovanja poteka preko lobistov: v institucijah blizu EU v Bruslju je približno 20.000 visoko plačanih lobistov. Trenutno imajo moč definiranja, kaj je življenje, združenje gospodarstva, znanosti in tehnike. Pod bioznanost danes razumemo skoraj izključno medicino in biologijo in v prihodnosti predvidoma tako imenovane converging technologies (biologija, raziskave na možganih, informacijske in komunikacijske znanosti, nano znanosti itd.). Nikomur ne pride več na misel, da k temu prišteje tudi prejšnje znanosti življenja (Lebenswissenschaften): filozofijo in teologijo.

V takšnem okolju je za teološkega etika izziv, da se poglobi v teologijo zemeljskih resničnosti. Drugi Vatikanski koncil na sedmih mestih govori pozitivno o avtonomiji zemeljskih resničnosti. Velja ta avtonomija tudi za etiko in etični razum? Model avtonomne etike v krščanskem kontekstu lahko na eni strani pomaga, da je človek pri argumentiranju v moderni novodobni družbi zmožen komunikacije, ter nas na drugi strani obvaruje pred znotrajzemeljskega (innerweltlich) zaprtega avtonomizma s svojimi totalitarnimi tendencami.

Vsako iskanje etične sodbe se mora najprej upoštevati različna etična predrazumevanja (Vorverständnisse), jih reflektirati in jih preveriti. To se najprej zgodi v čim širši empirični utemeljitvi, z namenom, da se vzame v ozir zadnja znanstvena spoznanja o tem, o čemer presojamo. To empirično utemeljitev je treba v drugem koraku integrirati v antropološkem razumevanju, kaj je uresničeno človeško življenje. Šele potem se lahko naredimo konkretno etično sodbo – pogosto s tehtanjem med vsemi dobrinami (Güterabwägung). Če bi direktno skočili z empiričnih temeljev brez antropološke integracije v tehtanje med vsemi možnostmi, bi to pomenilo tako imenovano naturalistično zmoto. Iz faktičnega trenutnega stanja ni mogoče neposredno izpeljati »najstvo« (Sollen).

Noben še tako racionalni etični proces presojanja se ne zgodi v brezzračnem prostoru. Vsako etično argumentiranje je vedno umeščeno v zgodovinske, družbene in tudi svetovno nazorske horizonte verovanja. Če istočasno pogledamo samostojnost etične racionalnosti in samostojnost verovanja, potem se na tej osnovi ponuja možnost, da ločeno reflektiramo o intenzivnih medsebojnih učinkih med razumom in verovanjem.

Krščanski horizont verovanja se da za etično argumentacijo najbolje izraziti s tremi teološkimi krepostmi vera, upanje in ljubezen. Že na začetku najstarejšega dokumenta Nove zaveze, pisma apostola Pavla Tesaloničanom iz leta 51 p. Kr., beremo v poglavju 1, verz 3 »…vaša vera raste in medsebojna ljubezen se pri vas povečuje… in upanje v stiski«. Še na mnogih mestih je opisana temeljna odločitev (Grundbestimmung) krščanske eksistence s temi tremi krepostmi, ki rastejo iz vere do Jezusa Kristusa, »ki je pot, resnica in življenje« (Janez 14,6).

Med tem horizontom verovanja in ravno omenjenimi koraki etičnega iskanja mnenja in utemeljitve je intenzivni medsebojni učinek, ki ga lahko opišemo s kritično integrirajočo, stimulirajočo in motivirajočo funkcijo verovanja (A. Auer, Autonome Moral und christlicher Glaube. Düsseldorf 1971). Alfons Auer je takrat po izidu enciklike »Humanae vitae« v tem svojem delu in z mnogimi drugimi moralnimi teologi spodbudil etično debato o utemeljitvi norm. Pri tem je staro tradicijo naravnega moralnega zakona (Naturrechtslehre) v svojem dinamičnem in diferenciranem modelu teološke etike odločilno razvijal in jo znanstveno teoretično posodobil. S to metodo je tudi mogoče dolgo in verodostojno argumentirati pri novo nastalih problemih in v sekularnih skupinah, kot EK.

Za kritični efekt verovanja sem kot primer že omenil svoje ločeno mnenje o patentiranju embrionalnih matičnih celic. Za stimulirajoči efekt je mogoče omeniti gibanje Hospic, ki so ga začeli kristjani za boljše spremljanje umirajočih – odločilno argumentacijsko ozadje v evropskem svetu pri izdelavi dokumenta o zaščiti človekovega dostojanstva in človekovih pravic umirajočih. Za integrirajoči učinek horizonta verovanja naj opozorim na osnutke o utemeljitvi ekološke etike, kjer sredi debate o radikalno antropocentričnem, relacionalno antropocentričnem, biocentričnem, patocentričnem ali holističnem pristopu verovanje v Stvarnika in sporočilnost stvarstva tako integrativno učinkuje, da obvaruje posamezna vrednotenja pred tem, da jih postavi absolutno, in jih kljub temu spravi v veljavo.

Ko me kdo vpraša, kaj motivira moje zavzemanja v EK, opozorim na vero, ki najgloblje usmerja moje življenje in delo, in v tem smislu motivira – tudi neodvisno od kratkoročnega uspeha.

Možnosti za takšno zavzemanje so v takšni sekularizirani Evropi dobre. V artiklu 17 lizbonske pogodbe o načinu dela v EU je zapisano: »EU vzdržuje odprt, transparenten in regularen dialog s cerkvami in svetovno nazorskimi skupinami zaradi spoštovanja in njihove identitete in njihovega prispevka«.

Vrata so torej odprta in odvisno je od cerkva in predvsem od teoloških etikov. Vredno je in ima smisel, da se v tej Evropi iz vere angažiramo. Mogoče lahko motiviram nekatere od teh mladih prijateljev tukaj