V torek, 29. marca 2016, je odšel h Gospodu

msgr. Janez Zupet, profesor v Vipavi.

Rojen je bil 16. oktobra 1944 v Ljubljani,
mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1971 v Ljubljani.

Duhovniško službo je dve leti opravljal v župniji Mavčiče, ostali čas pa je bil prefekt v Malem semenišču, profesor v Srednji verski šoli in Škofijski gimnaziji v Vipavi ter duhovni pomočnik v župniji Vipava. Odlikoval se je kot zavzet prevajalec.

V sredo, 30. marca 2016, bo od 10.00 naprej ležal v župnijski cerkvi v Vipavi, kjer bo zanj maša ob 16.00.
Od 19.00 naprej bo ležal v župnijski cerkvi v Horjulu, kjer se bodo ob 20.00 s sveto mašo od njega poslovili dekanijski in drugi duhovniki.

V četrtek, 31. marca, bo ob 15.00 v župnijski cerkvi v Horjulu pogrebna sveta maša in po njej pogreb.

Rajnega sobrata priporočamo v molitev.

“Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.
Naj počiva v miru. Amen.”

***

 

Msgr. prof. Janez Zupet.

Pridiga pri sv. maši v Horjulu, 30. 3. 2016 ob 20. uri

 

Dragi sobratje duhovniki, spoštovani sorodniki: brat Franc-Krištof in sestri Ana in Marija z družinama, dragi prijatelji našega cenjenega prof. Janeza Zupeta, dragi bratje in sestre!

Bil je človek, ki ga je Bog poslal. Ime mu je bilo Janez. Prišel je kot priča, da bi pričeval o luči“ (Jn 1,6-7). Evangelist Janez tako predstavi Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika. Mi pa v teh besedah lahko prepoznamo našega Janeza Zupeta, duhovnika, profesorja, prevajalca.

Janez Zupet je bil rojen 16. oktobra 1944 v Ljubljani, kjer je bil njegov oče Alojz na Ježici občinski tajnik in organist. Po koncu vojne se je družina morala v treh dneh izseliti. Zatekli so se v materin rojstni kraj Horjul, kjer je oče prevzel službo organista in cerkovnika in jo vestno opravljal do svoje smrti leta 1986. Pogreb je vodil ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas.

V Horjulu je Janez končal pet razredov osnovne šole, nato je odšel na klasično gimnazijo v Ljubljano. Po maturi 1963 je tri leta študiral anglistiko in indoevropsko primerjalno jezikoslovje na filozofski fakulteti. Svoji materi je tik pred smrtjo, leta 1966, povedal, da se je odločil za bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 1971 v Ljubljani in pel novo mašo v Horjulu. Naslednje leto je absolviral tudi na filozofski fakulteti in nadškof Pogačnik ga je poslal v Malo semenišče v Vipavo, kjer je bil prvo leto prefekt, nato pa je na Srednji verski šoli prevzel poučevanje angleščine in francoščine, po potrebi pa tudi nemščine in latinščine. Po ustanovitvi Škofijske gimnazije Vipava leta 1991 je na šoli prevzel poučevanje latinščine, pri čemer je vztrajal 25 let – do danes. Od leta 1975 je bil tudi duhovni pomočnik v Vipavi. – Vsako nedeljsko in prazniško pridigo si je napisal in shranil. Ob svoji 60-letnici je izbor pridig objavil v knjigi z naslovom »Pot, resnica in življenje« (Družina, Ljubljana 2004). Knjiga je bila hitro razprodana. Slišim, da že pripravljajo ponatis. Številni duhovniki hvaležno uporabljamo njegove misli za pridigo.

Naj nam ob današnjem evangeljskem poročilu o emavških učencih spregovori kar gospod Janez sam! »Kristjani smo na tem svetu samo popotniki: življenje na zemlji je samo pot – naš cilj pa je onstran. Vse naše življenje je zato potovanje – v upanju in veri, da bomo nekega dne prispeli na cilj.

Prva stvar, ki jo moramo imeti živo pred očmi, je to, da na tem potovanju nismo sami. Kleopa se ni sam napotil v Emavs, ampak je bil z njim tudi njegov prijatelj, sovaščan. Pot v dvoje, pot v družbi je veliko lažja in hitreje mine. Ljudje smo in moramo biti na našem potovanju drug drugemu v oporo, v pomoč, v spodbudo in tolažbo.

