Dragi bratje duhovniki. Želim vam, da z Jezusom ne hodite samo do križa in groba. Hodite tudi z vstalim. Ob njem se naučite, da je včasih treba dolgo časa hoditi s človekom, da se mu odprejo oči in doživi spoznanje. Ob njem se naučite, da je potrebno potrpeti z dvomljivci in neverniki, jim pokazati rane in jim ponuditi srčno stran, preden padejo na kolena in izpovedo vero.

V velikem tednu Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja smo se zbrali v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju, da bi Bogu izročili življenje in delo pokojnega prelata Vinka Prestorja, se zahvalili za darove, s katerimi ga je pripravil na duhovniško služenje v njegovi Cerkvi, in ga prosili usmiljenja, ki smo ga pred Bogom potrebni vsi, ki smo zaznamovani z Adamovo dediščino.

S to sveto mašo se spominjamo druge obletnice njegove smrti. Priporočamo ga nebeškemu Očetu. V njegovi hiši je veliko bivališč in Jezus je obljubil, da bo prišel po nas in nas vzel k sebi, da bomo tudi mi tam, kjer je on (prim. Jn 14,2). Nad pokojnim nadškofom Uranom je Jezus svojo obljubo izpolnil pred dvema letoma, v jutru velike sobote. Ob tej uri običajno duhovniki in verniki prižigajo in blagoslavljajo ogenj, s katerim potem zakurijo v svojih domovih.

Že 70 let pošiljate sporočila, s katerimi oznanjate Kristusov evangelij našemu času in spodbujate ljudi k zvestobi. Pomagate jim k spoznavanju družbenega nauka Katoliške cerkve in jih s konkretnimi zgledi iz življenja kažete, kako je ta nauk mogoče živeti v različnih življenjskih okoliščinah in v med različnimi ljudmi.

Dragi bratje in sestre, tudi našo molitev morajo spremljati dejanja. V tem trenutku predvsem dejanja iskrene solidarnosti s trpečimi. Zahvaljujem se vsem, ki se trudijo z različno obliko materialne pomoči priti naproti trpečim v Ukrajini in beguncem. Rodovitnost naše molitve pa se bo še bolj pokazala, če bomo znali – kdor ima seveda to možnost – begunce sprejeti tudi pod svojo streho.

Ob zahvali Bogu, za katerega sv. Jakob pravi, da od njega prihaja »vsak dober dar in vsako popolno darilo«, kajti vse to »prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave« (Jak 1,17) se iskreno zahvaljujem vsem, ki oblikujete organizirano dobrodelno dejavnost v naši nadškofiji in po naših župnijah.

Zato danes po Marijinem brezmadežnem srcu nagovarjamo Boga, ki dobro vidi stisko svojega ljudstva, ki sliši, kako vpije zaradi priganjačev in pozna njegove bolečine (prim. 2 Mz 3,7). In če se nam Bog, ki je spremljal trpljenje in stiske ljudstva v sužnosti ter hodil z njim po poti skozi morje in puščavo do obljubljene dežele, zdi še vedno na nek način odmaknjeni Bog, ki sicer vse stiske vidi, sliši in jih pozna, vendar pa jih ne doživlja, od Jezusovega učlovečenja naprej Bog doživlja vse, kar doživljajo njegovi bratje in sestre.

Vabimo vas, da prisluhnete postnemu nagovoru nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM, ki ga je imel pri sveti maši, na 3. postno nedeljo, v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja.

Z veseljem in iskreno vas pozdravljam na današnjem praznovanju zavetnika naše fakultete sv. Tomaža Akvinskega, ki sicer goduje 28. januarja, ko so njegove posmrtne ostanke prenesli v Toulouse, kjer je pokopan. Mi pa se ga danes spominjamo prav na dan njegove smrti. Umrl je namreč 7. marca leta 1274, ko je na poti na Lyonski cerkveni zbor zbolel v cistercijanskem samostanu Fossanova južno od Rima in tam tudi umrl.

Med to sveto mašo bomo v znamenje spokornosti sklonili svoje glave in se pustili posuti s pepelom. Ta pepel je nastal iz oljčnih vejic in drugega zelenja, s katerimi smo lani praznovali cvetno nedeljo.