Na ljubljanskih Žalah je nadškof msgr. Stanislav Zore OFM blagoslovil kip postavljen v spomin dr. Lambertu Erlichu in daroval sveto mašo ob 140-letnici rojstva duhovnika, ki je bil ena izmed mnogih žrtev komunizma na naših tleh. Pri sveti maši je zbrane nagovoril upokojeni prof. dr. Janez Juhant, ob kipu pa je zbrane nagovorila dr. Helena Jaklitsch. Oba govora objavljamo.
Foto: p. Ivan Rampre DJ
Spoštovani duhovniški sobrat, cenjeni sin slovenske matere, koroški rojak Lambert Ehrlich!
V prizadevanju za današnjo spominsko slovesnost kot tudi za vsa druga srečanja s Teboj me ni vodila kaka osebna težnja,pač pa navdihovala Tvoja bogata vsestranska in izrazito človeška, verska in narodna osebnost. Prepričan sem, da tako razmišljamo ne le vsi tukaj zbrani ob obletnici Tvojega rojstva, pač pa še številni drugi osveščeni, pošteni in verni Slovenci. To velja najprej za spoštovanega Rožmanovega naslednika nadškofa Zoreta. Dalje je tu gospod Kovač, ki je z iskreno ljubeznijo do Tebe daroval za kip in uredil vse, da ga lahko danes blagoslovimo. Tvoj lik je navdihoval mladega kiparja Tadeja Torča, da nam je poustvaril Tvojo podobo, ki so jo vlili v delavnici mojstra Romana Kamška. Hitro in velikodušno je zastonj opravil vsa kamnoseška dela gospod Vojko Možina. Vse iz hvaležnosti za dar Tvojega plodnega in vsestranskega duhovniškega življenja. Zato moremo verni in drugi domoljubi iz ljubezni do Boga in narodovih izročil, za katere si živel in umrl, ob 140 letnici Tvojega rojstva hvaležni Bogu in Tebi opraviti zahvalno Kristusovo daritev. Tudi Tvoje življenje je bilo kalvarija. Zavedamo se svojega dolga do Boga in naroda, do Tebe in vseh drugih žrtvovanih sester in bratov Tvojega ljubljenega naroda. Upamo, da smo tako Božje občestvo, da postane »daritev nam življenje celo«, oltar najlepši je srca oltar.«
Danes smo mala čreda v primerjavi z množico, ki se je v grozni stiski zbrala ob Tvojem grobu. Težko je podoživljati, kaj so čutili takrat verni in drugi Slovenci, ko so 26. maja 1942 onemeli pokleknili ali celo omočili svoj robec v Tvojo kri. V največji narodovi stiski si jim bil Ti kot narodov svetilnik in smerokaz, a si še Ti moral omahniti na Streliški ulici. Koliko se jih je takrat zavedalo usodnosti Tvoje smrti? Brez dvoma je številne zajel zlovešči strah in boleča slutnja, da se majejo dosedanji temelji človeka in družbe. Tvoj škof Rožman je bil takrat pri papežu. Papež in vodstvo cerkve so bili zate celo preveč, kot pravi Jurčec, znamenje reda in okvir zvestobe resnici. Večina teh, ki so se konec majskih dni leta 1942 na Žalah množično zgrnili k zadnjemu slovesu od Tebe, se je zavedala usodnosti časa. Gnalo jih je spoštovanje do Tebe in volja do svobode, da so premagovali teroristični strah, ki se je plazil po Ljubljanski pokrajini. Drugače so svobodo razumeli oni, ki so z lažjo in umori postavljali svet na glavo. Treba je bilo umoriti celo spomin nate in na vse, ki so kljub tektonskim družbenim premikom, ostali zvesti resnici, pravičnosti in do tedaj svetim izročilom človeštva. Zato so odstranili vse Vaše zemeljske sledi, da Vas nikoli več ne bi bilo. Da bi še kar vladali, poskušajo še danes brisati vsak spomin na Te in na vse, kar je povezano z vero in resnico, narodno častjo, čutom za pravičnost. Zdi se, da je dvajseto stoletje s svojimi drznimi posegi v srž človeka in človeštva nalomilo in celo uničilo