Prepričan sem, da bodo prispevki današnjega simpozija orisali veličino moža, duhovnika in škofa, ki jo je nadškof Šuštar razodeval na različnih področjih svojega življenja in delovanja. Poteku simpozija želim Božjega blagoslova in naj bo spoznano navdih za ljudi našega časa. Za ravnanje danes in v prihodnjem.

Ker danes na poseben način razmišljamo o hvaležnosti, je prav, da se zavemo, da je največja in najlepša hvaležnost v tem, da darove, ki so nam bili podarjeni, uporabljamo v skladu z njihovim namenom. Tudi dar vere in vseh zakramentov, ki smo jih prejeli, v skladu z njihovim namenom – da nas vedno bolj upodabljajo po Kristusu. Kako jasno zveni Jezusov opomin: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Praznik vseh svetih nas vabi, da bi odkrivali Božje otroštvo in se ga veselili. Da bi ga odkrivali tudi okoli sebe, v svojih bratih in sestrah, v vseh, ki so živeli pred nami in so si prizadevali, da bi ob vseh napakah in pomanjkljivostih živeli blagre.

Tudi sam letos ne bom obiskal groba svoje mame in očeta, vseh pa se bom spomnil v molitvi. Zato vas lepo vabim in prosim, da letos naredimo to osebno žrtev ter se držimo ukrepov vlade in strokovnjakov. To je naša naloga in dolžnost ter najboljši način, da omejimo epidemijo.

Spoštovani in dragi brat duhovnik Franc. Hvala ti za zgled zvestega, veselega duhovnika po Jezusovem in Marijinem srcu. Naj se na tebi uresniči še drugi del glavne mašne prošnje: »Odzval se je tvojemu klicu in ti zvesto služil iz ljubezni do tebe in do nas, naj med tvojimi izvoljenimi v nebesih uživa večno radost.« Amen!

Na koncu se zahvaljujem vsem, ki se borijo s to epidemijo. Posebna zahvala gre vladi in Uradu vlade za komuniciranje, da lahko tudi preko te tiskovne konference nagovorim katoličane kot tudi evangeličane, pravoslavne, binkoštnike ter muslimane in drugače verne ter neverne. Vse vabim k molitvi za zdravje. Želim vam blagoslovljene dneve, ki nas čakajo. Naj ti dnevi v naša življenja in družine prinesejo vero v vstalega Jezusa Kristusa, mir in medsebojno razumevanje. Vsem obljubljam molitev. Najlepša hvala!

Večina pravnih postopkov poteka med ljudmi, ki so iz različnih razlogov in vzrokov na nasprotnih bregovih. Kaj lahko se zgodi, da se med postopkom nasprotja med njimi poglabljajo in se začne rojevati sovraštvo. Vsi vemo, da naš narod nikakor ni imun proti temu virusu, ki deluje v globini in poruši odnose za rodove naprej. Znan je primer Baharjevega Franceta iz Šentvida, ki je prišel škofu Leniču voščit za rojstni dan. »V imenu štirih milijonov Slovencev,« mu je dejal. »Saj nas ni toliko, saj nas je samo dva milijona,« je smeje odvrnil škof Lenič. Na to pa France: »Ja, dva milijona, a ima vsak še enega v želodcu.« Če je z nami tako, potem je nadvse pomembno, da je tisti, ki vodi postopek, vedno usmerjen k pomirjanju in povezovanju med strankami. Izjemno zahtevno a obenem nadvse potrebno prizadevanje. Cilj mora biti, da vse stranke, če je le mogoče, iz postopka izidejo boljše, kot so vanj vstopile. K temu veliko pripomore tudi jasna obrazložitev odločitve, ki stranke pouči in jih usmerja k boljšemu.

Vse prevečkrat se tudi nam dogaja, da sicer ne začnemo zagovarjati več različnih resnic in lahko vsak izbere tisto, ki mu trenutno najbolj ustreza, pač pa ravnamo tako. Imam svojo resnico, ki sem jo pobral kdo ve kje, svojo pobožnost, ki je lahko v hudem sporu z zdravim teološkim izročilom, in sem slepo zaverovan vanjo. Če dejstva govorijo proti tej moji resnici, toliko slabše za dejstva. Če je koncil povedal kaj drugega, potem tega koncila ne priznavam. In če je moja resnica v nasprotju z učenjem papeža, potem je ta papež antikrist.

Nedelja svetniških kandidatov nas je danes zbrala v cerkvi Svete Trojice, v kateri je dolgo časa maševal in zlasti spovedoval Božji služabnik prof. Anton Strle. Ob njem bomo prosili za srečen potek postopka za beatifikacijo še za škofa Antona Vovka, škofa Friderika Baraga, škofa Janeza Frančiška Gnidovca in duhovnika Andreja Majcna. Več nam bodo o poteku postopkov povedali postulatorji in vicepostulatorji na koncu te svete maše.

Zakaj se jih spominjamo? Najprej zaradi tega, ker vsak človek zasluži spomin. Vsak mora imeti mesto v srcu tistih, ki so živeli z njim in v srcih njihovih potomcev. Kajti vsak naslednji rod živi iz tega, kar mu je prejšnji rod zapustil v dediščino.