Igrišče nas združuje v tem smislu, da človek potrebuje človeka, da bi lahko rastel kot človek. Igralec potrebuje soigralca, ravno tako pa potrebuje tudi igralca, s katerim tekmuje, sicer ni igre. Igrišče nas združuje v zavesti, da potrebujemo drug drugega, da potrebujemo spretnosti drug drugega, da moramo napredovati v svojih spretnostih in v obvladovanju veščin, ki našo igro delajo bolj privlačno in jo odlikujejo z večjo lepoto.

Dragi bratje in sestre, velika noč je. Kristjani se veselimo, da je naš Gospod Jezus Kristus, ki je za nas trpel, umrl in bil položen v grob, vstal od mrtvih. Naj bo ta vest še tako težko razumljiva, je vendarle to največje oznanilo, ki ga je človeštvu podaril Oče, ki nas ljubi.

Dragi bratje in sestre. Vera živi iz srečanja. Vsem, ki iščete resnico, iskreno voščim, da bi v letošnjem praznovanju Jezusove velike noči doživeli radost srečanja z Njim. Iz tega srečanja bo zaživela vaša vera vanj in obdarovani boste z življenjem, kakršnega ne more dati nič na tem svetu. Srečanje z Jezusom pa korak napoti naprej. Magdaleninega k učencem, vašega k bratom in sestram. Voščite jim: Kristus je vstal. Zares je vstal.

Dragi bratje duhovniki. Sicer se vsak dan srečujem z vami v molitvi za vas, pri oltarju se z vsakim izmed vas srečamo ob obhajanju vaših godovnih praznikov, pa vendar je današnji dan posebna priložnost, da se tudi vsi skupaj zahvalimo za dar duhovništva. Hvaležnost namreč budi veselje. Hvaležnost nas spomni, da smo obdarovani.

Spoštovani pedagogi, kaj nam to pove za vašo pedagoško poslanstvo, za vaše pedagoško delo. Iz vsega doslej povedanega, da mora katoliški pedagog v svoje pedagoško delo vnašati nekaj več.

Na misel mi prihaja srečanje med Materjo Terezijo, ki je skrbela za težko bolnega in zanemarjenega siromaka, in novinarjem, ki jo je opazoval pri delu. Nazadnje ji je rekel, da česa podobnega ne bi počel niti za milijon dolarjev. Mati Terezija mu je na to s svojim značilnim smehljajem odgovorila: “Jaz tudi ne!”

Vsako leto Teološka fakulteta pripravi Tomaževo proslavo na kateri podelijo diplome in magisterije študentom, ki so uspešno zaključili študij. Proslava se je začela s slovesno sveto mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof in veliki kancler Teološke fakultete msgr. Stanislav Zore OFM.

V stolni cerkvi naše nadškofije smo se ob slovenskem kulturnem prazniku zbrali pri sveti maši, da bi pred Boga prinesli naše umetnike, žive in pokojne. Žive z iskreno prošnjo za navdih, pokojne z iskreno prošnjo, da bi v Božjem usmiljenju uzrli tisto obličje, o katerem so skozi vse svoje umetniško ustvarjalnost sanjali, po njem hrepeneli in ga s svojimi deli skušali razodevati svojim sodobnikom in poznejšim rodovom.

Božič je novorojeni Jezus, pravi Bog in pravi človek, ki ga v jaslicah gledamo, molimo in častimo kot novorojenca. In naš božič je pravi božič šele takrat, ko v našem življenju vse praznično dogajanje na neki način stopi v ozadje in se mi napotimo na srečanje z Jezusom.

Kakor je Jezus takrat prišel v zelo konkretne zgodovinske okoliščine, da bi ljudem prinesel sporočilo, da je Bog njihov Oče, in da bi jih ljubil do konca, tako Jezus tudi danes prihaja v naš čas in našo neodrešenost, da bi tudi mi spoznali, da Bog ni pozabil na nas. Tudi k nam prihaja, da bi v našo temo posvetila luč.