Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Četrta velikonočna nedelja, nedelja Dobrega pastirja, kakor ji tudi pravimo, in jo obhajamo danes, pred nas prikliče podobo Jezusa, Dobrega pastirja. Ta podoba nam je vsem dobro poznana. Ob tem imenu se pred našimi očmi prikaže Jezus, ki je obdan s čredo ovac, ali pa Jezus, ki na svojih ramah nosi ovco, ki se je bila izgubila in jo z ljubeznijo vrača k svoji čredi.

Pred nami se torej ustvari nekakšna idilična podoba Dobrega pastirja, ki skrbi za svoje ne samo takrat, ko mu poslušno sledijo in izpolnjujejo njegova naročila, ampak tudi takrat, kadar se oblačnega in temnega dne razkropijo in izgubijo. Pri tem za Jezusa ni pomembna samo čreda. Zanj je pomembna tudi vsaka posamezna ovca. Vsako posamezno ovco pogreša. Če jih ima sto, pa se ena izgubi, bo zaradi tega bolj pozoren na ostalih devetindevetdeset, da bi se nobena več ne izgubila.

Tako razmišljamo ljudje, ki nas zanimajo količine, števila; ljudje, ki nas zanimata mleko in sir, ki nas zanima volna in ovčetina, če govorimo o ovcah. Seveda vse to lahko nanesemo na veliko drugih primerov in na veliko drugih področij. Nas namreč zanima dobiček, ki nam ga bo prinesla čreda, in korist, ki jo bomo iz tega pridobili.

Božji pogled pa je čisto drugačen. Če ostanemo pri prispodobi o ovcah, Bog ne gleda nanje skozi oči, ki so željne dobička, čim večjega dobička. Ampak gleda na vsako ovco posebej. To edino ovco ima pred očmi, za to edino ovco ga skrbi. Zanjo se je pripravljen podati kamorkoli, samo da jo bo lahko rešil.

In če se ozremo na ljudi: Bog na ljudi ne gleda kot politik ali gospodarstvenik. Ti na ljudi gledajo z mislijo in željo po dobičku, po čim večjem davku, po rasti bruto družbenega proizvoda, po zneskih, ki jih pustijo v trgovinah in zabaviščih.

Ko pa se Bog ozre po ljudeh, ne vidi nič drugega, kakor posamezne obraze. Poglobi se v misli in stiske vsakega srca posebej in ne spregleda nobene solze, pa naj še tako na skrivaj spolzi po licu. Bog sliši ime vsakega posebej in se v vsakem posebej veseli svoje podobe. Bog na nas gleda kot na svoje otroke in vsakega posebej kliče po imenu.

Sicer ni nobene potrebe, da bi se odpovedali tej prijazni podobi Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco, da si jo naloži na rame in jo vrne k čredi. A na ta način govori o Dobrem pastirju prilika, ki nam jo je posredoval evangelist Luka.

Mi pa danes srečujemo Jezusovo besedo o Dobrem pastirju, kakor jo je zapisal evangelist Janez. Teh nekaj besed, res gre samo za štiri vrstice, nima nič opraviti s to nežno in prijazno podobo.

Jezus se v današnjem evangeljskem odlomku ne predstavi kot nekdo, ki nežno boža ranjeno ovco, ampak kot žilav, močan in odločen človek, ki se zoperstavi razbojnikom in divjim zverem, kakor je počel David, ki je tekel za levom in medvedom, ki je odnesel ovco njegove črede in mu jo iztrgal iz njegovega žrela (prim. 1 Sam 17,34-35).

Pri tem se mi v spomin vrača beseda, ki jo poslušamo v božičnem času. V Knjigi modrosti je rečeno: »Ko je namreč globoka tišina obdala vse stvari in je noč v hitrem teku prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola, kakor neizprosen bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele« (Mdr 18,14-15).

Bog torej ni najemnik, ki bi mirno gledal, kako razbojniki in zveri uničujejo njegovo ljudstvo. Jezus, Dobri pastir, torej tudi ni najemnik, ki bi se bal zase in se ne bi bojeval do konca, do daritve svojega življenja za čredo, ki jo ljubi.

Že prva trditev, ki jo slišimo, je zelo močna: moje ovce, pravi, se nikoli ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Rešitve ovcam ne zagotavlja njihova poslušnost, njihova zvestoba, pač pa njegova pobuda, njegov pogum, njegova zastonjska in brezpogojna ljubezen.

