Ljubljana – Ježica, 22. julija 2012

V tem dopustniškem času radi slišimo Jezusa, kako naroča svojim učencem, naj gredo in se nekoliko odpočijejo, četudi v njegovem času niso poznali sodobnih dopustov.

Bolj kakor sam poletni dopust je pomemben tisti reden tedenski dopust, ki nam ga Bog naravnost naroča in ki je nedelja, Gospodov dan, namenjen naši duši, soljudem in Bogu. Ta reden odmik od vsakdanjosti nam pomaga, da svoje napore in podvige, uspehe in neuspehe postavimo v pravo luč, premislimo in presodimo v luči Božje besede in Jezusovega zgleda. V nedeljo pred Gospodom premislimo teden za nami in načrtujemo teden, ki prihaja. Če se ves teden trudimo za telo, naj bo vsaj en dan posvečen tudi duši. Da naredimo nekaj »za svojo dušo«, za svoj notranji svet, da nismo zgolj lutke ne vrvici zunanjih impulzov, ampak osebe, ki delujejo iz svojih najglobljih vrednot. Apostoli so se zadovoljni vrnili s prvega poskusnega apostolskega podviga. Jezus jih pošlje v samoto, da še enkrat premislijo, kaj so doživeli. Ta odmik od vsakdanje rutine in prisile ni potreben samo enkrat na leto, ampak vsak teden. Zato je nedelja tako potrebna in naša dolžnost je, da ostane to, kar naj bi bila po Božji zamisli – za naše dobro. Tistim pastirjem, ki jih opisuje današnje 1. berilo in ki jim ni za ljudi ampak samo za svoj dobiček, tudi ni do nedelje. Pa tudi letni dopust naj bo po zgledu nedelje – Gospodovega dne – čas, ki ga namenimo svoji duši, da bomo po njem še bolje z Bogom in s soljudmi.

Toda poudarek današnjega evangelija je drugje. Jezus je res naročil učencem, naj se gredo nekoliko odpočit, a žeja ljudi po njegovi besedi je bila prevelika, da bi jo mogel spregledati. Ljudje so bili tako željni njegove besede in njegovega nauka, da so Jezusovo skupino učencev prehiteli in sedaj čakajo, da jim bo Jezus spregovoril. In to rad naredi, ker se mu ljudje zasmilijo.

Tudi nam se tolikokrat zgodi, da ne moremo uresničiti svojih legitimnih in upravičenih želja in potreb, ker so druge še močnejše in jih nimamo pravice prezreti in postaviti svoje želje na prvo mesto. Naše dolžnosti velikokrat terjajo od nas, da svoje želje žrtvujemo, ker vidimo, da so druge naše dolžnosti in pričakovanja soljudi še bolj nujne in neodložljive. Človek, ki tega ni zmožen, ker vidi samo sebe ter svoje želje in potrebe, za potrebe drugih pa se ne zmeni, jih ne vidi in ne sliši, katerega stiska bližnjega ne gane, ker ima – kot rečemo – kamen namesto srca, je trdosrčen egoist in nesposoben za sožitje z drugimi. Zelo pomembno je, da starši že od mladih nog naučijo svojega otroka, da se zaveda, da ni sam na svetu in da nima pravice terjati, da se ves svet vrti okoli njega in podreja njegovim željam. Tisti starši, ki svoje otroke razvajajo in za katere je vsaka otroška želja ali celo kaprica neodložljivi ukaz, jih prav gotovo ne pripravljajo za osrečujoče sožitje z drugimi ljudmi.

Toda potreba, ki žene ljudi, da pritiskajo na Jezusa in ga nekako primorajo, da jih usliši, ni kakršna koli potreba. To je bistvena potreba po nečem, brez česar ljudje ne moremo živeti. To je potreba po resnici, po tisti resnici, po kateri težimo z vsem svojim srcem in vsem svojim mišljenjem in življenjem, po tisti resnici, v luči katere šele postane naše življenje in vse drugo naše prizadevanje smiselno in utemeljeno. To je potreba po resnici, ki nas lahko usmerja na naših življenjskih križiščih in nam daje upanje v naših preizkušnjah. To je končno potreba po tisti resnici, ki jo ima samo Jezus in ki je resnica o neskončni in nedoumljivi Božji Ljubezni, katere smo deležni vsi in smo vsi brez izjeme poklicani, da jo spoznamo in nanjo odgovorimo s svojo ljubeznijo.