Vendar ta človeška družba in pomoč še ni dovolj. Zato nam Bog sam prihaja naproti in nas spremlja na tej poti. Pridružuje se nam kakor učencema iz Emavsa, nas bodri v naših dvomih in preizkušnjah in vliva vedno novega poguma, da nadaljujemo pot. Kajti nenehno smo v nevarnosti, da bi nas premamilo in zadovoljilo tukajšnje udobje in bi mislili, da je naše potovanje že končano. To bi bilo znamenje usodne življenjske slepote. Vseživljenjsko potovanje nas kristjanov ni usmerjeno k zahajajočemu soncu današnjega dne, ampak k sončnemu vzhodu neminljivega jutrišnjega dne.

Bog sam, ki nas spremlja na naši poti, spreminja naše zemeljsko potovanje v romanje – v posvečeno pot, ki je dvakrat sveta: ker jo posvečuje Božja navzočnost in ker vodi k Bogu. Zato je kristjanovo življenjsko romanje k Očetu pot, in tudi če postane tako težka in strma, da zasluži ime križev pot, zanesljivo pripelje do vstajenja in z njim do neminljive sreče.

Pomenljivo je, da sta Jezusa prepoznala po lomljenju kruha, v evharistiji torej. Evharistija nam od kriva pravi Božji obraz. To je obličje ljubezni, ki gre do konca; ljubezni, ki nas spremlja vse življenje. Evharistični Bog je naša duhovna hrana, luč in moč, in hkrati zvest spremljevalec na naši poti.

V Evharistiji pa ne prepoznamo samo pravega Božjega obraza, ampak tudi sami sebe, svoj pravi obraz. Ljudje si nismo in si ne smemo biti tekmeci ali celo nasprotniki in sovražniki, ampak smo ena Božja družina. Po milosti krsta smo povzdignjeni k dostojanstvu Božjih otrok, Božjih ljubljencev, in poklicani k veselju večnega življenja. K evharistični daritvi se zbiramo zato, da si nedeljo za nedeljo in dan za dnem nabiramo moči za svoje romanje k Očetu.

Emavška učenca sta povsem neznanega človeka povabila, da delita z njim svoj kruh in mu ponudita streho nad glavo. Skrbelo ju je za tujca na poti, ker se je bližala noč. Prav to dejanje pozornosti in gostoljubja je njuno srce razpoložilo, da sta ga prepoznala. Tako moramo tudi mi lomiti kruh z drugimi, deliti z njimi veselje in žalost, videti njihove stiske in težave, želje in pričakovanja. Če bomo zmožni v sočloveku prepoznati svojega brata, bomo tudi sposobni v Evharistiji prepoznati svojega Boga« (J. Zupet, Pot, resnica in življenje, 68s).

Dragi bratje in sestre. To je samo drobec iz Zupetove duhovne zakladnice. Janez mi je nekoč rekel: »Jaz sem filozof«. Pomislimo: filozof – prijatelj ali ljubitelj modrosti. Zares, Janez je bil ljubitelj modrosti, slovenskega jezika in slovenskih planin! Duhovnik Janez je bil človek blagrov: »Blagor čistim v srcu, ker bodo Boga gledali«. Bil je dober, plemenit, razumevajoč. Znal je poslušati in opogumiti sočloveka. Bil je velikodušen in darežljiv. Ravnal se je po Gospodovem priporočilu: »Naj ne ve tvoja levica, kaj dela desnica. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.«

Prof. Janez Zupet je bil blag človek, goreč duhovnik in nadpovprečno, genialno nadarjen učenjak. S svojimi talenti je pomembno sodeloval pri slovenjenju vseh treh novejših izdaj Svetega pisma. Prevedel je Kumranske rokopise. Mojstrsko je prevedel dela avtorjev, med katerimi prevladujejo »nesmrtni« misleci in svetniki: Blaise Pascal, Martin Buber, Thomas Merton, Søren Kierkegaard, Josef Pieper, Tomaž Kempčan, Étienne Gilson, kard. Henri de Lubac, kard. Hans Urs von Balthasar, papež Benedikt XVI., papež Frančišek, bl. John Henry Newman, bl. Charles de Foucauld, sv. Janez Marija Vianney, sv. Janez Pavel II., sv. Terezija Jezusova, sv. Terezija Deteta Jezusa in sv. Edith Stein.

