Veselimo se s krajevno Cerkvijo celjske škofije, ki je danes dobila novega pastirja. Papež Frančišek je za njenega škofa imenoval profesorja Svetega pisma dr. Maksimilijana Matjaža. Imenovanemu iskreno čestitamo in se veselimo njegovega duhovnega in strokovnega prispevka, s katerim bo obogatil delovanje Slovenske škofovske konference in Cerkve v Sloveniji.

Na gori so ob Jezusovi spremenitvi doživeli Očetovo potrditev Jezusove poti. Jezus v družbi Mojzesa in Elija, postave in prerokov, potrjuje, da ni prišel razvezovat postave, ampak jo je prišel dopolnit; obenem pa potrjuje tudi svojo besedo, ki jo je tolikokrat ponovil učencem, naj se izpolnijo Pisma (prim. Mr14,49).

Ko pomislimo na Karitas, nam najprej pride na misel denarna in materialna pomoč potrebnim. Ta akcija in naše današnje srečanje pa nam govorita, da pomoči niso potrebni samo tisti, ki so materialno prikrajšani, pač pa tudi tisti, ki ostajajo lačni v medsebojnih odnosih, v različnih zasvojenostih in v neštetih oblikah, v katerih zbledi ali celo ugasne človekovo dostojanstvo.

Prav takšen Jezus, preizkušen v puščavi in podvržen skušnjavam, je lahko v veliko pomoč našemu postnemu prizadevanju. Če bomo svoj post vzeli zares, bomo neizprosno doživeli puščavo. Ne puščavo peska in kamna, puščavo razbeljenega sonca in ledenih noči, pač pa puščavo satanovega divjanja, pa tudi puščavo Očetove bližine po angelih, če se bomo znali nasloniti na njegovo besedo iz živeti iz nje.

Naj tudi te umetnine postanejo luč: luč za tiste, ki jih bodo videli, luč za tiste, ki jih bodo kupili, in luč za tiste, ki bodo iz teh sredstev lažje živeli.

Naj vas Gospod uči, kaj je lepo in dobro, da boste tudi vi služili bratom in sestram. Amen!

Naše današnje srečanje v hvaležnosti za dar posvečenega življenja je tudi lepa priložnost, da se tudi sam zahvalim vsem vam, ki ste na različne načine v času, ki ga doživljamo, pripovedovali o Jezusu. Najprej znotraj svojih skupnosti. Sicer res živite za samostanskimi zidovi, a ti zidovi stojijo sredi sveta in nikakor niso nepropustni.

To je pri ljudeh zbudilo začudenje in medsebojno povpraševanje: Kaj je to, nov nauk z oblastjo. Celo hudi duhovni so mu pokorni. Niso se spraševali, vsaj še ne, kdo je. So jih pa njegova dejanja presenečala. Mi v srečevanju z Jezusom pravzaprav precej dobro vemo, kdo je. Manjkrat pa se iskreno vprašamo kaj dela: da tudi danes izganja hude duhove, a za to je treba k spovedi, da tudi danes nasičuje lačne, a za to je treba k maši in obhajilu, da tudi danes odpira uči slepim in ušesa gluhim, a za to je treba brati in prisluhniti njegovi besedi… Prerok, ki ga Bog obljubil po Mojzesu, je med nami, le spoznati ga moramo.

[…]

Simon je v prvem srečanju z Jezusom postal Peter – skala. Ker Jezus pozna človeka v globino in mu pomaga, da postane to, kar je; tudi s tem, da mu spremeni ime. Naj tudi današnje srečanje z Jezusom in njegovo besedo, naše bivanje pri njem spremeni nas – ne toliko po imenu, kot po srcu, da bomo tudi mi vedno bolj postajali to, kar smo.

Dragi bratje in sestre, povabim vas, da danes sprejmemo povabilo, ki nam ga je že večkrat povedal papež Frančišek. Začnimo praznovati svoj krstni dan. Vem, da nekateri ne veste, kdaj ste bili krščeni. Nič hudega. V družinski knjižici je vpisan datum vašega krsta. Če pa je ne boste našli, se mirno oglasite pri župniku. Ko mu boste povedali, da bi radi praznovali svoj dan svojega krsta, vam bo z veseljem povedal, kdaj ste bili krščeni.