P
odružnična cerkev Rojstva Device Marije
Župnijski urad: Ig
Na Kureščku pri Ljubljani, na tem 833 metrov visokem hribu na južnem robu Ljubljanskega barja se od pomladi 1990 zbira vedno več romarjev. Iz ruševin nekdanje cerkve, ki je bila že zapisana pozabi, se je kot sad teh romanj zopet dvignila cerkvica Marije, kraljice miru. Veliko simboličnega in pomenljivega se skriva v tem, posebno še, ker je to edina cerkev na Slovenskem, posvečena Kraljici miru.
Zgodovina nastanka cerkve na Kureščku je zavita v temo davnih stoletij. Prvi sledovi segajo v nemirne čase turških vpadov. Že krajevno ime samo nam pove, da so tukaj kurili grmado v svarilo, da prihajajo turške roparske tolpe. Bolj zgovoren je v Slavi vojvodine Kranjske Janez Vajkard Valvasor, ko pravi, da je na Kureščku sloveča božja pot. Omenja tudi legendo, ki pripoveduje o kureškem mežnarju, ki je šel v zgodnjem jutru iz vasi pod vrhom v cerkvico zvonit jutranjice. Pa je zašel v visokem snegu, in ker je daleč naokoli ležala gosta megla, se nikakor ni mogel izkopati na pravo pot. Ves upehan je začel obupovati. Tedaj pa so se zvonovi na vrhu Kureščka sami oglasili. Ravnal se je po njihovem glasu in srečno dospel do cerkvice.
Sedanjo cerkev na Kureščku so zgradili v 18. stoletju, ko je imela tu sedež za vso Kranjsko deželo bratovščina Marije, kraljice miru. Takrat so postavili v cerkvi tri oltarje in poslikali prezbiterij. Freske so ponazarjale misel, kako Marija miri sprte voditelje ljudstev. Tudi vsi napisi so govorili o miru. Med njimi je eden obljubljal: Na tem mestu bom delila mir. Zaradi velikih množic, ki so prihajale na shode, so postavili zunaj cerkve, za prezbiterijem odprto lopo in oltar. Za oskrbo romarjev je bil nastavljen poseben duhovnik, ki je stanoval v hiši pod cerkvijo. Po smrti zadnjega so leta 1936 prevzeli skrb za cerkev salezijanci.
Med najpomembnejšimi romanji na Kurešček je treba posebej omeniti veliko romanje prvega septembra 1940 v krvavi zarji vojne. Takrat se je tu zbralo čez 5000 romarjev. Skupaj z ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom so v procesijah prišli molit za mir. Takrat so se slovesno zaobljubili, da bodo vsako leto romali sem. Žal so vojne in povojne razmere to preprečile.
Cerkev na Kureščku je začela razpadati šele v desetletjih po vojni. Septembra 1944 je granata iz nemškega topa poškodovala streho. Kljub kasnejšim prizadevanjem župnika Ronka iz Roba je po vojni niso smeli popraviti. Plemenito baročno stavbo so načele in uničile zime in viharji.
V času, ko je na Slovenskem postala aktualna narodna sprava, se je zanimanje za Kurešček prebudilo. Ob prizadevnih rokah domačinov in romarjev je cerkev zrasla kakor nova. Vsak mesec je (prvi četrtek, petek in soboto) tu množica vernih, ki z molitvijo in s spokornimi deli prosijo blagoslova nad našo domovino.
Besedilo iz knjige Francija Petriča, Duša, le pojdi z mano.
