Ta odprtost in sprejemljivost je rodila sad. Ko so Jezusa snemali s križa, je bil Nikodem tam. Prinesel je zmes mire in aloje, s katero so obdali Jezusovo telo, preden so ga položili v grob. Tisti, ki je prvič k njemu prišel v temi, se je v uri njegove smrti, ki je bila zares nevaren čas, odkrito priznal za njegovega prijatelja. Zato je tudi za nas vedno možnost in priložnost, da pokažemo, da smo njegovi. Tudi letošnji post je čas za našo rast v zvestobi in veri.

Izjemno pomembno je, da je Bog garant človekovega dostojanstva in njegovih pravic. Če človekovemu dostojanstvu in njegovim pravicam odvzamemo Božji temelj, potem mi odločamo o pravicah, ki jih ima posameznik. Lestvica vrednost se začne rušiti in življenje začne postajati nevarno. Ogroženi so najšibkejši, najbolj ranljivi. Še nerojeni ter ostareli in bolni.

Veselimo se s krajevno Cerkvijo celjske škofije, ki je danes dobila novega pastirja. Papež Frančišek je za njenega škofa imenoval profesorja Svetega pisma dr. Maksimilijana Matjaža. Imenovanemu iskreno čestitamo in se veselimo njegovega duhovnega in strokovnega prispevka, s katerim bo obogatil delovanje Slovenske škofovske konference in Cerkve v Sloveniji.

Na gori so ob Jezusovi spremenitvi doživeli Očetovo potrditev Jezusove poti. Jezus v družbi Mojzesa in Elija, postave in prerokov, potrjuje, da ni prišel razvezovat postave, ampak jo je prišel dopolnit; obenem pa potrjuje tudi svojo besedo, ki jo je tolikokrat ponovil učencem, naj se izpolnijo Pisma (prim. Mr14,49).

Ko pomislimo na Karitas, nam najprej pride na misel denarna in materialna pomoč potrebnim. Ta akcija in naše današnje srečanje pa nam govorita, da pomoči niso potrebni samo tisti, ki so materialno prikrajšani, pač pa tudi tisti, ki ostajajo lačni v medsebojnih odnosih, v različnih zasvojenostih in v neštetih oblikah, v katerih zbledi ali celo ugasne človekovo dostojanstvo.

Prav takšen Jezus, preizkušen v puščavi in podvržen skušnjavam, je lahko v veliko pomoč našemu postnemu prizadevanju. Če bomo svoj post vzeli zares, bomo neizprosno doživeli puščavo. Ne puščavo peska in kamna, puščavo razbeljenega sonca in ledenih noči, pač pa puščavo satanovega divjanja, pa tudi puščavo Očetove bližine po angelih, če se bomo znali nasloniti na njegovo besedo iz živeti iz nje.

Naj tudi te umetnine postanejo luč: luč za tiste, ki jih bodo videli, luč za tiste, ki jih bodo kupili, in luč za tiste, ki bodo iz teh sredstev lažje živeli.

Naj vas Gospod uči, kaj je lepo in dobro, da boste tudi vi služili bratom in sestram. Amen!

Naše današnje srečanje v hvaležnosti za dar posvečenega življenja je tudi lepa priložnost, da se tudi sam zahvalim vsem vam, ki ste na različne načine v času, ki ga doživljamo, pripovedovali o Jezusu. Najprej znotraj svojih skupnosti. Sicer res živite za samostanskimi zidovi, a ti zidovi stojijo sredi sveta in nikakor niso nepropustni.

To je pri ljudeh zbudilo začudenje in medsebojno povpraševanje: Kaj je to, nov nauk z oblastjo. Celo hudi duhovni so mu pokorni. Niso se spraševali, vsaj še ne, kdo je. So jih pa njegova dejanja presenečala. Mi v srečevanju z Jezusom pravzaprav precej dobro vemo, kdo je. Manjkrat pa se iskreno vprašamo kaj dela: da tudi danes izganja hude duhove, a za to je treba k spovedi, da tudi danes nasičuje lačne, a za to je treba k maši in obhajilu, da tudi danes odpira uči slepim in ušesa gluhim, a za to je treba brati in prisluhniti njegovi besedi… Prerok, ki ga Bog obljubil po Mojzesu, je med nami, le spoznati ga moramo.