V župniji Dob je ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, na nedeljo Jezusovega krsta, podelil diakonsko posvečenje Matjažu Venti, bogoslovcu Roku Gorniku pa službo lektorja. Zbrane je pri pridigi nagovoril:

Dragi bratje in sestre.

Lepo pozdravljam domačega župnika Jureta, kaplana Roka, vse brate duhovnike, semeniško vodstvo, naše bogoslovce, na poseben način pa Roka Gornika, ki bo danes prejel službo bralca, in Matjaža Vento, ki bo danes postal diakon. Prisrčen pozdrav tudi vsem staršem, sorodnikom in prijateljem, ki se z obema bogoslovcema in z našo Cerkvijo zahvaljujete za njuno poklicanost, se danes veselite njune privolitve in boste v prihodnje še naprej molili zanju in za vse, ki jih Gospod vabi, naj odgovorijo na njegovo povabilo.

Z nedeljo Jezusovega krsta se poslavljamo od božičnega čas in vstopamo v čas, ko bomo poglabljali skrivnosti naše vere, obenem pa si bomo prizadevali to vero živeti v svojem vsakdanjem življenju. To je čas, v katerem se pokaže, ali je bilo vse dogajanje okoli božiča, vsi lepi obredi in običaji, ki spremljajo praznovanje Jezusovega rojstva, zgolj zunanjost, ali pa so nas trenutki pred jaslicami in premišljevanje o Božji ljubezni, ki tako neizmerno presega vsa človeška pričakovanja in domišljijo, v resnici spremenili in spreobrnili. Vstopili bomo torej v čas potrjevanja in utrjevanja naše povezanosti s Kristusom.

Nedelja Jezusovega krsta nas povabi v puščavo. Spet v puščavo. Janez je namreč krščeval v Betaniji, onkraj Jordana, kakor pove evangelist Janez. Jordan pa je puščavo ločeval od obljubljene dežele. Na tem istem mestu so Izraelci na svoji poti iz dežele sužnosti v deželo svobode prestopili reko. Ta puščava nas vabi, da odložimo vse odvečno, vse površno, vse, kar nas raztresa, in vse, kar nas skuša zvabiti proč od Boga in njegove volje. Kakor so ljudje, ki so prišli poslušat Janeza, spoznali svojo grešnost in jo želeli odložiti, tako tudi nam ta trenutek poglablja iskrenost do sebe in nas napravlja razpoložljive za sprejem Božje volje.

Onkraj Jordana sta se srečala Janez Krstnik in Jezus, Predhodnik in Odrešenik, tisti, ki je pripravljal Gospodovo pot, in On, ki je pot, resnica in življenje. Obdana z množico ljudi, ki so skesano priznavali svoje grehe in prosili za krst pokore. Zakaj je Jezus med njimi? Kaj na tem kraju in med temi ljudmi počne on, ki je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju? Janez čuti, da vse skupaj ni tako, kakor bi moralo biti. In ko Jezus stopi v vodo, da bi prejel krst spreobrnjenja, Janez ugovarja: »Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.« Jezus pa mu je odgovoril in rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« Janez je vedel, da krsta spreobrnjenja nikakor ne potrebuje tisti, na katerega bo pozneje pokazal z besedami: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta.«

In prav zaradi tega je Jezus moral biti tam, onstran Jordana, ravno zaradi tega se je moral pomešati med množico skesanih, ki so priznavali svoje grehe. Prišel je odvzet greh sveta, zato je šel tja, kjer so se ljudje zavedali svojih grehov, se jih kesali in prosili za odpuščanje. Stopil je v Jordanske vode, v katere so se simbolično izmivali grehi vseh, ki so prosili za Janezov krst, da je oblit z Jordansko vodo vzel nase vse grehe ljudstva in jih odnesel na goro povišanja z zemlje, kjer je obljubil, da bo vse pritegnil k sebi.

To se je zgodilo na kraju, za katerega razlagalci pravijo, da je najnižja kopenska točka na naši zemlji, na najnižjem mestu mrtvomorske depresije. Od tod je Jezus začel pot, ki ga je pripeljala do dveh skrajnosti. Na eni strani se je na tej poti povzpel na goro svojega krsta, kjer je bil preizkušen v ognju ljubezni in nam je izkazal ljubezen do konca. Po drugi strani pa ga je prav ta pot popeljala tudi v zanje globine človeškega, v globine smrti, da je človeštvu odprl vrata življenja.

