Vir: avdio arhiv Radia Ognjišče

Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Preteklo nedeljo smo bili povabljeni, da prečistimo svojo podobo in svoje predstave o Bogu. Prerok Ozej nas je spodbudil, naj si vneto prizadevamo, da bi spoznali Boga. Zelo nas preseneti, ko isti prerok našo pozornost obrne od klavnih in žgalnih daritev k usmiljenju. Pri tem gre za veliko večji premik v odnosu z Bogom, kot si mislimo v prvem hipu. Z vsemogočimi daritvami je Božje ljudstvo Stare zaveze skušalo potolažiti Boga in njegovo jezo. Prerok pa spregovori o usmiljenju. Usmiljenja hočem in ne daritve, spoznanje Boga bolj kot žrtve. Naš Bog je, kot slišimo v Drugi Mojzesovi knjigi, »usmiljeni in milostljivi Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi«.

Še bolj smo začutili sočutnost Jezusovega srca, ko je šel mimo Matejeve mitnice, ga poklical in ga povabil za seboj. Po človeških merilih ni v ničemer ustrezal predstavam, kakšen naj bi bil Kristusov učenec in njegov apostol. A mi ljudje sestavljamo spiske po svojem okusu in po svojih pričakovanjih. Človek namreč gleda na videz, na zunanjost, Bog pa gleda na srce in vidi v srce.

Ta usmiljeni in sočutni Bog se nam danes razodeva v Jezusu, ki stoji pred množicami. Ko jih je gledal, je začutil njihovo izgubljenost in razkropljenost, čeprav so bili skupaj. V Jezusu ni bilo besede obtožbe, še manj obsodbe zaradi njihovega duhovnega stanja; nasprotno, v srce so se mu zasmilile, ker so bile kakor ovce, ki nimajo pastirja.

Jezusov naslednji korak je posebno presenetljiv. Ni razlomil krušnih hlebov in množic ni začel učiti. Pač pa je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«

Najprej jim je torej začel odpirati oči. V množici so morali začeti videti žetev – Božjo žetev, ki hrepeni po besedi o Božjem kraljestvu. Kakor je sam v Mateju videl apostola in evangelista, tako so morali oni v teh množicah začeti gledati in videti ljudi, ki so kakor razorana zemlja pripravljeni sprejeti zrnje Božje besede.

Skrb za to žetev morajo prevzeti oni. Oni so tisti, ki morajo prositi Gospodarja žetve, naj pošlje delavce. Niso gospodarji in žetev ni njihova. Morajo pa poskrbeti za to žetev, kot da bi bila njihova. Zanjo morajo prositi in se tudi žrtvovati z vso velikodušnostjo in ljubeznijo.

Pa se vrnimo v sedanji čas: Kdo so danes tisti, ki jim Jezus naroča, naj odprejo oči, da bodo videli prostrana Božja polja, množico človeških src, ki so lačna resnice in lepote, ki si želijo življenja in hrepenijo po večnosti.

Najlažji odgovor bi bil, da so to tisti ljudje v Cerkvi, ki so svoje življenje tesneje povezali z Bogom in njegovo Cerkvijo v duhovništvu ali redovništvu. In teh je v naših časih vedno manj. Njihovo število upada in se včasih zaradi tega bolj ukvarjajo s sabo in svojo prihodnostjo, kot pa z žetvijo in njenimi potrebami.

Seveda moramo moliti za duhovniške in redovniške poklice, toda omejitev evangelijskega odlomka, ki ga danes poslušamo, na zgolj te vrste kristjanov, je napačno in celo nevarno; vodi namreč k prepričanju, da se morajo samo oni, samo duhovniki in redovniki, zavezati služenju skupnosti, obenem pa sledi predpostavki, da je Božje ljudstvo čreda brez pastirja, žetev, ki ni pobrana in je izgubljena zaradi pomanjkanja žanjcev.

Pojavi pa se še drug pomislek. Zakaj naj bi molili k Bogu, ki je gospodar žetve, in ga prosili, naj pošlje delavce na svojo žetev, ko pa je žetev vendar njegova in mora on sam skrbeti zanjo in tudi vedeti, kaj se s to žetvijo dogaja.