ustaljene družbene temelje in okvire dosedanje civilizacije. Zato družba nič več ne zagotavlja temeljev, iz katerih bo živela. Celo vesoljna in Cerkev na Slovenskem se je skupaj s posvetno družbo zamajala in utrpela marsikatero usodno razpoko, ki še danes vernim in celo njihovim voditeljem jemlje pogum za odločnost ter spodbujanje k sodelovanju za zvestobo resnici in pravičnosti. Drugi vatikanski cerkveni zbor je zato očitno programsko spodbudil: »Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebej vseh kakorkoli trpečih, je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev.«
Ta naloga ostaja smerokaz za življenje in delo klerikov in laikov, če hočemo, da bomo vsaj v Cerkvi danes svetu zagotavljali temelje, iz katerih bo moglo živeti človeštvo. Ti si nam neomajen zgled te trdnosti, upanje, da je vedno mogoče ostati zvest trpečim sestram in bratom: od gospodinj na Koroškem do zapostavljenih Slovencev v Versaillesu, mladih, ljudi v misijonih ter zapisanih smrti med vojno, skratka vsem zapostavljenim. Nisi naiven in nedelaven stal ob tektonskih spremembah. Zaznal si jih in se naje poznavalsko odzival,zanje zastavil življenje. Polkovnik italijanske vojske, je to dojel, ko je dejal, da bi morali pisca Spomenice in njene prinašalce italijanski oblastem takoj postreliti.
Kot pravi Girard so se stare družbe utemeljevale na žrtvovanju nedolžnega. Veliki duhovniki v Izraelu so iznašli misel, »da je za vas bolje, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« Zgodba 20. stoletja se je obrnila: Številni oziroma brezštevilni so morali umreti za nekatere izbrance. Estonski škof jezuit Profittlich je bil ob zasedbi sovjetov gotov le, da je božjih rokah. In »to nas je rešilo«, je zapisal zdravnik Silvester Krčmery iz Slovaške. Reševala nas je zvestoba številnih mož in žena resnici do smrti, med njimi ruskega patriarha Tihona, o katerega usodi si pisal v Času že leta 1923 v razpravi Ruski boljševizem ter vseh drugih mučencev in mučenk od Litve do Albanije od Slovenije do Rusije.
Tudi Ti si hodil po ozki poti zvestobe Bogu in narodu do konca, saj si kot razgledan človek družbenih in političnih izkušenj vedel, kam to pelje. Tudi ti si živel neminljivo upanje, da noben očenaš ni bil izmoljen zastonj in nobeno trpljenje ni bilo zaman. V tej veri si živel in v njej po zadnji mašni daritvi v akademskem domu tudi umrl.
Ob Tvojem liku in kipu se zbiramo, ker tako verujemo tudi mi, prepričani, da je to polno življenje katoličana, človeka in narodov. Tektonski premiki sicer lahko majejo zemljo, a ljudje ne moremo živeti od potresov in rušenj, pač pa od zveste in neustavljive ljubezni, ki gradi, zbira, povezuje in zagotavlja temelje življenja in preživetja. Verjamem, da je ozaveščanje ob Tebi, Terčelju, Krašni in drugih pričevalcih milostni trenutek Slovenije in Cerkve na Slovenskem.
Brez dvoma je krščanstvo raslo iz človeškega dna in iz preizkušenj, v veri, da se človeška nemoč spopolnjuje v Božji moči. Nismo mi odrešeniki, pač pa služabniki vere, kot pravi že apostol Pavel. V tem upanju gradimo na moči Tvojega in pričevanja vseh drugih, katerih število vsaj delno razodevajo farne plošče po razsuti Sloveniji. Zato verjamemo v luč tudi v teh zahtevnih časih. Tega ne morejo vzeti predsodki, ki še visijo nad Tabo in vseh izbrisanih, ki zasvajajo srca Slovencev, posebno mladih rojakov z razklanostjo in s sovraštvom.
