Marjan Smerke – Družina d. o. o.

Cerkev Marijinega vnebovzetja

Župnijski urad: Lesce


V neki listini, ohranjeni v arhivih na Dunaju, je zapisano, kdaj, kako in zakaj je nastala prva zidana cerkev Naše ljube Gospe v Lescah. Z željo, da se stvari ne bi pozabile, je briksenški duhovnik Nantwin sredi 12. stoletja (najbrž ok. 1140) zapisal, da je imel na svojem malem posestvu, ki mu pravijo Lezcza, kapelo. Ta je bila Mariji v čast zgrajena že pred davnimi časi. K njej so se ob Marijinih praznikih z darovi zgrinjale množice vernih od daleč in blizu. Tržaški škof Dietmar in župnik Herwig iz bližnjih Rodin sta ga spodbudila, naj kapelo podre in na istem mestu postavi novo iz kamna. Z njuno pomočjo in z dovoljenjem oglejskega patriarha jo je posvetil škof Eberhard.

Za tem Nantwinovim zapisom je, žal, zgodovina z dokumenti o leški božjepotni cerkvi bolj molčeča. Zato pa je danes zgovornejša velika triladijska cerkev. Ob velikih obnovah leta 1983 so v zidovih odkrili pestro zgodovino leškega svetišča. Pokazala so se zgodnjegotska okna, vhodi in zunanje poslikave sten. Med temi je najbolj zanimiv glavni gotski portal, ki ima nad vhodom v živih barvah naslikano Marijo z detetom, sedečo na lepo rezljanem prestolu. Pogled na to fresko nas hoče spomniti na vzklik iz lavretanskih litanij, ki pravi, da je Marija sedež modrosti.

Drugi slikarski zaklad leške božje poti je poslikan obok prezbiterija, delo enega največjih slovenskih baročnih slikarjev, Frančiška Jelovška. Layerjeva pa je oltarna slika, ki upodablja Marijino vnebovzetje in z njo zakrivajo tron. V njem bi seveda pričakovali kip Vnebovzete, saj je cerkev njej posvečena. Toda v njem kraljuje Marija z Jezusom v naročju. Zato tudi razumemo, zakaj se je vse do 19. stoletja ohranil naziv cerkev Naše ljube Gospe v Lescah.

Besedilo iz knjige Francija Petriča, Duša, le pojdi z mano.

 

Več na …