VATIKAN (sreda, 24. junij 2015, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco govoril o ranah v družini. Medtem ko je zadnjih nekaj katehez bilo posvečenih revščini, bolezni in smrti, s katerimi se lahko soočajo družine, pa je današnja kateheza v ospredje postavila trpljenje, ki si ga zadaja družina sama, kar je po papeževih besedah nekaj najgršega.
Ko besede in dejanja mrtvijo ljubezen
Dobro vemo, da v vsaki družini obstajajo tudi trenutki, ko obnašanje družinskih članov prizadene najintimnejša čustva, je začel katehezo sveti oče. Namesto da bi besede in dejanja izražali ljubezen, jo odvzemajo ali, kar je še slabše, jo mrtvijo. Ko se te rane, ki bi se jih še vedno lahko popravilo, zanemari, se še povečajo: spremenijo se v oblastnost, sovražnost, prezir. Na tej točki lahko postanejo globoke bolečine, ki ločujejo moža in ženo in vodijo v iskanje sočutja, podpore in tolažbe drugje. A pogosto te t.i. ”opore” ne mislijo na dobro družine. Izpraznitev zakonske ljubezni razširi zamero v odnosih, ta razkroj pa se zruši na otroke.
Kaj pa rane v duši otroka?
Papež se je zaustavil pri otrocih: »Kljub vsej naši občutljivosti in vsem našim prefinjenim psihološkim analizam, se sprašujem, ali nismo anestezirani tudi glede ran na dušah otrok.« Koliko bolj se poskuša kompenzirati z darili, toliko bolj se izgublja čut za najbolj boleče in najgloblje rane v duši. »Veliko govorimo o vedenjskim motnjah, psihološkem zdravju, blaginji otroka, strahu staršev in otrok … Ampak, ali sploh še vemo, kaj pomeni rana duše?« je vprašal Frančišek in nadaljeval: Ali čutimo težo gore, ki tlači otrokovo dušo v družinah, kjer drug z drugim slabo ravnajo in si škodujejo, vse do preloma zakonske zvestobe? Ali ima pri naših izbirah otrokova duša kakšno težo? »Ko odrasli izgubijo glavo, ko vsak misli samo nase, ko si mama in oče škodujeta, duša otrok zelo trpi, doživlja občutek obupanosti. In to so rane, ki zaznamujejo za vse življenje.«
Rane staršev se vtisnejo tudi v otroka
V družini je vse med seboj povezano. Ko je njena duša nekje ranjena, se okužba razširi na vse. In ko mož in žena, ki sta obljubila, da bosta eno meso in bosta oblikovala družino, obsesivno mislita samo na lastne zahteve po svobodi in nagrajevanju, ta izkrivljenost korenito načne srce in življenje otrok. Veliko krat se otroci skrijejo in jočejo sami, je pripomnil papež. »To moramo dobro razumeti,« je poudaril. »Mož in žena sta eno samo telo. In njuni otroci so meso njunega mesa.« Spomnil je na Jezusa, kako ostro je svaril odrasle, naj ne pohujšajo malih (Mt 18,6). Tako lahko bolje razumemo tudi Jezusove besede o veliki odgovornosti pri varovanju zakonske zveze (Mt 19,6-9), ki pomeni začetek človeške družine. »Ko sta moški in ženska postala eno samo meso, se vse rane in vse opustitve očeta in mame vtisnejo v živo meso otrok.«
Po drugi strani pa je res, da obstajajo primeri, ko je ločitev neizogibna. Včasih lahko postane celo moralno nujna, ko pomeni rešiti šibkejšega zakonca ali male otroke pred težkimi ranami, ki jih lahko povzročijo oblastnost, nasilje, poniževanje, izkoriščanje, odtujitev in brezbrižnost.
Kako pomagati družinam?
Hvala Bogu, ne manjka tistih, ki podprti z vero in ljubeznijo do otrok pričujejo o svoji zvestobi zvezi, v katero so verovali, četudi se zdi nemogoče ponovno jo zaživeti. A te poklicanosti ne čutijo vsi ločeni. V samoti vsi ne prepoznajo Gospodovega poziva, ki jim ga namenja. Okoli sebe vidimo družine, ki živijo v ”neurejeni” situaciji in si zastavljamo veliko vprašanj. Kako jim pomagati? Kako jih spremljati? Kako jih spremljati, da otroci ne bodo postali talci očeta in mame?
»Prosimo Gospoda za veliko vero, da bi gledali na stvarnost z Božjim pogledom, ter za veliko ljubezen, da bi se približali osebam z njegovim usmiljenim srcem,« je sklenil katehezo papež Frančišek.
Objavljeno 24. 06. 2015