Danes se Cerkev ljubljanske nadškofije veseli skupaj z Blažem, ki je po petih letih življenja v bogoslovnem semenišču in študija teologije dozorel do odločitve, da prosi za diakonsko posvečenje kot prvo stopnjo zakramenta svetega reda. Skupaj z njim se vsi zahvaljujemo dobremu Bogu, ki v svoji očetovski ljubezni skrbi za nas. Zahvaljujemo se njegovi družini, saj duhovni poklici prihajajo iz družin in so potem poslani k družinam.

Ko smo nocoj praznični pred Bogom v hvaležnosti za blagoslov, s katerim je obiskal svoje ljudstvo ob vzpostavitvi naše samostojnosti, ob mednarodnem priznanju naše države in ob trideset letnici diplomatskih odnosov s Svetim sedežem, bi se rad zahvalil tudi vsem tistim, ki so bili v  zapletenih mednarodnih razmerah dovolj modri, daljnovidni in pogumni, da so sprejeli odločitve, ki so obrodile sadove, na katere smo lahko ponosni.

kupnostmi po svetu v ljubljanski stolnici začeli sinodalno dogajanje v naši nadškofiji. Z veliko iskrenostjo smo se takrat odprli delovanju Svetega Duha, ki je edini resnični protagonist sinodalne poti, da bi naše sinodalno prizadevanje ne zapadlo v skušnjavo intelektualizma in abstraktnosti in s tem izgubilo svojo rodovitno silo, pač pa da bi v Svetem Duhu odprli srca Božji milosti in bi se pustili voditi po poteh prenove.

Ob smrti prvega škofa Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Sloveniji, Geze Erniša, je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM sedanjemu evangeličanskemu škofu mag. Leonu Novaku, družini pokojnega škofa in celotni skupnosti Evangeličanske cerkve v Sloveniji, izrekel sožalje.

Zakaj je moral Ehrlich umreti? Ker je bil kristjan in duhovnik, ki ga ni bilo moč ne kupiti, ne ukloniti, ne prestrašiti. Zato je z velikim uspehom učil slovensko vseučiliško mladino ljubiti Boga in svoj narod. Ljudje so ga svarili pred nevarnostjo, saj so revolucionarji morili vse, ki bi jih lahko na kakršen koli način ovirali njihove apetite po absolutni oblasti. Neki vseučiliški profesor mu je svetoval, naj se umakne iz Ljubljane, saj je bilo po napadih podtalnega tiska na njegovo osebo pričakovati atentat. Ehrlich je odklonil, češ če se bomo vsi umaknili, kdo se bo pa še boril? »Na zadnjem binkoštnem zboru je večkrat ponovil: »Prosimo Svetega Duha za dar mučeništva!«

[…]

Letos praznik Jezusovega vstajenja obhajamo še z večjim veseljem, ker našega praznovanja ne omejujejo ukrepi, ki so nas zaradi pandemije spremljali zadnji dve leti. Zato dovolimo Bogu, da nas v občestvu, kot brate in sestre v Kristusu, letos še posebej nagovori kot skupnost, kot tiste, ki jih je on poklical v Cerkev, da bi bili z njim, da bi poslušali njegovo besedo, da bi nas nasitil s svojim telesom in krvjo, in da bi nas potem poslal v ta preizkušeni in ranjeni svet, k bratom in sestram, k ljudem, ki trpijo, ki so osamljeni, ki se prepirajo in vojskujejo, k ljudem ki kričijo in protestirajo, tudi k ljudem, ki so bolni in umirajo, da bi jim prinesli sporočilo: pečat je zlomljen, kamen je odvaljen in grob je prazen. Kristus je vstal! Kristus živi! Vstali in živeli bomo tudi mi.

Da bi to zmogli, moramo sebe in drugega odkriti na obličju Vstalega Kristusa. On je luč, ki je premagala temo sveta. On je ljubezen, ki je odstranila kamen, ki je zapiral vhod v njegov grob, in kamne, ki zapirajo vse druge grobove. Iz njegovega vstajenja raste vera, ki pomeni življenje. V tej veri vsa naša pokopališča postanejo »Božje njive«, na katerih se tiho pripravlja žetev vstajenja.

Gospod Jezus, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujemo ga bolj, kot puščava potrebuje vodo, bolj kot lačni potrebuje kruh, bolj kot noč potrebuje jutro.

V večeru velikega četrtka se spominjamo Jezusove postavitve evharistije in obenem tudi postavitve duhovniške službe. Pri tej večerni sveti maši nas zato preveva posebna hvaležnost, ker je Jezus izpolnil obljubo, ki jo je dal svojim učencem: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi« (Jn 14,18-19). In zagotovil nam je, da bo z nami »vse dni do konca sveta« (Mt,28,20).