S prvo javno sejo, ki je potekala v prostorih nadškofije Ljubljana, se je začel postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Božjega služabnika prof. Antona Srleta. V nagovoru, ki ga je imel nadškof msgr. Stanislav Zore med sejo, je izpostavil, da je svetništvo nekaj izjemnega pa vendar so kandidati za svetništvo ljudje, ki so živeli med nami. Spomnil se je na prof. Strleta in njegovo poznano skromnost in ugotovil, da mu, začasa življenja, tovrsten postopek verjetno ne bi bil pogodu. “Sedaj pa, ko, kakor upamo, gleda Boga iz obličja v obličje, verjamem, da je tudi njegova želja, da bi bil Bog čim bolj poznan in ljubljen tudi med našimi sodobniki. In če je pot do tega spoznanja in ljubezni njegova beatifikacija potem se je ne bo branil. Spet v svoji skromnosti in ponižnosti.” Nadškof se je zahvalil vsem sodelujočim pri postopku, za njihovo marljivost, da ta postopek tako dobro napreduje.

 

Nadškof je po seji daroval sveto mašo v ljubljanski stolnici. Celoten nagovor pri maši lahko preberete spodaj. Posnetke s seje in maše pa najdete na straneh radia Vatikan.

Foto: p. Ivan Rampre DJ

---

 

Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM pri maši ob začetku postopka beatifikacije in kanonizacije Božjega služabnika prof. Antona Strleta:

V tednu molitve za krščansko edinost smo se na 102. rojstni dan prof. Strleta zbrali pri sv. maši ob priliki prve seje v procesu za beatifikacijo in kanonizacijo božjega služabnika duhovnika prof. dr. Antona Strleta. S to sejo, ki je bila pred sv. mašo v prostorih nadškofijskega ordinariata, so se v procesu za uradno priznanje svetosti božjega služabnika odprla nova vrata. S tem je dana možnost za uradno zaslišanje prič pred sodiščem. Hkrati pa je s tem končan en del škofijskega procesa. Ta sv. maša je zahvala za svetniško življenje božjega služabnika, hkrati pa spodbuda, da bi se mu mi vsi osebno še bolj priporočali.

Ker smo v tednu edinosti, si skušajmo Božjega služabnika pogledati pod tem vidikom. Verjetno proti koncu 2. Vatikanskega koncila je prof. Strle zapisal: »Ekumenizem se mi zdi ena od najdragocenejših idej, kar jih je sprožil ali poživil drugi vatikanski koncil … Ekumenizem, to je zame nekaj, v čemer donijo iste melodije, kakor v besedi ‘evangelij’. Kadar sem se ravnal res po ‘evangeliju’, sem vedno čutil kako me osrečuje in kako valovi notranje harmonije segajo v okolico. Sicer pa, kako bi sploh mogel kdaj za trenutek živeti po evangeliju, ne da bi sejal tiho, skromno, prijazno veselje v svoje okolje, med ljudi, sredi katerih živim … Kadar pa sem se predal tistemu ‘pragozdu’ neevangeljskosti, ki je v meni in se hoče spet in spet uveljaviti, sem se zdel sam sebi kakor slana, ki je zamorila polno cvetov veselega upanja … Ekumenizem hoče od nas predvsem to dobrohotnost do bližnjega, dobrohotnost, ki je porojena iz vere v Jezusa Kristusa, še več, iz zedinjenja s Kristusom.«

Božji služabnik je poudarjal, da je treba pri ekumenskem delu vedno povezovati resnico in ljubezen. »Pravi ekumenski delavci nikdar ne izgubijo z oči ‘pravovernosti’, pač pa cenijo pri drugovercu njegovo prepričanje, mu izkazujejo ljubezen (v dejanjih, ne v lepih besedah) … Resnico! Vso resnico, a z ljubeznijo … Kakor ni alternative: ali vera ali narod, marveč vera in narod, Bog in človek – podobno se ne smemo dati zapeljati varljivim alternativam tukaj. Imeti moramo dve perutnici, sicer bomo ostali vedno na tleh in se ne bomo dvignili k Bogu … To je mogoče doseči z resničnim prizadevanjem za svetost, svetost, ki najprej obstoji v skrbnem izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, v prepojitvi duš z Božjim Duhom, z Marijinim služabništvom, preko evharistično-liturgičnega življenja, ki pa je brez daritvenega duha, duha žrtve in hoje za Kristusom v zatajevanju in požrtvovalnem študijskem delu, samo ‘besede, besede, besede’.«

