Velika dvorana v Zavodu sv. Stanislava je bila kar premajhna za vse, ki so si želeli sinoči ogledati film Pastir o liku škofa Janeza Frančiška Gnidovca (1873 – 1939). Pred začetkom so se med gledalci prelivala številna slovenska narečja: od dolenjskega – v Velikem Lipovcu je preživel otroška in mladostna leta, in tudi še kot škof je večkrat prihajal v Žužemberk k svojemu bratu Karlu – , pa do idrijskega in vipavskega, kjer je bil po posvečenju leta 1896 kaplan. Na premieri je bilo veliko tistih, ki so od svojih dedkov in pradedkov poslušali prigode iz šolskih let v Zavodu sv. Stanislava, kamor ga je škof Jeglič pred 110 leti nastavil za vzgojitelja in ravnatelja, pa seveda Gnidovčevi sobratje lazaristi in mnogi, ki se v molitvi obračajo k škofu, ki je že za časa življenja veljal za svetnika. Z avtobusom so prišli romarji iz Beograda pa tudi nekaj drugih vernikov iz balkanskih dežel, Hrvaške, Kosova, Albanije in Makedonije, kjer je Gnidovec pustil najmočnejšo sled.
»V filmu smo želeli predstaviti človeški lik in svetniški sij škofa Gnidovca,« je dejal duhovnik Janez Cerar, dolga leta postulator za Gnidovčevo beatifikacijo. Povedal je, da so se namenoma izognili opisu dogodkov in okoliščin iz Gnidovčevega življenja in se raje osredotočili na tisti del, ki še danes živi med ljudmi in jih navdušuje za Kristusa. Nad Gnidovcem se je Cerar navdušil že v letih bogoslovja, ko je od lazarista Turka večkrat poslušal o človeku, ki je bil »vsem vse«. »Že takrat sem se zaljubil vanj,« je dejal Cerar.
Dvakrat potovali na Balkan, posneli prek 50 intervjujev
Kot se je Cerar navdušil nad Gnidovcem ob pripovedovanju sobrata, je sam tudi sam želel predstaviti svetniškega kandidata študentom, ki so bivali v Vincencijevem študentskem domu na Taboru. Med njimi je bil tudi David Sipoš, njemu je nekajkrat omenjal tudi možnost, da bi o škofu posneli film. Zares se je začelo jeseni leta 2013, ko so s skromno filmsko ekipo prvič potovali na Balkan in iskali ljudi, ki so se Gnidovca še spomnili. Da so že ob prvem obisku balkanskih dežel, Kosova, Albanije in Makedonije odkrili, da so »Gnidovčevi odtisi« še živi, čeprav že 75 let ne stopa več po zemeljskih poteh, je povedal režiser David Sipoš. Ob dveh obiskih Balkana so posneli prek 50 intervjujev z ljudmi, ki so se v otroških letih srečevali s »škofom svetnikom« ali so o njem poslušali ganljive in pretresljive zgodbe od svojih mam in očetov. Pričevanja in spomini z balkanskih dežel dajejo filmu najmočnejši pečat. »Pravzaprav smo ujeli še zadnji vlak. Ljudje, ki so v otroštvu v živo srečevali škofa Gnidovca, so že stari in čez nekaj let živih pričevalcev ne bo več,« je dejal Sipoš in pristavil, da pa bodo ostali živi spomini, saj je, kot je razvidno tudi iz filma, škof Gnidovec pustil neizbrisen pečat še za mnoge naslednje generacije. O njem veliko govorijo, k njemu molijo, v njegovo priprošnjo verjamejo.
»Čudeži na njegovo priprošnjo se dogajajo«
Gnidovec pa je močno živ tudi v srcih slovenskih vernikov. Kot je prikazano v polurnem dokumentarnem filmu se je kar nekaj čudežev na njegovo priprošnjo zgodilo tudi že v Gnidovčevi rojstni domovini. Mlada novinarka Ana Ovsenik v filmu pripoveduje o gorečih prošnjah molitvene skupine za ozdravljenje moža njene prijateljice in uslišanju na Gnidovčevo priprošnjo, o ozdravljenju ganjeno pripoveduje tudi Ivo Šter, čudež je že predložen tudi v postopek za beatifikacijo. »Oh, Janez,« je preprosta prošnja, ki jo h Gnidovcu izreče pisateljica Berta Golob, ki je pred projekcijo filma v Zavodu sv. Stanislava v poetičnem jeziku tudi predstavila življenje svetniškega kandidata. Ali kot pravi v filmu kardinal Rode, da navadno o svetniškem liku nekega človeka govorimo šele po smrti, o Gnidovčevem svetništvu pa so ljudje naglas govorili že v času njegovega življenja na zemlji. Polurni film je dokumentarno igrani projekt – poleg pripovedi, spominov in živih pričevanj film spremljajo igrani prizori o Gnidovčevem življenju, upodobi ga duhovnik Janez Rus, o življenju Gnidovca pa pripoveduje igralec Gregor Čušin.
»Preprost. Ponižen. Zvest v malem in velikem.«
»Gnidovec nam je dan za vzor. Je naš velik priprošnjik. Naj tudi film pripomore, da bi našega svetniškega kandidata čimbolj spoznali in se k njemu priporočali. Naj nam bo spodbuda, da bi tudi mi čimbolj krščansko živeli,« je dejal lazarist Alojz Gajšek v nagovoru med mašo, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov pred projekcijo filma daroval v zavodski kapeli. »Gnidovec je veliko delal, veliko oznanjal, veliko molil. Vse, kar je imel, je razdelil med uboge. Vse je delal, da bi bilo ljudem boljše, da bi spoznali Boga, da bi živeli iz krstnih milosti. Naj bo naš vzornik in priprošnjik.« Gajšek je še povedal, da v cerkev Srca Jezusovega na Taboru, kjer je Gnidovčev grob, prihajajo verniki in na grobu molijo ter povabil zbrane, naj se radi obračajo h Gnidovcu s priprošnjami, saj le če se bomo k njemu obračali v molitvi, se bodo dogajali čudeži, ki so potrebni za njegovo beatifikacijo.
Objavljeno 20. 06. 2015