»Hanc patriam serva, Nazari sancte, guberna, qui Pater et Rector Iustini diceris urbis!« Kar pomeni: »To domovino ohranjaj in vodi, Sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta!« Ta napis je na marmornem sarkofagu, v katerem počivajo relikvije svetega škofa Nazarija, zavetnika tega mesta in prvega škofa te starodavne škofije.

Današnje praznovanje ob 1500-letnici posvetitve sv. Nazarija za škofa v mestu Kapris ali Egido v Tržaškem zalivu nam dokazuje, da je zavetnik škofije in mesta zaupanje vernikov in meščanom več kot opravičil. Skozi zgodovino, ki je na teh vratih iz vzhodnega v zahodni svet vedno doživljala viharje ljudstev, ki so iskala nov prostor pod soncem, ali pa so se zgolj napotila k sosedu, da bi izpraznila njegove kašče, oropala njegove hiše in odvedla njegovo živino, je ohranjal in vodil svojo domovino. V tem prostoru, ki je postalo in ostaja živo stičišče slovenskega in romanskega jezikovnega, kulturnega in miselnega okolja, je sv. Nazarij skrbel za domovino, da je mogla postati mogočno drevo, v katerega vejah so si lahko spletli gnezdo vsi, ki so v njegovi krošnji iskali zavetja in se veselili njegove sence.

Ker je sv. Nazarij, oče in varuh Justinovega mesta, skozi vseh tisoč petsto let kot nebeški episkopos skrbno nadziral in skrbel za svoje mesto, danes, ob tem veličastnem praznovanju, z veseljem pozdravljam spoštovanega sedanjega naslednika škofa Nazarija na škofovskem prestolu koprske stolnice škofa Jurija Bizjaka. Ob njem spoštljiv pozdrav gospodu Apostolskemu nunciju v Republiki Sloveniji msgr. Jean-Marie Speichu, ki nas s svojo navzočnostjo povezuje s svetim očetom Frančiškom; pozdrav vsem vam, dragi bratje škofje, bratje duhovniki te škofije in od drugod, spoštovane sestre redovnice in redovniki, spoštovani gospod župan Aleš Brežan in vsi predstavniki političnega, družbenega in kulturnega življenja. Dragi bratje in sestre. Spoštovana in draga Kristusova Cerkev v Justinovem mestu: »milost in mir naj se vam pomnožita v spoznanju Boga in Jezusa, našega gospoda« (2 Pt 1,2).

Kot nam pove sicer legendarna, pa zato nič manj zvesta zgodovina sv. Nazarija in mesta Koper, je oglejski patriarh Štefan, ko je spoznal, da ne zmore več sam voditi škofije, ker je s širjenjem krščanstva proti vzhodu vedno bolj rasla, ustregel vernikom v teh krajih: na priporočilo cesarja Justina I. je prosil papeža Janeza I., naj dovoli, da si večja mesta v Istri izberejo lastnega škofa. Izvolili so jih šest. Med njimi je bil tudi Nazarij, ki je bil izvoljen za mesto Koper.

Isto legendarno poročilo govori tudi o tem, da je bil rojen med letoma 470 in 480 v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri pravijo, da naj bi bilo to v sedanjem Borštu, kamor boste peš poromali 22. junija. Pot boste prehodili v nasprotni smeri, kot jo je prehodil sv. Nazarij, ko je bil leta 524 imenovan za škofa. Legenda lepo pripoveduje, da je z Boršta prišel peš do Škocjana (kjer je danes koprsko pokopališče). Ker je bil že utrujen in ker bi moral do Kopra še precej hoditi, je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel v četrt ‘San Pieri’ oz. k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes so vidni le ostanki nekdanjega pomola). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali, in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega.

Po čudovitem Božjem delovanju se je tudi v življenjski zgodbi sv. Nazarija zgodilo to, o čemer pripoveduje prerok Ezekijel v današnjem prvem berilu: »Jaz sam bom vzel vršiček visoke cedre in ga potaknil, od njegovih vrhnjih mladik bom odtrgal nežno vejico in jo zasádil na visoko in vzvišeno goro. Na Izraelov gorski vrh jo bom zasádil, pognala bo veje in obrodila sad, postala bo veličastna cedra. Pod njo bodo prebivale vsakovrstne ptice, vse krilate živali bodo prebivale v senci njenih vej.« Bog ga je po pastirski preudarnosti patriarha Štefana in po modrosti papeža Janeza I. vzel kot vršiček mogočne cedre, njegove družine, za katero pravijo, da mu je omogočila odlično izobrazbo in mu odprla pot do globoke vere. Življenjepisci svetnikov so mnenja, da je sv. Nazarij zaradi težkih časov, v katerih je bil izbran za koprskega škofa, moral biti zelo izobražen in globoko veren človek.

Škof Naldini namreč piše o njem: »Mogočnemu delu sv. Nazarija, ki kot prvi škof te Cerkve še danes igra vlogo tako njenega dobrotljivega zavetnika kot gorečega očeta, se moramo zahvaliti za to, da je Gospodu Bogu ugajalo, da jo je pozneje rešil pred ujmo satanskih razkolov, ki so tako zelo premetavali apostolsko barčico, in z njo tudi druge istrske Cerkve« (str. 331).