Tvojemu liku še niso posvečene oddaje na naših nacionalnih medijih, nisi še dobil domovinske pravice v šoli in politiki, v znanosti in celo ne polno v Cerkvi. Ali jo boš kdaj, ne vemo. Ne glede na vse to pa trdno verujem, da je Tvoje življenjsko sporočilo brezpogojno pomembno za preživetje ne le Slovencev, pač pa narodov na Višarskem križišču in v Evropi, kakor si spregovoril leta 1935 na Višarjah. V tem upanju smo hvaležni za Tvoj dar in dar vseh, ki so šli po poti neomajnega pričevanja in verjamem, da ta dar oživlja nove krščanske in narodne osebnosti v njihovem prizadevanju za blagoslov v družinah, v vzgojno-izobraževalnih, duhovnih gospodarskih in političnih procesih družbe. To je namreč naša prihodnost in upanje na preživetje.
Hvala Ti !
Spoštovani zbrani, dragi prijatelji,
če bi danes med Slovenci naredili kratko anketo ter jih povprašali, ali vedo, kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, bi marsikdo v nevednosti le zmajal z glavo. Pri tistih, ki bi se jim njegovo ime vendarle zazdelo znano, pa je zelo mogoče, da bi nekje iz njihovih globin, ne da bi se zavedali od kot se je vzel, zazvenel odgovor »narodni izdajalec«. Kot takega ga je v javni spomin in v svoje učbenike zapisala komunistična oblast, pri tem pa ji je bilo malo mar, da pred zgodovino in ljudmi z lažjo maže velikega domoljuba, pokončnega Slovenca in izjemnega vizionarja. Na ta način je želela pred ljudmi upravičiti umor človeka, ki bi bil »edini sposoben organizirati odpor poti okupatorju mimo njih«, kot je nekoč priznal eden izmed povojnih zgodovinarjev. Seveda tega ni mogoče prebrati v njegovih objavljenih zgodovinskih zapisih, njegovo priznanje je pribeleženo le kot izrečena beseda svojemu stanovskemu kolegu.
Kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, ki se ga je komunistična partija tako bala, da se ni zadovoljila z njegovim umorom, temveč je po vojni z oskrunitvijo njegovega groba poteptala temeljne civilizacijske norme? Rojen je bil v Žabnicah, vasi pod Svetimi Višarij, ki je takrat še spadala pod Koroško, globoko vernim in narodno zavednim staršem. Čas njegove mladosti je bil zaznamovan z nasilnim ponemčevanjem vsega, kar je spominjalo na tisočletno prisotnost slovenskega človeka na koroški zemlji. Kot odličnjak se je vpisal na teološko fakulteto in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa postal škofov tajnik ter profesor v celovškem bogoslovju. Rad je opravljal duhovniško službo, z vso gorečnostjo pa je svoje moči razdajal za svoje rojake. Bil je pobudnik ustanovitve številnih slovenskih delavskih, izobraževalnih in narodnobuditeljskih društev na Koroškem, Narodne čitalnice v Celovcu, ustanovitelj Slovenske krščanske socialne zveze za Koroško, katere naslednica je Krščanska kulturna zveza, ki še danes kot ena izmed dveh osrednjih kulturnih organizacij po njegovem vzgledu budi in krepi narodno zavest koroških Slovencev. Brez njega ne bi bilo slovenskega katoliškega prosvetnega doma v Tinjah. »Če je Bog postavil slovenski narod na Koroško, ima ta narod na Koroškem tudi pravico do obstoja. Kdor je proti temu, naj pokaže od Boga izrecno povelje, naj poda dokaze! Tega poslanstva Nemci ne morejo pokazati, torej imamo Slovenci pravico do obstanka in dolžnost, da izpolnjujemo božjo voljo, da ostanemo, da se branimo,« je pozival svoje rojake na Koroškem. Tako jasno je zastavil svojo besedo proti nemškemu potujčevanju in proti temu se je boril z vsemi svojimi močmi in preštevilnimi talenti. Le skrajno sprevržen ali pa popolnoma neveden človek mu zato lahko lažnivo ali krivično očita izdajo lastnega naroda. Najhuje pa je, da so mu tako etiketo dali tisti, ki so zaradi lastnih interesov podpisali pakt o sodelovanju s človekom, ki je izdal ukaz: »Naredite mi to deželo spet nemško.«
Po koncu prve svetovne vojne je bil kot odličen poznavalec koroških razmer imenovan v delegacijo, ki je na mirovni konferenci zastopala interese slovenskega naroda. Takrat je spoznal, da za velesile narod, ker nima svoje samostojne politične tvorbe, sploh ne obstaja, zaradi česar so bili Slovenci nemočni v svojih naporih, da bi Koroška ostala del slovenskega ozemlja. Že takrat je v njem začela zoreti ideja o samostojni Sloveniji, ki jo je kasneje razvijal in zanjo navduševal mlade, ki so se zbirali okoli njega na Svetih Višarjah.