To je dejansko edino zagotovilo, da se ne bomo izgubili in ne bomo končali v krempljih in žrelih zveri. On nas je prvi vzljubil, saj sv. Pavel Rimljanom pravi: »Bog izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). Ne, ker bi s svojo neoporečnostjo prepričali Boga, da se bojuje za nas, da v Kristusu umre za nas. Ne. Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki; to je zastonjska, brezpogojna ljubezen. Tako ljubi Bog in tako ljubijo svetniki. In zaradi te ljubezni nas ne bo nihče iztrgal iz Kristusove roke in nihče nas ne bo iztrgal iz Očetove roke.

Ta podoba Dobrega pastirja pa nam spregovori o Božji zvestobi, ki nima meja. Bog nas nikoli ne bo zapustil. Kristus nas nikoli ne bo zapustil. Kristus se nikoli ne bo umaknil pred nikomer, ki bi hotel na kakršen koli način škodovati njegovi čredi, ki bi hotel razkropiti ali uničiti njegovo ljudstvo.

Nedelja dobrega pastirja pa je tudi sklep tedna molitve za nove duhovne poklice. Papež Frančišek, ki smo se ga v tem času po njegovi smrti posebej spominjali v molitvi in hvaležnosti, je za svetovni dan molitve za duhovne poklice napisal poslanico z naslovom: Romarji upanja: dar življenja. Iz današnjih evangeljskih besed lahko močno začutimo, kako trdno je utemeljeno naše upanje. Naše upanje niso zgolj naše sanje, to niso naše želje, to niso naša morda včasih malo naivna pričakovanja. Naše upanje je Jezus Kristus, naše upanje je Dobri pastir, ki nas nikoli ne bo izpustil iz svoje roke, naše upanje je Oče, ki nas prav tako ne bo izpustil iz svoje roke.

»Za kristjana je upanje namreč veliko več kot preprost človeški optimizem: prej je gotovost, ki je zakoreninjena v veri v Boga, ki deluje v zgodovini vsakega človeka. In tako poklicanost zori skozi vsakodnevno zavzetost za zvestobo evangeliju, v molitvi, v razločevanju, v služenju.

Upanje v Boga ne razočara, ker On vodi vsak korak tistega, ki se zanese Nanj. Svet potrebuje ljudi, ki so romarji upanja, pogumni v posvečanju svojega življenja Kristusu, polni veselja zgolj zaradi dejstva, da so njegovi učenci-misijonarji« (Romarji upanja).

Ob Jezusovem zagotovilu, da nas nikoli ne bo zapustil, pa ne smemo spregledati oziroma preslišati njegove pomembne besede. Jezus v teh nekaj vrsticah spregovori o poslušanju. Pravi namreč: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.«

Tukaj pa gre za prelomnico. Jezus nam zagotavlja, da nas ne bo nihče iztrgal iz njegove roke. A kaj naj storimo, da se ne bomo oddaljili od njega, da ne bomo postali izgubljene ovce. Poslušati je treba njegov glas. Njegov glas nam mora postati zelo domač, tako zelo domač, da brez njegovega glasu ne bomo mogli živeti. Potem ne bomo nikoli odšli tako daleč od njega, da bi ga ne slišali več.

Pa ga res poslušamo? Ga poslušamo duhovniki, da iz njegovih besed spoznamo, kaj pomeni hoditi za njim in biti v njegovi službi? Ga poslušate starši, da bi vam njegov glas razodeval, kaj ogroža vas in vašo ljubezen, pa tudi kaj ogroža vašo družino, kaj predstavlja nevarnost za vaše otroke? Ga poslušamo v svojem poklicnem delu in svojem družbenem delovanju, da bi povsod skrbeli za pravičnost in za spoštovanje dostojanstva vsakega človeka?

V tem tednu so kardinali v Rimu poslušali njegov glas, da so za papeža izbrali moža, ki bo tudi sam poslušal Kristusovo besedo in v njej našel potreben pogum, da bo skupaj s Kristusom Božje ljudstvo svaril in varoval pred roparji. Po Božji volji so izbrali papeža Leona XIV.

Mi pa sedaj spremljajmo papeža, molimo zanj, pa tudi vse škofe in duhovnike, za vse mame in očete, da bodo tako pozorno poslušali Božji glas, da ga bodo brez težav prepoznali med mnogimi drugimi glasovi, in tiste, za katere so odgovorni, branili pred nevarnostmi in jih vodili k Bogu.

Naša molitev naj se pridruži molitvam Matere Marije za Cerkev. Danes in vedno naj vas spremlja Božji blagoslov: v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.