Dragi Matjaž, z duhovniškim posvečenjem ti bo zaupana dvojna naloga: povečevanja krščanskega ljudstva in neizmerna milost darovanja svete daritve Bogu. Tvoje roke od danes naprej ne bodo smele služiti ničemur drugemu, kot uresničevanju tega, kar je Božja volja za ta svet. Z vso predanostjo bodo morale tvoje roke stopiti v službo Jezusa in njegovega evangelija; pa ne v odličnih in izbranih besedah, ampak v konkretnih dejanjih ljubezni, v katerih bodo ljudje mogli začutiti in doživeti Božjo bližino in ne zgolj govorjenja o Božji bližini; v katerih bodo ljudje lahko doživeli Božjo ljubezen in ne samo govorjenje o Božji ljubezni.

Zato nihče izmed nas nikoli ni odveč. Nikoli nihče ni strošek. Dragi ostareli in bolni bratje in sestre. Kdo bo odreševal vaše otroke in sorodnike, kdo bo odreševal ta svet iz vedno novih neumnosti, ki jih počne, če bo utihnila vaša molitev. Kdo bo temu svetu odpiral prostor ljubezni, če vi ne bi več vztrajali v pogumni hoji za Jezusom, ki pred vami nosi križ. Vedite, da je vaš invalidski voziček, da je vaša bolniška postelja, da je vaša soba vedno položena pred Jezusov pogled in vam Jezus vedno znova pravi: »Vstani!« Zato se vam zahvaljujem za vaše molitve in žrtve. Marija Pomagaj, prosi za nas!

Dragi snovalci revije Magnificat, drago molitveno občestvo, ki vas ta revija uči moliti in vam pomaga moliti; ob desetletnici vam iskreno čestitam, se vam vsem zahvaljujem, da v našem narodu in drugod širite prostor poslušanja in izpolnjevanja Božje volje in tako skrbite za to, da »bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji« (Lk 18,8).

Kdaj bomo mi kot narod, predvsem pa odgovorni v naši državi, stopili pred vse te pomorjene, pred vse te kosti, če uporabim besedo Ezekiela, in jim zaklicali: »Bratje in sestre, pridite ven. Pridite ven iz brezen in tankovskih jarkov, pridite ven iz rudniških jaškov in vseh skritih krajev, kamor so vas odvrgli, pridite ven izpod razstreljenih kamnov in izpod tovarniških odplak, predvsem pa pridite ven izpod vseh tistih besed, s katerimi so hoteli umazati vaša življenja in vašo ljubezen do svojih in do domovine. Dokler bomo molčali pred samopašnostjo posameznikov, ki se postavljajo nad človečnost in pravico, toliko časa bodo lepe besede zvenele v prazno. Šele ko bomo zanje našli primerno pokopno mesto in skupaj z drugimi sem prepričan, da je to na Ljubljanskih Žalah, jih bo naš narod resnično sprejel v svojo sredo. Takrat bomo dejansko stopili na pot sprave in prihodnosti.

Zbrali smo se ob četrti obletnici smrti našega pokojnega nadškofa Alojza Urana. Vsi se še dobro spomnimo, v kakšnih razmerah se je v Hospicu poslavljal s tega sveta. Bilo je sredi hude pandemije korona virusa, ki je ustavila življenje skoraj po vsem svetu in med ljudi postavila ovire, da se niso mogli obiskovati in srečevati. To je bil čas, ki je pred nekatere poklice in službe postavil še dodatne obveznosti in skrbi, saj so morali poskrbeti, da ne bi zbolelo preveč ljudi in da bi tistim, ki so zboleli, pomagali premagati bolezen in da bi čim manj ljudi umrlo.

Na tisto prvo veliko noč pa ni bilo tako. Ko je na veliki petek »prišla šesta ura, se je stemnilo po vsej deželi do devete ure« (Mr 15,33). To ni bila tema sončnega mrka ali umiranja večera v noči; torej tema, ki očem odvzame svetlobo. Ne, to je bila tema Božje agonije, ko smo ljudje edinorojenega Božjega Sina pribili na križ, da bi ne vznemirjal ustaljenega reda in motil vzpostavljenih odnosov v družbi. Ta tema je bila drugačna; ni se ustavila na vekah, ampak je šla v globino, segla je do srca – zmračilo in stemnilo se je v srcih. In zato so se množice, ki so bile na Kalvariji, »in so videle, kar se je zgodilo, nazaj grede tolkle po prsih« (Lk 23,48).

Na veliko soboto zvečer obhajamo velikonočno vigilijo, za katero je sv. Avguštin rekel, da je mati vseh vigilij, to se pravi, da je bdenje vseh bdenj. V našo stolnico smo sledili velikonočni sveči, ki prestavlja Kristusa. Obred smo začeli zunaj, pod milim nebom, kjer smo blagoslovili velikonočni ogenj. Na ta način smo v nekem smislu podoživeli začetek stvarjenja, ko je Bog Stvarnik v pustost in praznino zemlje, v temo, ki se je razprostirala nad vodami, izgovoril prvo besedo stvarjenja: „Bodi svetloba!“ In Bog je videl, da je svetloba dobra.

Jezus tudi nas vabi, naj ne ostajamo ob naših grobovih, naj se ne pogovarjamo o teži kamnov, naj se ne predajamo obupu nad življenjem, nad seboj, nad Bogom. Vabi nas, naj se tudi mi podamo v svojo Galilejo. Tja, kjer smo prvič bolj s srcem kot ušesi zaslišali povabilo: Hodi za menoj. In smo šli za Njim. Ker je v njem življenje, ker je življenje luč ljudi in ker luč sveti v temi. 

Dragi dobri ljudje. Ob tej veliki noči vem želim, da bi prepoznali Boga, ki hodi z vami, in vas vabi k polnosti življenja. Pojdite za njim in skupaj z brati in sestrami pojte: Aleluja.

Kaj je torej storil Jezus? Naredil jih je za svoje. Učenci so bili lahko privrženci katerega koli rabina; ali pa apostoli, naziv, ki so si ga izposodili iz civilnih opravil (odposlanec, glasnik), Janez pa tukaj uporabi besedo »svoji«, da pokaže, kakšna posebna pripadnost jih odslej povezuje z Jezusom. Gre za resnično občestvo namenov, miselnosti in volje. Vrh tega tudi pojasni, da jim je izkazal ljubezen do konca.