VATIKAN (ponedeljek, 29. junij 2015) – Danes dopoldan je v vatikanski baziliki sv. Petra papež Frančišek daroval sveto mašo ob prazniku svetih Petra in Pavla. Med somaševalci je bilo tudi 46 novih nadškofov metropolitov in predstavniki carigrajskega ekumenskega patriarhata.
Na začetku obreda so metropoliti izrekli obljubo zvestobe in pokorščine Petrovemu nasledniku, sveti oče pa je nato blagoslovil palije, ki jih bodo nunciji podelili nadškofom v njihovih metropolijah. Iz Slovenije sta se slovesne svete maše udeležila ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore in mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl. Med prošnjami za vse potrebe pa je bila prva prošnja za papeža v slovenščini: »Gospod, sprejmi molitev, ki se zanj nenehno dviga v vsej Cerkvi in ohranjaj ga zvestega v hoji za teboj.«
V homiliji je sveti oče dejal: »Berilo iz Apostolskih del nam govori o prvi krščanski skupnosti, ki je bila preganjana. Skupnost, katero je zelo preganjal Herod, ki je dal ‘z mečem usmrtiti Janezovega brata Jakoba’ in ‘dal zgrabiti tudi Petra… Dal ga je prijeti in vreči v ječo.’ (12,2-4)
Vendar pa se ne želim ustaviti ob grozotah, nečloveških in nedoumljivih preganjanjih, ki so žal še danes prisotna v mnogih delih sveta, pogosto pred očmi in v molku vseh. Namesto tega želim počastiti pogum apostolov in prve krščanske skupnosti; pogum, da so nadaljevali z evangelizacijo, brez strahu pred smrtjo ali mučeništvom, v družbenem kontekstu poganskega imperija; želim počastiti njihovo krščansko življenje, ki je za nas, današnje vernikemočno povabilo k molitvi, veri, pričevanju.
Povabilo k molitvi
Skupnost je bila Cerkev v molitvi. V Apostolskih delih beremo: ‘Peter je bil pod stražo v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu.’ (Apd 12,5) In če pomislimo na Rim, katakombe niso bile kraj, kjer bi se izognili preganjanjem, ampak so bile predvsem kraj molitve, da so posvečevali nedeljo ter iz naročja zemlje častili Boga, ki nikoli ne pozabi svojih otrok.
Skupnost Petra in Pavla nas uči, da je Cerkev v molitvi Cerkev, ki je ‘pokonci’, trdna, na poti! Resnično, kristjan, ki moli, je varen, obvarovan, prejma podporo, predvsem pa ni sam.
In prvo berilo nadaljuje: Peter ‘je spal… in stražniki so ječo stražili pred vrati. In glej, Gospodov angel je stopil k njemu in svetloba je oblila celico. Udaril je Petra v bok… In verige so mu padle z rok.’ (Apd 12,6-7)
Pomislimo na to, kolikorat je Gospod uslišal našo molitev in nam poslalAngela? Tistega angela, ki nam nepričakovano pride na pomoč, da nas povleče iz težkih situacij. Da nas iztrga iz rok smrti in hudiča; da nam pokaže izgubljeno pot; da v nas ponovno prižge plamen upanja; da nam podari nežnost; da potolaži naše potrto srce; da nas prebudi iz bivanjske zaspanosti; ali preprosto zato, da nam reče: ‘Nisi sam.’
Koliko angelov nam On pošilja na pot! Vendar pa jih mi, prevzeti od strahu, malovernosti, ali zanesenosti, pustimo pred vrati – prav tako, kot se je zgodilo Petru, ko je potrkal na hišna vrata in je služkinja z imenom Roda ‘šla poslušat, kdo trka. Prepoznala je Petrov glas, ampak od samega veselja ni odprla vrat.’(Apd 12,13-14)
Nobena krščanska skupnost ne more iti naprej brez podpore vztrajne molitve! Molitve, ki je srečanje z Bogom, z Bogom, ki nikoli ne razočara; z Bogom, ki je zvest svoji besedi; z Bogom, ki ne zapusti svojih otrok. Jezus se je spraševal:‘Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu?’ (Lk 18,7) V molitvi vernik izrazi svojo vero, svoje zaupanje in Bog izrazi svojo bližino, tudi preko daru Angelov, njegovih glasnikov.
