Spoštovani gospod dekan, cenjeni profesorski zbor, dragi uslužbenci teološke fakultete, dragi študentje in študentke, dragi bratje in sestre!
Ob praznovanju naše Teološke fakultete, ki nadaljuje žlahtno poslanstvo začetkov visokega šolstva v naši Cerkvi in narodu, vam najprej iskreno čestitam. Vsak praznik je priložnost, da se slavljenec vpraša svoji identiteti. Kdo je sam v sebi? Kakšne vrednote živi sam v sebi, kako doživlja svojo preteklost, kako zre svojo prihodnost in kako se veseli svoje sedanjosti? Z odgovori na ta vprašanja je tesno povezano slavljenčevo sporočilo, ki ga namenja svoji okolici. Samo nekdo, ki je hvaležen za svojo preteklost, ki je poln upanja za prihodnost in ki je ponižen v svoji sedanjosti, nagovarja svojo okolico z vsebino, ki sicer nastaja v njem samem, vendar ga istočasno presega, saj samega sebe nima za samozadostnega in se pusti nagovarjati in obogatiti od svoje okolice. Obenem pa je praznovanje tudi priložnost, da slavljenec prisluhne, kakšna sporočila mu pošilja okolica: tista, ki mu je naklonjena in se do njega vede prijateljsko, pa tudi tista, ki ga morda doživlja kot nekaj motečega in je do njega vsaj zadržana, če že ne neprijazna.
Ker gre za visokošolsko ustanovo, morate vsi njeni člani na ta vprašanja odgovarjati na različnih ravneh. Profesorji morate odgovore iskati v odnosu drug do drugega znotraj fakultete same kot tudi v razmerju do strokovnjakov z drugih področij, vsak posebej in vsi skupaj do vaših študentov in obenem tudi do Cerkve in družbe, v kateri se pojavljate kot profesorji Teološke fakultete. Študentje morate odgovore iskati v medsebojnem srečevanju, v odnosu do profesorjev in tudi v odnosu do okolja, v katerem študirate in ki ga boste s svojim znanjem oblikovali.
Ker pa gre za Teološko fakulteto, je nujno potrebno odgovore na ta vprašanja iskati tudi pred Bogom, ob preverjanju svoje vere, ob iskanju evangeljskega profila teološkega profesorja in evangeljske uresničitve študenta Teološke fakultete. Znotraj Cerkve in znotraj konkretnih občestev, v katerih živite svojo vero.
Božja beseda, ki smo jo slišati, nas opozarja na nekatere vidike, ki morajo vsem nam biti temeljni, da bomo v odgovorih na ta vprašanja našli kolikor toliko zadoščenja in zadovoljstva. Prerok Daniel v imenu ljudstva pred Bogom priznava nezvestobo. Stanje v družbi preverja ob odnosu, ki ga ima ljudstvo do Boga. Nobeno ljudstvo ne more biti Božje ljudstvo, ne da bi imelo Boga v središču svojega življenja. Prav tako se nihče ne more v pravem pomenu besede imenovati teolog, če nima Boga v središču svojega življenja. Doslej so bili samo trije svetniki v zgodovini krščanstva odlikovani z naslovom teolog/bogoslovec. Prvi je bil sveti evangelist Janez, ki je slonel na Jezusovih prsih in edini od apostolov v uri preizkušnje in poveličanja ostal zvest. Bil je eden od peščice naklonjenih, ki je v ljubezni in bolečini ostajala pod križem v morju sovraštva in prezira. Druga dva sta bila sveti Gregor iz Naziansa in za njim še Simeon, ki so ga poimenovali novi teolog. Če nekdo hoče upravičeno uporabljati besedo teolog, mora biti človek vere. Preden sede pred računalnik, da bi začel pisati svoja razmišljanja in razprave, mora upogniti kolena in skleniti roke. Preden položi prste na tipkovnico, jih mora preplesti v molitvi. Najprej mora častiti Boga, ga slaviti in se mu zahvaljevati. Brez takšnega odnosa do Boga njegovo pisanje ne bo kaj več kot razprave o Bogu, ne bo pa to teologija.
Potem prerok v imenu ljudstva toži, da niso poslušali Božjih služabnikov, prerokov, ki so v Božjem imenu govorili njihovim kraljem, knezom, očetom in vsemu ljudstvu dežele. Ker niso poslušali prerokov, so bili brezbožni, upirali so se in odstopili ob Božjih zapovedi in pravic. Konec koncev prastara zgodba. Veliko lažje je oblikovati svojo pot po svoji pameti. Veliko bolj preprosto je samega sebe postaviti za merilo pravovernosti, za merilo prepoznavanja Božje volje. A če prebiramo Sveto pismo, vedno znova spoznavamo, da so življenje Božjega ljudstva skozi vso njegovo zgodovino usmerjali preroki, ki jih je v preroštvo poklical Jahve, zamegljevali pa so jo lažni preroki, ki so govoriti besede, ki so bile všečne oblasti in ljudem. Prav zaradi tega, ker so poslušali besede lažnih prerokov, so ljudje pogosto srečevali smrt namesto življenja. To, kakor jim je napovedal Jozue pred vstopom v obljubljeno deželo.
Tudi danes gre za isto skušnjavo. Govoriti besede, ki so ljudem všeč, ki čehljajo njihova ušesa, ali govoriti besede, ki jih v srce in usta pošilja Vsemogočni. Kako lepo je ugajati ljudem. Kako lepo je poslušati aplavze, kako lepo je žeti odobravanje. Kako lepo je slišati, da si napreden, da si se osvobodil vklenjenosti v mračnost, da si postal svoboden. Kako lepo je biti osvetljen z žarometi priljubljenosti in naklonjenega javnega menja. Gre za skušnjavo, ki se ji je težko upirati. V to skušnjavo našega časa neusmiljeno zveni zadnji Jezusov blagor: „Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili” (Mt 5,11). Teolog se mora osvoboditi skušnjave popularnosti, priljubljenosti. Postajati mora prerok Najvišjega. Razodevati mora resnico, ki jo spoznava iz tesne povezanosti z Bogom in njegovo ljubeznijo. Čeprav ga morda to kdaj spremeni v plavalca proti toku, v človeka, ki po mnenju sveta ne razume sveta, mora ostati zvest Božjemu razodetju, če hoče v resnici biti prerok za ta svet. Čeprav bi si morda želeli lažjih poti, lažjih poti v resnici ni.
Spoštovani profesorji in dragi študentje, odprite se vsemogočnemu Bogu, da boste mogli biti preroki Najvišjega, in prepustite se Božjemu objemu, da boste mogli ostajati zvesti do konca. Amen.
Objavljeno 02. 03. 2015