VATIKAN (nedelja, 14. september 2014, RV) – »Jezusova ljubezen, ki je blagoslovila in posvetila zvezo mladoporočencev, je sposobna ohranjati njuno ljubezen in jo obnavljati, ko se izgubi, se začne trgati, se izčrpa. Kristusova ljubezen lahko povrne zakoncema veselje skupne hoje. Saj zakon je to, je skupna pot moškega in ženske, na kateri ima moški nalogo, da pomaga ženi postati bolj ženska, in ženska ima nalogo, da pomaga možu postati bolj moški. To je vajina medsebojna naloga. ‘Rad te imam. S tem ti pomagam postati bolj ženska.’ ‘Rada te imam. S tem ti pomagam postati bolj moški.’. To je vzajemnost razlik.« S temi besedami je papež Frančišek med homilijo pri sveti maši, med katero je bil tudi obred zakramenta svetega zakona, nagovoril vernike v baziliki sv. Petra in med njimi predvsem dvajset parov. Ti so si med obredom po homiliji obljubili medsebojno zvestobo in ljubezen.

Papež Frančišek je med homilijo izhajal iz beril današnjega praznika Povišanja sv. Križa. »Prvo berilo pripoveduje o poti ljudstva v puščavi. Pomislimo na tiste ljudi, ki so hodili pod Mojzesovim vodstvom. Predvsem so bile družine: očetje, matere, otroci, stari starši; moški in ženske vseh starosti, veliko otrok in pa onemogli ostareli ljudje… Ob tem ljudstvu pomislimo na Cerkev, ki hodi v puščavi današnjega sveta, torej na Božje ljudstvo, ki je v veliki večini sestavljeno iz družin.

Ob tem pomislimo na družine, na naše družine, ki hodijo vsak dan skozi zgodovino po poteh življenja. Vsaka družina ima neprecenljivo moč in pomen za človeštvo, saj si v njej pomagajo, se medsebojno spremljajo pri vzgoji, v njej ko odraščajo, rastejo medsebojni odnosi, si delijo veselje pa tudi težave… Družine so prvi kraj, v katerem se oblikujemo kot osebe in so istočasno ‘opeke’ za izgradnjo družbe.

Vrnimo se k biblični pripovedi. Na neki točki se je ‘ljudstvo naveličalo potovanja‘ (4Mz 21,4). Bili so utrujeni, ni bilo vode in jedli so samo ‘mano‘, čudežno hrano, ki jim jo je dal Bog. Vendar pa se jim je v tem trenutku krize ta hrana zdela premalo. Tedaj so se začeli pritoževati ter ugovarjati Bogu in Mojzesu: ‘Zakaj sta nas prepričala, da smo odrinili?’ (prim. 4Mz 21,5). Pojavi se skušnjava, da bi se vrnili nazaj in opustili pot.

Ob tem pomislimo na poročene pare, ki se ‘naveličajo poti’, poti zakonskega in družinskega življenja. Napor poti postane notranja utrujenost. Izgubijo okus zakona, ne zajemajo več vodo iz studenca zakramenta. Vsakodnevno življenje tako postane težko, včasih celo ‘priskutno’.

V tem trenutku zbeganosti, kakor pravi Biblija, so prišle strupene kače, ki so pikale ljudstvo in veliko jih je umrlo. To je pri ljudstvu povzročilo kesanje in so Mojzesa prosili odpuščanja ter moledovali, naj moli h Gospodu, da prežene kače. Mojzes je prosil Gospoda in ta mu je dal zdravilo in sicer bronasto kačo, obešeno na drog. Kdor koli jo je pogledal, je bil ozdravljen kačjega smrtonosnega strupa.

Kaj pomeni ta simbol? Bog ni odstranil kač, je pa ponudil protistrup. Po bronasti kači, ki jo je napravil Mojzes, Bog posreduje svojo moč ozdravljanja, moč ozdravljanja, svoje usmiljenje, ki je močnejše od skušnjavčevega strupa.

Jezus se je, kakor smo slišali v evangeliju, poistovetil s tem simbolom. Oče je namreč iz ljubezni dal Njega, Edinorojenega Sina, ljudem, da bi imeli življenje (prim. Jn 3,13-17). Ta neizmerna Očetova ljubezen je spodbudila Sina, da je postal človek, postal služabnik, umrl za nas, umrl na križu. Zaradi tega ga je Oče obudil in mu dal gospostvo nad vsem stvarstvom. To izraža himna v pismu sv. Pavla Filipljanom (2,6-11). Kdor se zanese na Jezusa križanega, prejme Božje usmiljenje, ki ga ozdravi smrtnega strupa greha.

Zdravilo, ki ga Bog ponuja ljudstvu velja tudi in še posebej za poročene, ki so ‘se naveličali poti’ in jih pikajo skušnjave malodušja, nezvestobe, nazadovanja, opustitve… Tudi njim Bog Oče podarja svojega Sina Jezusa in sicer ne zato, da bi jih obsodil, temveč da bi jih rešil. Če se zanesejo Nanj, jih ozdravi z usmiljeno ljubeznijo, ki izvira iz Njegovega križa, z močjo milosti, ki prenavlja in jih postavi nazaj na pot zakonskega in družinskega življenja.«

Sveti oče je zaključek homilije namenil predvsem mladim parom: »Gladke poti, brez sporov, ni! To ne bi bilo človeško. Naporna pot je, včasih težka, včasih konfliktna, toda to je življenje! Med to teologijo, ki nam jo daje Božja Beseda o ljudstvu na poti in tudi o družinah na poti, o zakoncih na poti, majhen nasvet. Normalno je, da se zakonca prepirata. Normalno je. To je vedno. Vendar vam dajem nasvet: nikoli ne zaključita dneva, da se ne bi pobotala. Nikoli. Dovolj je majhna gesta. S tem bosta šla naprej. Poroka je simbol življenja, resničnega življenja, ni neki ‘fiction’ (roman)! Je zakrament Kristusa in Cerkve, ljubezni, ki najde svojo potrditev in zagotovitev v križu. Vsem vam zaželim lepo pot, rodovitno pot, da bo ljubezen zorela. Zaželim vam srečo. Križi bodo, bodo! Toda Gospod je vedno tam, da vam bo pomagal iti naprej. Naj vas Gospod blagoslovi!«