Razumeti pa moramo, da dvanajsteri apostoli, ki jih je Jezus poklical k sebi, ne predstavljajo duhovnikov, redovnikov in redovnic, ampak vse Božje ljudstvo. Jezus je k sebi poklical vse Božje ljudstvo. To pomeni, da je vsak učenec poklican, da opravi svoje poslanstvo na tej njivi sveta in človeških src. Ne glede na to, kakšne so življenjske razmere posameznika, ne glede na to, ali je poročen ali samski, ali je učen ali neveden, ali je močan ali slaboten, vsak se mora zavzeti za gradnjo Božjega kraljestva. Življenje vsakega kristjana mora svetu govoriti to, kar je učencem naročil Jezus: »Pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo‹.«

Kamorkoli gre kristjan, kamor koli gre Jezusov učenec, gre z njim oznanilo o nebeškem kraljestvu. Za Jezusovega učenca je nepredstavljivo, da bi bil doma in za praznike nekaj drugega ali nekdo drug, kot je ob delavnikih. Kristjan svoje vere v Kristusa ne more odložiti, ko odide od doma in se odpravi na delo, ali pa v šolo, na fakulteto, med sosede, med prijatelje na igrišču, med ljudi, ki hodijo na univerzo za tretje življenjsko obdobje, ali morda med člane športne ekipe njegovega kluba …

Seveda o bližini nebeškega kraljestva ne govorijo njegove besede, njegove grmeče pridige zoper grehe in stranpoti tega sveta, zoper pokvarjenost sodobne družbe. Nebeško kraljestvo je blizu po njegovem odnosu do ljudi, do dela; blizu je po vrednotah, ki jih živi, po prizadevanju za varstvo najnižjih, po pomoči tistim, ki so slabotni, po neomajnosti, ko gre za resnico in pravičnost, po spoštovanju do vsakega človeka in po veselju do življenja, ki ga nosi v sebi in ga deli tudi z drugimi ljudmi.

Sedaj pa postane tudi jasno, zakaj je potrebna molitev: ne gre za to, da bi prepričali Boga, ampak da bi spremenili človekovo srce. Človek je poklican, da svoj um in svoje srce loči od meril in sodb tega sveta, da sprejme Božje misli in sprejme novo življenje, ki ga ponuja Kristus.

Kako lahko dosežemo to spreobrnjenje, to korenito preobrazbo? Samo pogovor z Bogom in premišljevanje njegove besede lahko dosežeta čudež. In to je tista molitev, ki jo Jezus priporoča, za katero prosi: Molitev, ki spreobrača srca, da ljudi ne razporejajo po kategorijah, da jih ne obsojajo, da jih ne izključujejo, ampak da postanejo sočutna in usmiljena, kakor nam kaže Jezus.Jezus ima čut za človekove potrebe in za njegove bolečine. Ni neprizadet opazovalec, ki bi zgolj ugotavljal dejstva, kot se včasih zdi, da delajo različne organizacije, ki ugotavljajo število tistih, ki so lačni; ti ljudje množice spremenijo v številke, ki postanejo statistika tega razdeljenega sveta. To delajo v udobnih prostorih, v lepih oblekah in ob obloženih mizah. Glave meljejo številke, telesu je ugodno ob vseh dobrinah, lačni, žejni, bolni in umirajoči pa ostajajo zunaj, v drugem svetu, saj bi bili v svetu teh organizacij moteči.Jezus pa je sočuten, smilijo se mu. In zaradi tega sočutja deluje. Pravzaprav ustanovi novo ljudstvo: pokliče dvanajstere in to nas spominja na novi Izrael. In tem ukaže, naj nadaljujejo njegovo delo. Zato jim tudi zapove, naj molijo, saj samo v molitvi lahko ponotranjijo Božji pogled na ljudi in njegovo sočutje do njih. Potem jim podeli oblast, da izženejo hudobne duhove in ozdravljajo bolnike.Takoj nam pride na misel, kako drugačen bi bil ta svet, če bi vsi Jezusovi učenci ozdravljali vsakršne bolezni in vsakršne slabosti. Jezus nas vabi in vodi v globino. Bolezni in slabosti so del našega krhkega zemeljskega življenja. Tisto pa, ker zares ogroža človeka in svet, je zlo. Jezus ni podelil oblasti nad ljudmi, ampak je podelil oblast nad zlom in čudežna moč njegove besede je sposobna poraziti zlo in ustvariti nov svet.Kristjani smo torej poklicani, da se z vso močjo zavzamemo za to, da bi v svet prinašali svojega Učitelja. On je še vedno prvi delavec v svoji žetvi, mi pa smo njegovi sodelavci.Prosimo Marijo, da bi pri tem spreobračanju srca in pri prinašanju kraljestva v naš svet, vedno slišali njeno besedo iz Galilejske Kane: »Karkoli vam poreče, storite.« Želim vam, da bi v tednu, ki je pred nami, slišali njegovo besedo, sočutno videli potrebe okoli sebe in velikodušno lajšali bridkosti. Naj bosta vaša nedelja in tudi ves prihodnji teden blagoslovljena v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen