Pridiga nadškofa Antona Stresa pri letošnji krizmeni maši na veliki četrtek, 21. aprila 2011.
Dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje!
Božja beseda, ki smo ji prisluhnili pri tej krizmeni maši, je osredotočena na misel o maziljenju tistih, ki jih je Bog izvolil za posebno poslanstvo. Tudi Jezus se je imel za takega maziljenca, smo slišali v evangeliju. V drugem berilu pa knjiga Razodetja poudarja, da smo v Novi zavezi vsi krščeni Božji maziljenci, določeni za poslanstvo pričevanja za Jezusa Kristusa, ki bo prišel in bo imel zadnjo besedo nad svetom, njegovo zgodovino in nad nami vsemi. Knjiga Razodetja je knjiga tolažbe v hudih časih. Spodbuja nas, da kljub vsem, na videz premočnim, nasprotnikom Božjega kraljestva na koncu vedno zmaga Jagnje, ki je dalo svoje življenje za nas in ga bomo v teh velikonočnih praznikih še posebno častili. Naj nam torej tudi ti velikonočni prazniki, ki so pred nami, okrepijo to isto zaupanje in prinesejo tisti mir, ki ga je Jezus zaželel svojim učencem ob prvem srečanju z njimi na sam velikonočni dan. »Mir vam bodi!« Veliko razlogov imamo, da bi bili nemirni, dogodki v svetu in celo v Cerkvi so nas v zadnjem času vznemirili. Toda velikonočni prazniki nam zagotavljajo Jezusovo bližino tudi v teh okoliščinah. Vera v Jezusovo bližino nam prinaša mir in zaupanje, kakor ju je potrebovala tudi prva krščanska skupnost, ki se je znašla sredi preganjanja in kateri je bila knjiga Razodetja namenjena.
Maziljenje, za katerega pri tej krizmeni sveti maši posvečujemo med svetimi olji tudi sveto krizmo, je najprej tesno povezano z našim splošnim krščanskim poklicem. Vsak član Božjega ljudstva je izbran in poklican in zato tudi maziljen. Maziljeni smo pri krstu in birmi, da bi bili kot Jezusovi pričevalci močni in pogumni. Ne samo s sveto krizmo, ki jo danes blagoslavljamo, maziljeni smo s Svetim Duhom, kakor Jezus. S tem, ko nas je Bog poklical k veri v njegovega Sina – vera je Božji dar in poklic in ne naša izbira ali zasluga – nas je poklical, da bi sredi njegovega ljudstva odkrili svoje mesto, svojo poklicanost, svojo nalogo. Vsak član Božjega ljudstva, vsak vernik je poklican, da prevzame aktivno, dejavno vlogo. V Cerkvi ni delitve na aktivne in pasivne, na tiste, ki delajo, in tiste, ki stojijo ob strani in gledajo. Vsi smo izbrani, poklicani in maziljeni za poslanstvo, za to, da bomo dejavni. Gre samo za to, kako in kje naj bomo dejavni, ne pa za to, ali naj sploh bomo dejavni ali ne. Nobenega vernika, nobenega člana Božjega ljudstva, nobenega člana Cerkve ni brez poslanstva. Zato smo tudi vsi verniki Božji maziljenci, izbrani in posvečeni za dejavno služenje v novem Božjem ljudstvu, v Cerkvi.
S sveto krizmo, s katero smo bili najprej maziljeni pri krstu in birmi, pa smo bili duhovniki nato še posebej zaznamovani za poslanstvo, ki je med vsemi oblikami poslanstva nekaj posebnega – za službeno duhovništvo. Veliki četrtek je s spominom na ustanovitev svete evharistije in krizmeno mašo dan, ko se duhovniki svoje izvolitve, posvetitve in poslanstva še posebej spominjamo in zanj zahvaljujemo.