Ob teh razsežnostih Jezusovega življenja, ob tej daljnosežnosti dogodkov ob Jordanu, začutimo veličino Božjega vstopanja v naš svet in v naše življenje. Zato tudi lažje razumemo, da je Jezus, brž ko je stopil iz vode, zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Sprašujem se, če se je Jezus v času svojega javnega delovanja, ko so ga občudovale množice, ko so ljudje zahtevali kruha in čudežev, ko je naraščalo nasprotovanje proti njemu, zlasti pa, ko je na Kalvariji visel med nebom in zemljo in je molil besede psalma: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil,« spominjal teh Očetovih besed na Jordanskem bregu: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«

Na to vprašanje ne moremo odgovoriti iz neposrednih zapisov evangelistov. Mislim pa, da lahko zaslutimo, da je Jezus doživljal to Očetovo bližino in naklonjenost in iz nje živel, če se poglobimo v njegove molitve in v veliko zaupanje v Očeta. Ob tem se spominjam Jezusovih besed, ki jih je povedal o sebi kot dobrem pastirju: »Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe.« Prosim Boga za vse nas, da bi se globoko zavedali, da je naše največje dostojanstvo v tem, da smo Božji otroci. Evangelist Janez pravi, da smo Božji otroci, čeprav še ni razodeto, kaj bomo. Svet nas ne spoznava, ker ni spoznal njega (prim. 1 Jn 3,1-2).

Tako tudi nam nihče ne more vzeti Božjega otroštva, če ga sami ne damo. Kajti pri krstu smo vsi postali Božji otroci v Jezusu Kristusu. Božje otroštvo je dostojanstvo, ki ga bomo žal v polnosti doumeli šele, ko se bomo z Očetom srečali iz obličja v obličje. Na tem svetu ljudje občudujejo pomembne in slavne ljudi in se še sami počutijo pomembnejši, če nanje pade samo senca njihove slave. Nad nami pa se odpirajo nebesa in Oče nam zatrjuje, da smo njegovi ljubljeni sinovi in hčere, da smo njegovi ljubljeni otroci. Bog, razsvetli nam srce, da bomo mogli zaslutiti veličino Božjega otroštva in jo živeti.

Vidva, dragi Rok in Matjaž, bosta danes svoje Božje otroštvo na poseben način postavila v službo Bogu, Cerkvi in Božjemu ljudstvu. Rok, ti boš v pripravi na duhovništvo postal bralec. Ljudem boš pri maši in pri bogoslužju bral Božjo besedo. Nikoli ne pozabi, da z ambona v cerkvi ali kje druge ne beremo poročil, ne beremo napovedi, ne beremo zgodovine. Z ambona se oznanja Božja beseda. Kadar boš pred Božjim ljudstvom odprl knjigo Besede, se zavedaj, da si v tistem trenutku oznanjevalec Besede. Ne avtor besede. Ne razlagalec besede. V tistem trenutku moraš vedno prositi za potrebno ponižnost, da se ne boš postavljal ne nad Besedo in ne nad tiste, ki jim oznanjaš. Na nek način moraš tudi ti stopiti v Jordan, da boš lahko postal orodje Besede.

Matjaž, ti pa boš v pripravi na duhovništvo prejel diakonsko posvečenje. Lahko bi rekli, da te bo Gospod opasal za služenje. Opasal te bo za umivanje nog, opasal te bo za strežbo bolnikom, opasal te bo za pomoč revežem, opasal te bo za prinašanje tolažbe žalostnim, poguma jetnikom, opasal te bo za oznanjevanje Božjega usmiljenja. Tako opasan boš moral tudi ti služiti Bogu, Cerkvi in Božjemu ljudstvu. Ne boš mogel delovati iz sebe in tudi sadov svojega dela ne boš mogel spravljati v svojo kaščo, čeprav jih boš seveda lahko vesel in boš zaradi njih slavil Boga za njegova čudovita dela. Zato boš moral vsak dan znova skloniti glavo pod in v srcu zmoliti Gospodovo besedo: »Nekoristen služabnik sem; naredil sem, kar sem bil dolžan narediti« (prim. Lk 17,10).

Stalno naj v vaju tudi odmevata dve Jezusovi besedi: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). Ta beseda nas varuje pred tem, da bi začeli sami iz sebe spreminjati svet. Vemo, koliko ljudi je že hotelo spremeniti svet, pa so samo preplavili zemljo s trpljenjem, solzami in krvjo. Jezus pa je svet oblil z darovanjem samega sebe in mu prinesel odrešenje. Druga Jezusova beseda, ki naj vaju spremlja, pa je: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Ta Jezusova beseda pa nas varuje pred obupom. Nikoli nam ne bo uspelo izpolniti vseh naših dobrih sklepov, nikoli ne bomo mogli vseh navdušiti za tisto, nad čemer se navdušujemo sami, nikoli ne bodo ljudje sledili našim besedam in našim zgledom. To lahko človeka potre. In v takih trenutkih vedno močno zaslišita zagotovilo: »Jaz sem s teboj.«

Dragi bratje in sestre. Vas pa prosim, da Roka in Matjaža, pa tudi vse diakone, duhovnike in škofe spremljate in podpirate s svojo molitvijo. Prosim vas, da se odločite, da boste izmolili dobre duhovnike in dobre škofe. Pa tudi sam vam obljubim zase in za naše duhovnike, da bomo molili za vas in vas s svojo nebogljenostjo spodbujali, da se boste veselili svojega Božjega otroštva in ga razodevali svetu. Marija, ki si spremljala pot Očetovega ljubljenega Sina, spremljaj tudi poti vseh Očetovih otrok, da bomo temu svetu razodevali Božjo slavo in prišli vanjo. Amen.

Foto: Nadškofija Ljubljana