Zaradi svoje izrazito narodnozavedne drže je moral po prvi svetovni vojni zapustiti Koroško. Prišel je v Ljubljano, kjer je že kot mednarodno uveljavljen strokovnjak nadaljeval svoje profesorsko delo na teološki fakulteti mlade slovenske univerze. Tudi tu je posebno skrb izkazoval revežem, pri ljudeh je spodbujal misijonsko zavest, saj je želel »osvojiti ves svet za Kristusa Kralja«. Svoj čas je še posebno rad namenjal študentom. Leta 1932 je kot študentski duhovnik ustanovil akademski klub Straža. Njene člane je spodbujal k javnemu delovanju, pri tem pa poudarjal doslednost pri vzgoji mladih izobražencev v idejno neupogljive katoličane in narodno zavedne Slovence, občutljive za stisko sočloveka. Ko je prišel čas, so njegovi stražarji ob robu kraških jam in v rudniških jarkih umirali v zvestobi svojemu narodu in veri. Dr. Ehrlich tudi ni ostal slep za preganjanje slovenskih rojakov na oni strani meje z Italijo ter na to opozarjal tako svetno kot cerkveno oblast.
Vedel je, koliko zla je boljševistična revolucija prinesla sovjetskemu človeku, zato je bil neomajen nasprotnik komunizma. Boj proti njemu je bil zanj tudi boj za slovenstvo. Danes, ko otipljivo čutimo posledice revolucije na narodnem telesu, spoznavamo, kako dobro je razumel komunizem. Ko so stražarji in druge katoliške študentske skupine, ki jih je spremljal kot duhovnik, preprečile komunistični prevzem študentskega gibanja na ljubljanski univerzi, si je nakopal njihovo nepomirljivo sovraštvo. To se je po začetku vojne samo še krepilo, saj dr. Ehrlich tudi takrat ni miroval. Še preden je vojna dosegla naše kraje, je pozival vodilne slovenske politike, da naredijo vse, kar se da, da utrdijo položaj Slovencev med zavezniki. Predlagal je ustanovitev ilegalne slovenske vlade, za katero okupator ne bi vedel, njen cilj pa naj bi bil ustanovitev Združene Slovenije, v kateri bi bila tudi Primorska in Koroška. Vanjo je želel vključiti vse, tudi komuniste. Zavedal se je, da je v vojni, v kateri je načrt vseh treh oz. štirih okupatorjev uničenje slovenskega naroda, potrebno sodelovati. Toda pri tem ni bil naiven – od komunistične partije je pričakoval jasno zavezo, da se bo držala dogovorjenih ciljev, ki bodo v korist vseh Slovencev, od slovenskega političnega vodstva pa, da se bo ob morebitnem nespoštovanju dogovorjenega učinkovito zavarovalo. Toda kakor kralj Joakim ni upošteval preroka Jeremija, tako tudi slovenski politični vrh takrat še ni doumel Ehrlichovega preroškega vpogleda v prihodnost, ki je prinesla strašljive posledice za vse.