Oznanjevanje te resnice, ki nas edina osvobaja in ki nam edina prinaša življenje, večno življenje v vsej njeni polnosti, je bilo Jezusovo temeljno poslanstvo. Zvestoba temu poslanstvu ga je na koncu celo pripeljala na križ, a se mu kljub temu ni izneveril. Brez te resnice ne moremo živeti, vsaj ne živeti v polnosti svojega upanja in življenjske radosti. Brez te resnice se vedno znova izgubljamo in zaidemo na stranpoti in življenje se nam spreminja v eno samo veliko razočaranje in nepotešenost.

Tisti pa, ki pozna resnico o Božji ljubezni do vsakega človeka in do vsega sveta, lahko v življenju napreduje in koraka z jasnim ciljem pred seboj in z močnim zaupanjem in vero, da ne tava v brezdušnem in slepem kaosu vesoljskih in kozmičnih sil ter družbenih in političnih manipulacij, temveč potuje in roma v naročje svojega Stvarnika in Odrešenika, ki ga pričakuje kakor Oče svojega izgubljenega sina, da mu nadene novo obleko, mehke čevlje na obtolčene noge in zlat prstan na žuljave roke. Kdor pozna to Božjo Ljubezen, ki nam jo je prišel verodostojno izpričat Božji Sin, lahko vzdrži tudi v preizkušnjah in jih celo obrne v svoje dobro in duhovno rast ter živi tako v vseh okoliščinah življenje, ki ga je vredno in lepo živeti. Kot pravi apostol: tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.

Zato razumemo, da se Jezus tudi v okoliščinah, o katerih nam pripoveduje današnji evangeljski odlomek, ni mogel izneveriti svojemu poslanstvu, ampak je zopet začel učiti, učiti, kako naj se vedemo do Boga, ki nas neskončno ljubi, in kako naj to Božjo ljubezen, ki jo doživljamo in se je veselimo, izpričamo tudi drugim, da bo tudi njim postala luč na njihovi življenjski poti.

Evangelist Marko pa še poudarja, da je bilo tisto, kar je Jezusa ganilo in nagnilo, da se je kljub izčrpanosti posvetil oznanjevanju Božjega kraljestva miru in Ljubezni, njegovo usmiljenje. Božje usmiljenje in ljubezen, ki ju je oznanjal, ni bila teorija, ki bi jo oznanjal z besedami, ampak sta prebivala v njegovem lastnem srcu, zato je zanju pričeval: pričeval s svojimi dejanji in ne samo govoril, pričeval do konca, do svoje smrti na križu, ki jo je sprejel nase iz iste ljubezni do nas.

Poznanje te iste Božje ljubezni, nagiba tudi naše sestre Misijonarke ljubezni, ki jih bolj po domače imenujemo sestre matere Terezije, da že 25 let vztrajajo med nami in na svoj način z molitvijo, v kateri najprej same najmočneje doživljajo Božjo ljubezen, ter nato z dejanji, ki iz te molitvene izkušnje sledijo, oznanjajo in pričujejo o tej Ljubezni tudi našemu nevernemu in od Boga oddaljenemu, dostikrat celo Bogu in Cerkvi sovražnemu okolju. Isto Božje usmiljenje, ki je Jezusa ponovno nagnilo, da je oznanjal Očetovo in svojo Ljubezen, nagiba tudi njih. Seveda je vprašanje, ali smo tudi mi tako željni slišati to besedo, kakor so je bile željne slišati množice, ki so drvele za Jezusom? Sicer pa tudi Jezus ni bil vedno deležen te pozornosti, prišel je čas, ko so mnogi odstopili in »niso več hodili z njim« (Jn 6, 66), kot pravi evangelist Janez. Toda Bog je zvest in njegova zvestoba nagiba tudi naše sestre, da ne glede na bolj ali manj prijazen sprejem, nadaljujejo svoje poslanstvo. Mi pa bomo danes za četrt stoletja navzočnosti naših sester misijonark ljubezni med nami, izrekli njim in Bogu iskreno zahvalo. To je zahvala za njihovo zvesto in velikodušno pričevanje, ki tudi nas utrjuje v veri, upanju ter zvesti in požrtvovalni velikodušni ljubezni. Amen.