To je bila tudi zelo osebna drža božjega služabnika duhovnika Strleta, ki jo je zapisal, ko je upravljal župnijo Planina: »Važno je gotovo to, da ne smem držati rok navzkriž, marveč moliti, moliti, izčiščevati se – da vsaj nekoliko napravim zadoščevanja Božjemu Srcu, ki ga žali tudi planinska župnija. Drugače se bom težko zagovarjal pred Sodnikom vrhovnega sodišča nebes in zemlje, čeprav nisem pravi župni upravitelj, marveč samo njegov pomočnik – brez dekreta.« Kako potrebno bi bilo, da bi vsi, ki imamo odgovornost za ljudi, vsak dan prebirali in premišljevali te misli božjega služabnika.

Bil je prepričan, da za ekumenizem lahko največ naredimo tako, da se sami spreobrnemo. Edinosti namreč ni brez iskrenega prizadevanja za svetost. V osnutku za pridigo je zapisal: »Vsaka molitvena osmina bi morala za nas vse pomeniti velik korak naprej v naši živi povezanosti s Kristusom, v našem globljem krščanskem življenju … Vir needinosti je greh, je odvrat od Boga, je pomanjkanje spreobrnjenja oziroma spreobračanja k Bogu, kajti tako spreobračanje je vedno potrebno, tudi za dobre kristjane … Mislim, da bi bil največji prispevek k edinosti ta, da bi začeli čim bolj posnemati prve kristjane, ki se niso odtegovali od lomljenja kruha. Bili so stanovitni v nauku apostolov, bratski skupnosti, lomljenju kruha in molitvah. Tako Apostolska dela opišejo kratko vso povezanost prvih kristjanov. Bili so enega srca in ene duše.«

Poteka proces za beatifikacijo božjega služabnika duhovnika Antona Strleta, ki se je v junaški stopnji trudil za svetost in nam s tem dal zgled, kako naj se na pravi način trudimo za ekumenizem, obenem pa misijonsko delujemo v svoji okolico. Njegovo geslo je bilo: »Povsod Boga.« Naj to postane tudi naše geslo. Konec septembra 1963 je Strle v pismu kasnejšemu ljubljanskemu nadškofu Šuštarju pisal v Švico: »Končno važno je samo to, da izpolnimo Božjo voljo na tistem mestu, kamor nas je postavila Božja previdnost, pa naj bo še tako bridko. Tudi mene je reševala ta misel tudi v najstrašnejših položajih za mene astenika.«

K takšni naravnanosti so ga spodbujali svetniki. Kot bogoslovec se je navdušil za Johna Henryja Newmana in od njega prevzel misel, ki ga je navdihovala vse življenje: »Moja duša naj bo s svetniki.« Že v prvem letniku semenišča si je za vzornika vzel sv. Frančiška Saleškega, pri katerem je občudoval njegovo uravnovešenost. Ignacij Lojolski ga je učil velikodušnega darovanja v večjo čast Božjo. Ob zgledu Grigniona Montfortskega se je učil izročati Materi Božji. In vsak dan se je priporočal Lojzetu Grozdetu, o katerem je napisal tudi življenjepis, zaradi katerega so ga celo zaprli.

Božjega služabnika so torej krepko oblikovali misli in zgledi svetnikov. Ob njih se je navdihoval, ob njihovem zgledu je prejemal moč za duhovni boj. Naj bo njegovo življenje, predvsem pa junaška ljubezen do Boga, tudi za nas navdih hrepenenja in prizadevanja za svetost, ki je, kot smo slišali, najučinkovitejše delo za edinost. Priporočajmo se mu in prosimo Boga, naj ga čim prej odlikuje s častjo oltarja.