Dragi bratje duhovniki, draga diakona, dragi bogoslovci in ministranti, dragi redovniki in redovnice, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre kristjani.

Kristus je vstal! Zares je vstal! Ta velikonočni pozdrav se danes od vstalega Jezusa Kristusa širi na prve priče vstajenja, na Marijo Magdaleno in drugo Marijo, od njiju na Petra in Janeza in na druge učence, po njih se širi po Jeruzalemu, od koder začne pot po vsem svetu, do skrajnih meja zemlje. Po tistih, ki so verovali, da je Kristus vstal in da živi, se je razširil tudi med naše prednike in po njih danes nagovarja nas. Kristus je vstal! Zares je vstal!

Danes mi prevzemamo poslanstvo teh prič. V današnjem svetu, ki je temačen in mračen, v katerem je več pesti kot ponujenih dlani, več sporov kot oljčnih vejic, več zaprtega obzorja kot zarij vstajenja, je sporočilo, da je Gospod vstal in živi, pomembnejše in potrebnejše, kot  napovedi, ki v ljudi prinašajo strah in jih zapirajo v obup. Zato vam vsem, dragi bratje in sestre, iskreno želim, da bi danes srečali Vstalega; ne vem kje, ne vem na kakšen način, ne vem s kakšnim glasom. Vem pa, da tudi danes prihaja v prostore naše zaprtosti, da hodi z nami po poti našega bega, da nas čaka v naši Galileji, da nam tudi danes njegovi angeli z nagrobnih kamnov govorijo, da živega ne moremo iskati med mrtvimi. Vem, da bo nagovoril vsakega izmed nas, vendar je pomembno, da ga ne zapremo v svojo podobo in predstavo o njem. Biti moramo pripravljeni na presenečenje, kajti naš Bog je Bog presenečenj.

Sporočilo o vstajenju ni sad čustev, ki ne morejo sprejeti dejstev, ne izmišljotina, s katero bi prepričevali sebe in druge. »Nismo se namreč oprijeli spretno izmišljenih bajk, ko smo vam oznanili moč in prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak smo bili očividci njegove veličine,« zagotavlja apostol Peter (2 Pt 1,16). Apostol Janez pa je še odločnejši: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na lastne oči videli, kar smo si ogledali in kar so naše roke otipale, o Besedi življenja – in življenje se je razodelo; in videli smo in pričujemo in vam oznanjamo večno življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo – kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami« (1 Jn 1, 1-3). Iz tega občestva vere, ki sloni na srečanju z vstalim, s katerim so »jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,41), zajema moč in prepričljivost tudi naša vera in naše oznanjevanje.

Sporočilo vstajenja je začelo pot v svet po neprespani noči in po težkem jutru. Marija Magdalena tisto noč ni mogla spati. Bolečina je preveč skelela in žalost je bila pregloboka, da bi ji mogel spanec zapreti veke in ji umiriti srce.

Zato je navsezgodaj, ko je bila še tema, odšla in se odpravila h grobu, v katerega so položili njenega Gospoda. Niti na kraj pameti ji ni prišlo, da bi mogla pri grobu naleteti na kaj drugega, kakor na mogočno skalo, ki so jo zavalili pred vhod v grob, in na pečat, s katerim so hoteli mrtvega zadržati v grobu. Nobenega žarka upanja, nobene tihe želje, da bi bilo drugače. Bila pa je velika ljubezen in v tej ljubezni je šla svojo žalost izjokat na Jezusov grob.

Skoraj pretresljivo je, da niti Jezusovi najbližji niso pričakovali vstajenja. Marija, Jezusova mati, se zdi, kot da je iz tega dogajanja odsotna. Ko se je odigrala krvava drama na Kalvariji in je Jožef iz Arimateje skupaj z Nikodemom Jezusovo telo položil v svoj novi grob, ki ga je v skalo vsekal, evangeljska poročila in Apostolska dela o Mariji, Jezusovi materi, umolknejo. Ponovno spregovorijo o njej, ko so po Jezusovem vnebohodu v dvorani zadnje večerje »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14).

Kako, da se nihče izmed učencev, ki so se pozneje sklicevali, da so z njim jedli in pili, ni spomnil, da je ob vsaki napovedi trpljenja napovedal tudi vstajenje, da bo tretji dan vstal. Zanje je bila smrt tako dokončna in grob tako zapečaten, da se jim je zdela vsaka misel na vstajenje nemogoča.

In vendar je Jezus ravno te ljudi naredil za priče svojega vstajenja in oznanjevalce svojega evangelija. Kako je to mogoče? Kaj je bil tisti razlog, da je skupina žalujočih obupancev po vsem svetu raznesla vest, da je Jezus vstal in da živi ter da bomo vstali in živeli tudi mi? In povrh še, da so bili za to pripravljeni umirati?

Odločilno je bilo to, da so tudi v svoji žalosti, v svojem obupu, v svojem begu ostali povezani z Jezusom. Za jim so žalovali, njegova smrt jih je spravljala v obup, na begu so se pogovarjali o njem. Marija Magdalena je šla k njemu, čeprav mrtvemu, da bi mu pripovedovala, kako ji je hudo. Učenca na poti v Emavs sta premlevala dogodke, ki so se zgodili v Jeruzalemu in so ju pognali v beg. In vse je bilo povezano z Jezusom. Učenci so trepetali pred tistimi, ki so obsodili Jezusa, saj so vedeli, da so jih videvali v njegovi družbi.

Čeprav so ga položili v grob, jih je še vedno povezoval med seboj. Še več. Iskali so ga. Seveda na napačnem kraju in na napačen način. »Kaj iščete živega med mrtvimi?« sta angela nagovorila žene, ki so prišle h grobu (Lk 24,5).

Nazadnje so ga vsi našli. Kajti Bog najde tistega, ki ga iskreno išče. Sv. Avguštin je povedal: »Ne bi Te iskal, če me ne bi že našel.«

Kakor so učenci in žene iskali Jezusa v hrepenenju srca, na poti h grobu, v medsebojnih pogovorih – na tako zelo različne načine – tako smo tudi mi danes povabljeni, da ne izgubimo upanja. Jezus tudi vsakega izmed nas čaka pri grobu našega žalovanja, na poti našega bega, v dvorani naših strahov, da se nam pridruži, da se nam odprejo oči, da ga spoznamo in ga gremo oznanjat.

Ko sta Peter in Janez stopila v grob, sta tam videla povoje in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi. Za Petra so bila ta znamenja dokaz, da se je v grobu zgodilo nekaj čudnega, nenavadnega, za Janeza so bila ista znamenja začetek verovanja. Znamenja smrti, ki spregovorijo o življenju.

Dragi bratje in sestre, naj nas letošnje praznovanje velike noči spodbudi, da bomo vedno, v vsaki življenjski okoliščini šli iskat Jezusa, da mu povemo, kako živimo in kaj se nam dogaja. Bodite prepričani, da ga boste našli, živega boste našli in tudi vas bo prijel za roko in vas popeljal v življenje, da boste živeli z njim.

»Povej nam, Marija, kaj si vedela na poti?« »Grob Kristusa živega in slavo sem videla vstalega, angelske priče, prtič in povoje: vstal je Kristus, upanje moje.«

Bratje in sestre, naj vas napolni sporočilo vstajenja in prosim vas, da ga v očeh, srcih in besedah nosite v ta svet. Svet potrebuje Kristusa kot odrešenika, kot vstalega in vi mu ga lahko prinesete!

Veselo alelujo vam in vsem vašim. Amen.