Spoštovani gospod škof msgr. dr. Jurij Bizjak, dragi slavljenec!

Mineva petindvajset let, odkar Te je papež sv. Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Kopru. Teh petindvajset let je zaznamovalo Tebe, zaznamovalo Tvojo škofijo in zaznamovalo tudi Cerkev v Sloveniji.

Najprej se Ti želim zahvaliti za Tvoj zgled pastirja, ki stopa pred svojo čredo, v njeni sredini in za njo; pastirja, ki se je kalil na pobočjih nad Vipavsko dolino, ob trdem delu, ob spoznavanju življenja in njegovih zahtev, pa tudi ob spoznavanju ljudi in njihovih src. Takega Te poznam: kot odločnega moža, ki ve, kaj hoče, in to tudi uresniči, obenem pa kot moža, katerega pogled sega v daljavo, do Jadrana in naprej, in nosi v sebi tudi milino in mehkobo primorskega človeka.

S Teboj je skozi našo Cerkev in skozi slovenski prostor zadihala svetopisemska modrost in njene obljube. »Pogum, vse ljudstvo v deželi!« Klic k pogumu ni prihajal samo iz Tvojega škofovskega gesla, ampak tudi iz Tebe, iz Tvojega vernega srca in iz Tvoje prepojeni s Svetim pismom in njegovim sporočilom. Ob tem klicu k pogumu pa je bilo večkrat slišati še drugo povabilo: »Če se spreobrnete in ostanete mirni, boste rešeni, v mirovanju in zaupanju je vaša moč.« Za mirovanje in zaupanje je potreben še drugačen pogum, kot si ga običajno predstavljamo. Gre za pogum, ki izvira iz Božje obljube.

Dragi škof Jurij, v veliki hvaležnosti za petindvajset let pogumnega služenja Bogu in njegovemu ljudstvu, prosim Vsemogočnega, naj te obdaja z vsemi svojimi blagoslovi, obenem pa se obračam na Svetogorsko Kraljico, naj ne odmakne svojega plašča od Tebe.

Mir in dobro ob srebrnem škofovskem jubileju.

Tvoj hvaležni brat v škofovstvu

msgr. Stanislav Zore OFM

nadškof