Slaba dva meseca pred smrtjo je dr. Lambert Ehrlich italijanskim okupacijskim oblastem poslal spomenico, ki je bila po vojni deležna popolne zlorabe s strani nove oblasti in, kar je še huje, takratnega zgodovinopisja. Tako eden kot drugi sta zamolčala, da je bila spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike in ne le prošnja oblastem po ustanovitvi avtonomne varnostne službe kot zaščita pred komunističnem terorjem. V spomenici je dr. Ehrlich jasno zapisal, da je položaj slovenskega naroda obupen, »ne le zaradi nekrščanskega in barbarskega ravnanja okupacijskih oblasti in rastočega komunističnega oziroma partizanskega nasilja nad nezaščitenimi civilisti v mestih in na podeželju, ampak tudi zaradi očitnega cilja vseh kompetentnih faktorjev osi: uničenje slovenstva kot takega«. Da je imel dr. Ehrlich prav, ko je opozarjal pred krutostjo brezbožnega komunizma, dokazuje preko tisoč imen, zapisanih na ljubljanskih farnih ploščah, žrtvah revolucionarnega nasilja, ki jih je Nova slovenska zaveza z veliko požrtvovalnostjo in trudom postavila pred dvajsetimi leti. Četudi bi samo ta imena spominjala na krut revolucionaren obračun z narodno zavednimi Slovenci, ki si niso želeli totalitarne oblasti, bi bil ta zločin vreden največje obsodbe pred zgodovino. Toda tem imenom se pridružujejo še imena tisočih in tisočih, zapisanih na farnih ploščah po vsej Sloveniji.
- maja 1942 se je na Streliški ulici v Ljubljani končalo življenje tega velikega moža, skupaj z njim pa je usahnilo tudi mlado življenje študenta Viktorja Rojica. Nobeno herojstvo ni bilo ubiti 64 letnega človeka, čeprav se je njegov morilec vse življenje ponašal z nazivom narodni heroj. Z njegovim umorom se je revolucija udejanjila na najbolj krvav način, zato dr. Ehrlich upravičeno dobiva prvo mesto med slovenskimi mučenci v postopku beatifikacije.
Spoštovani,
- Ehrlich je v svojem času dal odgovor za prihodnost našega naroda. Njegova vizija, da bi slovenski narod zaživel v samostojni državi znotraj svobodne Evrope, se je uresničila 25. junija 1991, ko je Slovenija postala samostojna in mednarodno priznana država. Toda to ne pomeni, da nam dr. Ehrlich ničesar več ne more dati. Ravno nasprotno! Njegov zgled v neomajni zvestobi slovenskim koreninam in krščanski veri, njegov pogum in njegovo neutrudno delo za slovenski narod bi moral navduševati in oplemeniti vse nas, še posebej pa mlade, ki so poklicani, da spreminjajo svet na bolje; ki so poklicani, da poiščejo novo vizijo za prihodnost našega naroda; vizijo, ki mu bo dala novega zagona in novih moči. Morda se ob teh besedah komu porajajo črne misli, saj se zdi, da vse, za kar so si prizadevali naši predniki, razpada pred našimi očmi; da nikoli ne bo bolje, saj našo državo znova in znova vodijo ljudje, ki je nimajo radi. Toda tudi v Ehrlichovem času se je ideja o samostojni Sloveniji zdela nedosegljiva, a mu to ni vzelo poguma, da zanjo ne bi navduševal svoje rojake. Želela bi si, da bi bila danes tu množica mladih, ki bi s svojo prisotnostjo potrjevala svoje navdušenje nad tem izjemnim možem. Toda posledice več desetletnega omalovaževanja in brisanja spomina nanj in na druge velike može, ki jih je dal slovenski narod, so vidne. Majhne ljudi je pač strah velikanov duha, ob katerih njihova majhnost še bolj prihaja do izraza. Nič čudnega, da zato še z večjo zagrizenostjo brišejo njihove sledi, čeprav slutijo, da bo »pravični, ko umrje, obsodil živeče hudobneže … videli bodo konec modrega … Videli bodo to in se rogali … In zatem bodo postali zaničevan mrtvak, sramota med mrtvimi na veke … in njih spomin bo izginil.« (Modr 4)
Naša naloga, ki jo na poseben način danes s to slovesnostjo že uresničujemo, torej ostaja. Vrniti izjemnega moža v narodni spomin za naš mladi rod. Da bo lahko ob njegovem zgledu rastel, se kalil in navduševal za nesebično delo za našo skupno prihodnost. Da bo ob njegovem zgledu našel svoj odgovor za prihodnost našega, slovenskega naroda.
Objavljeno 19. 09. 2018