Povabilo k veri
Potem je berilo povabilo k molitvi. V drugem berilu sv. Pavel piše Timoteju: ‘Gospod pa mi je pomagal in mi dal moč, da bi se po meni oznanjevanje dopolnilo in bi ga slišali vsi narodi… rešil me je levu iz žrela. Gospod me bo osvobodil iz vsakega hudega naklepa in rešil v svoje nebeško kraljestvo.’(2Tim 4,17-18) Bog svojih otrok ne vzame od sveta ali od zla, ampak jim da moč, da ju premaga. Le tisti, ki veruje, more resnično reči: ‘Gospod, je moj pastir: nič mi ne manjka.’ (Ps 23,1)
Koliko sil je v zgodovini poskušalo – in še poskuša – uničiti Cerkev, tako od zunaj kot od znotraj, vendar pa so vse uničene in Cerkev ostane živa in rodovitna! Ostane nerazložljivo trdna, da bi mogla, kot pravi sveti Pavel, vzklikati ‘Njemu slava na veke.’ (2 Tim 4,18)
Vse mine, le Bog ostane. Resnično, prešla so kraljestva, ljudstva, kulture, narodi, ideologije, moči, Cerkev pa, utemeljena na Kristusu, kljub tolikim viharjem in mnogim našim grehom ostaja zvesta zakladu vere v služenju; saj Cerkev ni lastnina papežev, škofov, duhovnikov in ne vernikov, je samo Kristusova. Le kdor živi v Kristusu, spodbuja in brani Cerkev s svetostjo življenja, po zgledu Petra in Pavla.
Verniki so v Kristusovem imenu obujali mrtve; ozdravljali bolne; ljubili svoje preganjalce; pokazali so, da ne obstaja sila, ki bi mogla premagati tistega, ki ima moč vere!
Povabilo k pričevanju
In nazadnje povabilo k pričevanju: Kakor vsi Kristusovi apostoli, ki so v življenju s svojo krvjo prispevali k rodovitnosti Cerkve, sta tudi Peter in Pavel pila Gospodov kelih in postala Božja prijatelja.
Pavel z ganljivim tonom piše Timoteju: ‘Moj sin, jaz se že darujem in nastopil je čas, da odrinem. Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan podelil Gospod, pravični sodnik; pa ne samo meni, ampak tudi vsem, ki ljubijo njegov prihod.’(2Tim 4,6-8)
Cerkev ali kristjan brez pričevanja sta sterilna; mrtvi, ki misli, da živi; suho drevo, ki ne da sadu; suh vodnjak, ki ne da vode! Cerkev je premagala zlo zahvaljujoč pogumnemu, konkretnemu in ponižnemu pričevanju svojih otrok. Premagala je zlo zahvaljujoč odločni Petrovi izpovedi: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga,’ ter večni Jezusovi obljubi. (prim. Mt 16,13-18)«
Ob koncu homilije je sveti oče posebej nagovoril metropolite, ki so bili na novo imenovani v preteklem letu: »Dragi nadškofi, ki boste danes prejeli palij, le-ta je znamenje, ki predstavlja ovco, ki jo pastir nese na svojih ramah, kakor Kristus, Dobri Pastir, in je zato simbol vaše pastoralne naloge; je ‘liturgično znamenje skupnosti, ki združuje Sedež Petra in njegove naslednike z metropoliti in preko njih z drugimi škofi po svetu.’ (Benedikt XVI., Angelus, 29. 6. 2005)
Danes vam želim skupaj s palijem izročiti to povabilo k molitvi, veri in pričevanju.
Cerkev želi, da ste možje molitve, učitelji molitve, ki ljudstvo, katerega vam je zaupal Gospod, učijo, da je osvoboditev iz vseh ječ le Božje delo in sad molitve; da Bog v primernem trenutku pošlje svojega angela, da nas reši tolikih sužnosti in brezštevilnih posvetnih verig. Tudi vi bodite za tiste, ki so najbolj potrebni, angeli in glasniki dejavne ljubezni!
Cerkev želi, da ste možje vere, učitelji vere, ki vernike učijo, naj se ne bojijo tolikih Herodov, ki mučijo s preganjanji in vsakovrstnimi križi. Noben Herod ne more ugasniti luči upanja, vere in dejavne ljubezni tistega, ki veruje v Kristusa!
Cerkev želi, da ste možje pričevanja. Sveti Frančišek je svojim bratom govoril:vedno oznanjajte Evangelij, če je potrebno, tudi z besedami! Ni pričevanja brez doslednega življenja. Danes ne potrebujemo toliko učiteljev, ampak pogumne, prepričane in prepričljive priče; priče, ki se ne sramujejo Kristusovega imena in njegovega križa ne pred rjovečimi levi ne pred silami tega sveta. Po zgledu Petra in Pavla ter mnogih drugih prič preko vse zgodovine Cerkve; prič, ki so kljub temu, da so pripadale različnim krščanskim veroizpovedim, prispevale, da se je razodevalo in raslo edino Kristusovo Telo. In to z veseljem poudarim v prisotnosti – ki je vedno zelo zaželjena – predstavnikov carigrajskega ekumenskega patriarhata, ki jih je poslal dragi brat Bartolomej I.
Stvar je zelo preprosta: najučinkovitejše in najpristnejše pričevanje je namreč to, da ne nasprotujemo z vedenjem in življenjem, temu, kar oznanjamo z besedo in učimo druge.
Dragi bratje, učite molitev tako, da molite; oznanjujte vero tako, da verujete; pričujte tako, da živite.«
Objavljeno 29. 06. 2015