Ali smo že opustili dela teme, ki ne prinašajo sadu za večno življenje – nečistovanje, vsakršna nečistost, lakomnost, nespametno ali prostaško govorjenje, popivanje, prepirljivost, nevoščljivost (Ef 5,3-7; Rim 13,12-14)? Ali so v našem življenju že vidni »sadovi luči, v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici«, ki vodijo v Božje kraljestvo (Ef 5,9)?

Morda smo na nekaterih področjih še vedno v temi in potrebujemo prebujenje in razsvetljenje, ker še nismo spoznali kaj je Gospodu všeč in kaj je obsodbe vredno, pri nas samih in pri drugih (Ef 5,10-13). Morda še nismo popolnoma spregledali in potrebujemo dvojno ozdravljenje, kot slepec iz Betsajde (Mr 8,22-26).

V luči Božje besede bomo tudi na letošnjem Svetopisemskem maratonu spoznavali katere so tiste sive cone, sence ali megla, ki so še v našem življenju in ki ne morejo imeti občestva z Bogom, kajti »Bog je luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). Ob vsakem druženju ob Božji besedi pa nas razsvetljujejo tudi osebne luči naših bratov in sester, ki nam odpirajo oči in nas spodbujajo in tako rastemo tudi v njihovi svetlobi.

Na vsak način si torej napolnimo svetilnice, da bomo mogli živeti kot otroci luči, brez skrivnih del teme, odkrito in pred očmi vseh v dobrih delih, da bo naša luč kazala pot tistim, ki vstopajo v Božje kraljestvo. Še na daleč nas bodo opazili, kajti »mesto, ki je na gori, se ne more skriti« (Mt 5,14).

Luč pa je na svet prišla tudi zato, da obsodi temo, o čemer bomo govorili v naslednjem razmišljanju.

Rok Banko