Sv. Nazarij je bil kot škof oče in varuh tega mesta in svoje škofije triintrideset let. Umrl je pred letom 557. Pokopali so ga v njegovi stolni cerkvi Matere Božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove relikvije skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko so nenavadni žarki razkrili mesto, na katerem je počival sv. Nazarij. Časi so se spremenili in nekdanji Kapri ali Kaprarija se je preimenoval v Justinopolis po cesarju Justinu II.

Tako se je dogajalo skozi vso človeško zgodovino. Tisti, ki so želeli ugajati vladarjem, kraljem, cesarjem, predsednikom, maršalom in mnogim drugim, so po njih imenovali mesta. Upali so, da bodo tako deležni posebnih ugodnosti, privilegijev in časti. Pričakovali so, da bo s tem nekaj moči in slave, ki so jo izžarevali omenjeni, obsvetilo tudi nje in njihovo uslužnost.

Vendar ne smemo spregledati, da resnično zgodovino sveta dejansko pišejo svetniki. Tista sled, ki so jo meščani videli, da se je vlekla za sv. Nazarijem, ko je leta 524 po morju prihajal v mesto, pravzaprav nikoli ni obledela in ne izginila. Ob najdenju njegovih relikvij po stoletjih so se ponovno pojavili žarki, ki so razodeli kraj, na katerega so ga skrili tisti, ki so v življenju sv. Nazarija videli poseben blagoslov in vrednoto za svoje mesto.

To je bil čas, ko so ljudje svetost visoko cenili. Mesto, ki je v 12. stoletju prišlo pod Benečane in začelo dobivati današnje ime Capodistria (glava Istre), so Genovežani leta 1380 oplenili in s seboj v Genovo odnesli tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili in jih shranili v marmornem sarkofagu za škofovskim sedežem.

Ko danes poslušamo ali beremo o plenjenjih (tudi danes jih ni malo), nikakor ne bomo naleteli na poročila o tem, da bi si kdo prisvojil relikvije kakega svetnika. Svetost je danes nekaj, kar ne daje dodane vrednosti in ni konkurenčna na trgu. Na borzah svetost nima menjalne vrednosti in ne boste je našli v listinah upravljavcev tega sveta.

V zgodovino vašega mesta pa je globoko zapisana. Vseh 1500 let je prepletenih s tisto svetlo sledjo, ki se je vlekla za sv. Nazarijem, ki je prihajal v vaše mesto, da bi bil njegov oče in varuh. Ta sled se je vlekla skozi ulice vašega mesta, po katerih se je od leta 1422 do 1955 vila procesija sv. Nazarija, ki smo jo danes prehodili, premolili in prepeli tudi mi. To je bil največji praznik mesta in okoliških krajev. Povezal je vse prebivalstvo, ribiče in kmete, izobražence, mestne oblasti, mlade in stare, bogate in revne, stare in nove meščane, koprski otok in vasi. Celo mesto je ‘dišalo po levandi’ in dalo prav poseben čar temu praznovanju. Ta svetla sled je zven Nazarijevega zvona, ki so ga leta 1333 ulili v Benetkah in je danes najstarejši zvon v Sloveniji in se, kadar ga ne utišajo, dostojanstveno oglaša iz lin koprskega turna.

Zadnjič se je procesija odvijala, kot smo slišali, leta 1955. Takrat je slovesnost prvič vodil ljubljanski škof Božji služabnik Anton Vovk. Ta je potem, ko je spregovoril v italijanščini, povedal še nekaj besed v slovenščini, ko je dejal: »In sedaj naj se v tej častitljivi stolnici, na praznik sv. Nazarija in na dan, ko prvič škof iz Ljubljane deli tu zakrament svete birme, oglasi še slovenska beseda. Izrečena naj bo Bogu v čast, Mariji in svetnikom – posebej sv. Nazariju – slavo, vam, dragi verniki pa v spodbudo« (Koper, 19. junija 1955).

Jezus nam je v evangeliju spregovoril o majhnem gorčičnem semenu, iz katerega zraste mogočno drevo. V njegovi krošnji lahko gnezdijo ptice in iščejo zavetja v njegovi senci. Škofija sv. Nazarija je iz majhnih začetkov zrasla v mogočno drevo, ki sega od julijskih vršacev na severu, pa do meje z reško nadškofijo. Doživljala je burne čase in njeno ljudstvo je bilo deležno pretresov, ki so jih povzročala stoletja in ideologije. Kljub temu pa je v njej vedno bilo dovolj prostora za različnost, ki jo je bogatila in je tudi danes znamenje njene vraščenosti v Kristusa. To je tudi danes tista svetla sled, ki jo je puščal in jo pušča za sabo sv. Nazarij. In ista sled naj ostaja tudi za nami in našimi časi, dragi bratje in sestre. Sv. Nazarij, prosi za nas!

Foto: Nadškofija Ljubljana