Bolj kot je kakšno poslanstvo pomembno, bolj je zahtevno. Zato so nekatera prizadevanja, da bi to zahtevnost zmanjšali – npr. z ukinitvijo neporočenosti – protislovna in neprimerna. Ravno nasprotno, zahtevnost, ki je vezana na naše poslanstvo, terja naše poglobljeno poduhovljenje. Zato te zahtevnosti ne smemo jemati kot breme, ampak najprej kot srečo in veselje. Sreča in veselje je, če se zavedamo, da nam je Jezus pokazal veliko zaupanje, ko si nas je na poseben način pridružil svojemu poslanstvu, poslanstvu oznanjevalca blagovesti ubogim in oznanjevalca Božjega usmiljenja. Gre za najtesnejše in življenjsko sodelovanje z Jezusom samim pri njegovem mesijanskem poslanstvu, da izpusti zatirane v prostost, da odpre oči slepim in osvobodi jetnike greha in zla.
Ko se je Jezus poslavljal od apostolov in jim »prepuščal kraljestvo, kakor ga je njemu prepustil njegov Oče« (Lk 22, 29), jih s tem ni hotel obremeniti in zamoriti, ampak jim je naročil veselje: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 15, 11). Poklicani smo, da bi bili veseli Jezusovi sodelavci. Naše veselje izhaja iz zavesti, da smo v službi Božjega kraljestva, da smo Jezusovi sodelavci. To seveda ne pomeni, da smo naivni in da ne vidimo vseh prepadov ob naši poti ter vsega hudega in grešnega, ki obstaja v svetu, v nas in tudi v Cerkvi. A kljub vsemu je na mestu veselje. To izhaja iz vere, da Gospod živi, da je alfa in omega, začetek in konec, da so njegovi časi in vekovi, torej je njegov tudi naš čas, v katerega smo postavljeni.
Smo v letu solidarnosti in krščanske ljubezni, z geslom: »Drug drugemu bremena nosite …« To velja tudi za naše medsebojne odnose v Cerkvi: odnose med duhovniki in tudi med škofom in duhovniki. Bremen je veliko in različnih vrst. Najtežja niso tista, ki so povezana z zunanjimi napori. Najtežja so tista, ki so povezana z našimi odgovornostmi za novo evangelizacijo, za prihodnost vere v našem narodu. Kaj v takem primeru pomeni: Drug drugemu bremena nosite? Prav gotovo to apostolovo naročilo terja sodelovanje, povezovanje in solidarnost v skupni zavzetosti za naše cilje.
Pred nami so velike naloge nove evangelizacije. Za ustanovo, kateri pripadamo, namreč za Cerkev, pa to ne pomeni, da moramo najprej okrepiti, podvojiti ali potrojiti naše dejavnosti. Tisto, kar moramo najprej okrepiti, je naša identiteta, naša zavest, kdo smo in kakšen način življenja in delovanja je združljiv s tem, kar smo. Veliko težav, v katere smo zabredli in nas pestijo, izhaja prav od tod, ker nam ni bilo vedno jasno, kaj duhovniki smo in kakšno življenje in delovanje je s tem združljivo. »Nova evangelizacija« ne more biti nova z ljudmi stare miselnosti, starih medsebojnih odnosov in starih načinov delovanja. Nova evangelizacija zahteva »novega duha« in »novo srce«, nove, spremenjene, spreobrnjene duhovnike, duhovnike z novo, se pravi obnovljeno samopodobo, obnovljeno podobo samega sebe v lastnih očeh in v lastni zavesti. Temu bo potem lahko sledila tudi obnovljena podoba navzven pri drugih ljudeh in nenazadnje tudi nova podoba Cerkve. Kje bomo iskali misli in pobud za to novo podobo? Nikjer drugje kakor v podobi dobrega pastirja, ki daje svoje življenja za svoje ovce, v podobi Jezusa Kristusa, ki jo imamo pred seboj na veliki četrtek, Jezusa ki streže, umiva noge, ki daje samega sebe. Ki daje sebe najprej v podobi kruha in vina, nato pa naslednji dan, na veliki petek, v najbolj kruti in trdi resničnosti, v trpljenju in v smrti na križu.
Želim vam, dragi sobratje, da bi letos te skrivnosti še posebej globoko doživeli, da bi nas ta podoba Jezusa močno prevzela in notranje oblikovala, da nas bo potem tudi Jezusovo vstajenje tako kot apostole napotilo z novim žarom in zaupanjem na pota nove evangelizacije. Blagoslovljene in srečne velikonočne praznike! Amen.
Objavljeno 21. 04. 2011