Janez Zupet je bil član uredništva (in od 2008 tudi lektor) Mednarodne katoliške revije Communio, ki je začela izhajati leta 1991 kot prvo mednarodno glasilo v samostojni Sloveniji! V tej reviji je objavil svoj zadnji članek »Teološki biseri«. Bil je član Društva slovenskih književnih prevajalcev, s prevodi in lektoriranjem je sodeloval pri založbi Družina, Ognjišče in drugod. Pri Celjski Mohorjevi je bil urednik zbirke Religiozna misel, v kateri je izšlo 31 zvezkov.

Za svoj obsežni prevajalski opus iz klasičnih in živih jezikov je prejel ugledna priznanja: Sovretovo nagrado za prevod Pascalovih Misli. Papež sv. Janez Pavel II. mu je prav na njegov rojstni dan leta 2000 podelil naziv monsinjor, občina Vipava pa ga je 21. junija 2013 imenovala za častnega občana. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani mu je 11 februarja 2016 za njegov življenjski opus podelila svoje najvišje priznanje častni senator. Na listini je zapisano, da msgr. prof. Janez Zupet prejema to imenovanje »za izjemno razgledanost v klasični filologiji,  poznavanje in poučevanje tujih jezikov, prevajanje Svetega pisma iz izvirnih jezikov, prenovljeni prevod Rimskega misala iz latinskega izvirnika, odlično prevajanje trajno veljavnih filozofskih in teoloških del, zgledno pedagoško in dušnopastirsko delovanje, nesebično lektorsko in uredniško delo.«

Janez Zupet, človek širokega srca in žlahtnega duha, je malo govoril, a veliko povedal s svojim nasmehom. Ob svoji 70-letnici rekel, da je svoje življenje »posvetil Besedi – Besedi z veliko začetnico. Zato je njegovo temeljno prizadevanje v tem, da bi sočloveku odpiral in omogočal dostop do Kristusa – z živo, govorjeno in pisano besedo. Rdeča nit njegovega pastoralnega, pedagoškega in kulturnega dela je ljubezen do naše materinščine. Čim več jezikov znaš, tem bolj vidiš, da je slovenščina enkratna in nezamenljiva.« Ob drugi priložnosti je rekel, da »materni jezik zveni kakor žuboreč potoček, kakor pritrkavanje velikonočnih zvonov.« Kot primer nezamenljivih besed je navedel dvoje: »Poštenje, poštenjak. Milina, milost«. Da, poštenje in milina – to je  Janezova vrlina!

O knjigi Tomaža Kempčana, Hoja za Kristusom, že od nekdaj govorijo, da je oblikovala več svetnikov kakor je črk v njej. Kako močno je delovala na  Janeza Zupeta, ki jo je skrbno poslovenil iz latinskega izvirnika! In končno: prenovljeni slovenski prevod Rimskega misala iz uradne latinske izdaje. Še ena simfonija, dokončana, a še ne natisnjena simfonija vere. Ko bo ta mašna knjiga izšla, bodo dan za dnem, leto za letom, desetletja in stoletja vsi slovenski duhovniki obhajali najsvetejšo daritev, skrivnost vere, po tem prenovljenem prevodu. Tako bo duhovnik Janez Zupet dejansko navzoč pri vsaki mašni daritvi. Ali je še kaj večjega na tem in na onem svetu?

Spoštovani! „Bil je človek, ki ga je Bog poslal. Ime mu je bilo Janez. Prišel je kot priča, da bi pričeval o luči“. Da, vse življenje in delo duhovnika Janeza Zupeta je bilo kakor kazalec Janeza Krstnika, ki kaže na Večjega, na Jagnje Božje, na Križanega in Vstalega Gospoda. Kot pričevalec za Boga je msgr. prof. Janez Zupet povedal o sebi: “Priboril sem se do trdne svobode srca. V tej svobodi je vse: ljubezen, čistost, svetost, resnica, odgovornost in sreča. Živim v svetlobi, izpolnjeno. Počutim se kot preprost evangeljski služabnik, ki je naredil, kar je bil dolžan narediti.”

Dragi Janez, moj najboljši prijatelj! Na veliko noč opoldne sva skupaj molila »Raduj se, Kraljica nebeška« in Gospodovo molitev očenaš. Podelil sem Ti maziljenje in se Ti zahvalil za vse. Zdaj Te prosim, da mene in nas vse podpiraš iz nebes. Bog Ti povrni! Počivaj v miru!

Prof. dr. Tone Štrukelj

Objavljeno 29. 03. 2016

Podobni prispevki