Velika noč Gospodovega vstajenja
9. 04. 2023
Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bomo veliko noč obhajali 9. aprila 2023.[1]
Na začetku je bilo velikonočno izkustvo izkustvo srečanja: razkropljenim in prestrašenim učencem velikega petka se prikaže Jezus kot živ (prim. Apd 1,3). Grob, kraj smrti, z vstajenjem postane kraj upanja; ni več prostor, okrog katerega bi se zbirali, ampak kraj, na katerem se vse šele začenja.[2] Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.
Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih,[3] ki bo pomenila osvoboditev od brezupnega položaja človeka v končnem zemeljskem življenju. Jezusova obuditev od mrtvih opredeli zgodovino sveta kot poslednjo zgodovino, ki skriva v sebi pričakovanje novega stvarstva. Kristus vstane in zavzame dejaven odnos do svoje zgodovine in zgodovine tistih, za katere se je daroval v smrt. Velikonočni dogodek je zmagoslavje svobode, milosti in ljubezni.[4]
Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost.[5] Dva učenca na poti v Emavs sta ga prepoznala po lomljenju kruha (prim. Lk 24,13–35).
Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Po starodavni slovenski navadi po župnijah potekajo vstajenjske procesije z Najsvetejšim v različnih oblikah v jutranjih urah.
Aleluja
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. Alelujo pojemo pred evangelijem, ki je veselo oznanilo. Aleluja je star bogoslužni vzklik v čast in hvalo Jahveju, ki se pogosto nahaja na začetku in na koncu psalmov.
Veselje ob veliki noči je težko izraziti z eno samo besedo, zato se beseda aleluja večkrat ponavlja kot refren. Pred največjim Jezusovim čudežem, vstajenjem od mrtvih, človeške besede ne zadoščajo. Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.
Staro ime za veliko noč je pasha, ki pomeni prehod v Božje mesto, na čigar ulicah se poje aleluja (prim. Tob 13,18). Pride ura, ko bo tudi v temine našega življenja posijalo neminljivo sonce in bomo peli večno alelujo.
Velikonočni ponedeljek
Na velikonočni ponedeljek želimo kristjani utrditi našo vero v vstalega Jezusa tako, da veselo novico o vstajenju delimo s prijatelji in se skupaj z njimi veselimo. Kakor sta učenca na poti v mesto Emavs razpravljala o Kristusovem vstajenju in ga prepoznala po lomljenju kruha, tako smo kristjani povabljeni, da živimo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Zaradi letošnje epidemije tradicionalni obiski na ta dan odpadejo in jih lahko nadomestimo s klicem ali prazničnim sporočilom.
Velikonočna pripoved
Najvišje razodetje Očeta je prav velikonočni dogodek. Tako velikonočni dogodek razodeva Boga Očeta. Oče je tisti, ki je izročil Sina iz ljubezni do sveta (prim. Jn 3,16; Rim 8,32; izrazi »božjega pasiva«, kot Mr 9,31 itd.); on je tisti, ki je obudil Sina in dal njemu in prek njega ločenim in oddaljenim grešnikom Duha sprave in življenja (prim. Apd 2,24; prim. tudi Rim 1,4; 5,8; Ef 2,4–6; Kol 2,13; itd). (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 154). Velikonočni dogodek torej razodeva Boga Sina. Sin je tisti, ki se je izročil v smrt iz ljubezni do grešnikov zaradi pokorščine Očetu (Gal 2,20; Ef 5,2; 5,25 itd). On je tisti, ki je vstal (Mr 16,6; Mt 27,64; 28,67; Lk 24,34; 1 Tes 4,14 itd.) in se izkazal živega (prim. Apd 1,3) ter razlil na vse človeštvo Duha, ki ga je bil sam prejel od Očeta (Apd 2,32 s.; Jn 14,16; 15,26 itd.) (C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 161).
Velikonočna pripoved o Jezusovem življenju je veselo oznanilo o Očetu, ki po Sinu in v Svetem Duhu stopa v človeško zgodovino, da bi ljudje stopili v življenje same Svete Trojice. »Spomin« na življenje Jezusa iz Nazareta in izkustvo, ki so ga imeli učenci z njim, postane v luči velike noči »trinitarični evangelij«, tj. veselo oznanilo o Očetu, ki se nam po Sinu in v Svetem Duhu podarja, nas odrešuje in nas vabi v življenjsko območje troedinega Boga. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 491).
Kristus je vstal od mrtvih
Ena sama »velikonočna skrivnost«, Jezusova smrt in vstajenje (KKC 638), je »srčika« naše vere. Kakor se je resnično zgodila Jezusova smrt, tako tudi njegovo vstajenje. Vstali se je sicer prikazal samo pred izbranimi pričami, medtem ko so ga vsi v eruzalemu mogli videti umreti na križu. Vendar je njegovo vstajenje dogodek, ki je zapustil zgodovinsko ugotovljive sledi. Prva sled je prazen grob (KKC 640). Jezusovi učenci niti en dan ne bi mogli v Jeruzalemu govoriti o njegovem vstajenju, če očitno dejstvo praznega groba ne bi bilo vidno. (C. Sorč, Sveti Duh, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina, 2003, 465).
[1] O krščanskem praznovanju velike noči v prvih desetletjih ni zgodovinskih podatkov. Kristjani iz judovstva so veliko noč obhajali s svojimi rojaki, vendar z novo vsebino – kot spomin na Jezusovo odrešilno trpljenje in vstajenje. Nicejski koncil (325) je uzakonil, da veliko noč praznujemo na nedeljo po prvi pomladanski polni luni, to pa je lahko od 22. marca do 25. aprila.
[2] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 124.
[3] Jezus prvič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 16,21–28; Mr 8,31–9,1 in Lk 9,22–27); Jezus drugič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 17,22–23; Mr 9,30–32 in Lk 9,43b–45); Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje (prim. Mt 20,17–19; Mr 10,32–34 in Lk 18,31–34).
[4] Prim. C. Sorč, Troedini Bog, v: Priročnik dogmatične teologije, Družina 2003, 127.
[5] Prim. odlomke o Jezusovem vstajanju in prikazovanjih: Mt 28,1–20; Mr 16,1–18, Lk 24,1–49 in Jn 20,1–21,25.