Pred enim letom, dne 13. marca, je bil na Petrov sedež izvoljen kardinal Jorge Mario Bergoglio. S tem se je začel pontifikat papeža Frančiška, 265. Petrovega naslednika, mesec dni po zgodovinski odpovedi Petrinovi službi papeža Benedikta XVI. Radio Vatikan poudarja nekatere ključne trenutke tega izjemnega leta, časa usmiljenja.
“Bratje in sestre, dober večer!”
Pontifikat papeža Frančiška se je začel z najbolj običajnim pozdravom. Vendar to ni protislovje, saj je revolucija kardinala Bergoglia revolucija evangeljske preprostosti, ponižnosti, običajnosti, ki preseneti in šokira. Prva dejanja novega papeža – prvega z imenom Asiškega Ubošca, prvega jezuita, prvega iz Latinske Amerike – prelomijo navade, tudi ko se je na večer izvolitve sklonil, da bi prejel blagoslov ljudi. Škof in ljudstvo je kot »program« njegove Petrinske službe. Novi rimski škof misli na Cerkev, ki »hodi, gradi in izpoveduje«, kot je sam poudaril na svoji prvi maši dan po izvolitvi v Sikstinski kapeli. In sanja o »ubogi Cerkvi«, kot zaupa novinarjem vsega sveta, ko jih je sprejel v Dvorani Pavla VI. in se spomnil besed, ki mu jih je tik pred izvolitvijo rekel njegov prijatelj kardinal Hummes: »‘Ne pozabljaj revnih!’ Ta beseda je vstopila: revni, revni. Nato, takoj sem pomislil na Frančiška Asiškega. Potem sem razmišljal o vojnah, med tem pa je potekalo glasovanje do konca. Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in ohranja stvarstvo … In človek, ki nam daje duha miru, revež, človek … Kako si želim ubogo Cerkev in za uboge.« (Srečanje z novinarji dne 16. marca 2013)
To izbiro ubogih papež Frančišek ponavlja s svojo skromnostjo, z odločitvijo, da živi v Domu Svete Marte, da ne uporablja službenih vozil, s pričevanjem od vsega začetka, da je »resnična oblast služenje«. In predvsem z nenehnim opominom, še posebej v zgodovinskem obisku v Assisiju, naj slečemo »duhovne posvetnosti«, ki vodijo do »močnejšega greha, greha malikovanja«. Da bi se izognili te skušnjavi, moramo pustiti, da nas Bog Oče ljubi, prepustiti se Njegovemu objemu. Božjemu usmiljenju je bil posvečen prvi Angelus papeža Frančiška: »Bog se nikoli ne naveliča nam odpuščati.« Vendar smo mi tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za vse nas. (Angelus, 17. marec 2013)
To sporočilo je papež osebno prinesel mladim zapornikom v Casal del Marmo na veliki četrtek. Božje usmiljenje nas spreminja in je močnejše od napak, ki smo jih naredili na poti našega življenja. Vsem mladim je v tem času nezaupanja na cvetno nedeljo rekel: »Vas prosim, ne pustite, da vam kradejo upanja! Upanja, ki ga nam daje Jezus.«
Upanje se oznanja z nasmehom. Ni mogoče, da je kristjan žalosten, z »obrazom kot za pogreb«. Evangelij ne more ostati zaprt na dvorišču naše skupnosti, potrebno je iti v »eksistencialne periferije«, kjer je veliko trpljenja. Slediti Kristusu, pomeni pustiti utrujen način življenja in se odpreti obzorju ustvarjalnega delovanja Boga.
Mnogi so se po konklavu zaskrbljeni spraševali o »sožitju med obema papežema«, ki je edinstveni dogodek v zgodovini Cerkve. Te strahove je uničil prvi zgodovinski objem med dvema Petrovima naslednikoma 23. marca 2013 v Castel Gandolfu. »Brata sva« sta si rekla, preden sta se zbrala v molitvi. Iz tega neprimerljivega razmerja je nastala okrožnica Lumen Fidei. Papež zahteva, da bi bili škofje pastirji in ne birokrati. Prosi jih, naj imajo pogum bojevati se za njihovo ljudstvo. Pastir mora biti ne le pred čredo ampak tudi med in za ovcami, da bi se ne izgubila nobena. Cerkev mora imeti odprta vrata ne samo, da bi mogli ljudje vstopili, ampak tudi da bi lahko Jezus šel ven, naproti ljudem našega časa.
Besede Frančiška, preproste in globoke, dosežejo srca milijonov vseh ljudi, ne le tistih v Cerkvi. Še več govorijo geste, s katerimi želi sporočiti, kaj misli, ko govori o »kulturi srečanja.« Cerkev je v njegovi viziji »bolnišnica na polju«, katere naloga je, da skrbi za ranjence tega sveta. V Lampedusi, križišču upanja, smrti in trpljenja, je papež dejal: »Kdo je jokal za smrt teh bratov in sester? Kdo je jokal za te ljudi, ki so bili v čolnu? Za mlade matere, ki so nosile svoje otroke? Za te može, ki so želeli narediti nekaj za preživetje svojih družin? Smo družba, ki je pozabila na izkušnjo ‘joka’, ‘trpljenja z nekom’: globalizacija indiferentnosti nam je odvzela sposobnost joka.«
Papež pogosto poudarja medgeneracijsko solidarnost med starimi in mladimi. Prav tako je naredil na Svetovnemu dnevu mladih v Riu de Janeiru, na praznovanje vere: »Papež računa na vas«, je dejal, ko je pozval mlade, da gredo proti toku.
Reorganizacija vodstva Cerkve je na dnevnem redu novega papeža, zato je imenoval svet osmih kardinalov. Vendar pa je prva reforma v misli papeža Frančiška »spreobrnjenje src«, kot poudarja dan za dnem pri svetih mašah v Domu Svete Marte in pri vseh avdiencah na Trgu sv. Petra. Želi novo kulturo srečanja, kjer ni govoric, ki ubijajo.
Prvih dvanajst mesecev njegovega pontifikata je zaznamovanih s priljubljenostjo papeža Frančiška v svetu, tudi na območjih, ki so daleč od Cerkve. Njegov Twitter račun presega 12 milijonov privržencev. Papež Frančišek ima posebno skrb za družino in njene pastoralne izzive. Naslanja se kot usmiljeni Samarijan na rane tistih, ki so zaradi mnogih razlogov doživeli neuspeh svoje poroke: »Moramo čutiti bolečino neuspeha, spremljati ljudi, ki so imeli ta neuspeh v ljubezni. Ne smemo obsojati! Moramo hoditi z njimi! In ne smemo narediti kazuistike z njihovimi situacijami« je dejal papež pri sveti maši v Domu Svete Marte.
»Usmiljenje – je nekoč dejal kardinal Bergoglio – je ime našega Boga.« Ime, ki ga more cel svet slišati iz ust papeža Frančiška.
Besedilo iz Radia Vatikan
Objavljeno 13. 03. 2014