Luč v temi pomeni upanje. Je obet prihodnosti. Vedno več luči bo zajelo vedno več ljudi. Bolj in bolj bomo postajali skupnost. Še več, postajali bomo občestvo, ki bo okrepilo željo po Odrešeniku.

Radio Ognjišče praznuje že 25 let svojega delovanja. Sodelavci, ki vsakodnenvno prinašajo v slovenske domove pozitivno sporočilo, so se zbrali na Brezjah pri Mariji Pomagaj, da bi se zahvalili za ta jubilej in priporočili za naprej. Pri sveti maše je zbrane nagovoril ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore.

Življenje tega moža, poznejšega ljubljanskega škofa, se je začelo 9. marca 1883 v Dolinčicah, v župniji Šmihel pri Pliberku. Očetu Francu Rožmanu in materi Tereziji, rojeni Glinik, se je rodil kot najmlajši od šestih otrok. Prepričan sem, da je v svoji domači družini, od svojih staršev, pa tudi od ljudi teh krajev prejel dediščino, ki so jo opazili laiki in duhovniki ljubljanske škofije, pa tudi njegov predhodnik škof Anton Bonaventura Jeglič, ki v svojem Dnevniku o njem piše, »je bister, kanonično močno izobražen, dela rad in hitro in najtežja vprašanja preštudira. Duhovniki in verniki ga imajo radi, pa ločitev od mene ne bo pretežka,« (Dnevnik, 1046).

Zato ne preseneča, da je Vincencij Šega o škofu Rožmanu dejal: »Škof dr. Gregorij Rožman je bil žlahten Slovenec in plemenit škof.« Pogumno in zvesto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo. Amen.

Bratje in sestre, na zahvalno nedeljo vsi skupaj povejmo veselo zahvalo Bogu ter bratom in sestram za vse dobro, kar so nam storili.

Zgodovina frančiškanov v Novem mestu je nadvse zanimiva. Sem so prišli kot begunci. Pred Turki so se umaknili preko Karlovca in Metlike. Kako zelo nas to spominja na življenje prve Cerkve, ki se je zaradi preganjanja razkropila in vsepovsod oznanjala besedo (prim. Apd 8,4). Tudi frančiškani, ki so bili v Bosni pod turško oblastjo od leta 1463 naprej, so se morali umikati pred nasiljem, ki ga je izvajala oblast. Danes si težko predstavljamo, kako kruta je bila ta oblast.

Šestnajst let, kolikor je minilo od smrti Božjega služabnika, je malo in veliko. Malo, če pomislimo, kako živo nam vsem ostaja v spominu njegova postava, njegova gorečnost, njegovo hitenje s Teološke fakultete na grad, kamor je hodil na sprehod v skrbi za svoje zdravje, ali pa k Uršulinkam v Ljubljani, kjer je bil dolga leta duhovni pomočnik. Molivec, asket, spovednik, pridigar, goreč za Boga in za njegovo Cerkev, dosleden v teološkem razmišljanju in razpravljanju, blag in usmiljen v srečanjih s človekom, njegovimi težavami in njegovimi grehi.

V duhu današnjega gesla so mu bili takrat poslani duhovniki in on je zanje našel mesto v svojem srcu in v svoji nadškofiji. Zato mu Cerkev v Sloveniji ostaja hvaležna in mu bo ostala hvaležna.

Dragi kmetje, poleg vsega, kar sem vas prosil, da nas naučite, nas naučite tudi hvaležnosti. Živimo namreč v času, ko ima velika večina vsega dovolj, pa je vendar toliko nezadovoljstva in razočaranosti. Vaša šola hvaležnosti naj nam pomaga, da bomo v hvaležnosti za vse odkrivali veselje, in sicer tisto preljubo veselje, o katerem je pel Slomšek. Veselite se, kajti veselje v Gospodu je naša moč.

Povabim vas, da tudi vi vsak dan sedate h Gospodovim nogam in poslušate njegovo besedo, kakor je to storila Marija. To nikakor ni izgubljen čas, kot bi kdo mislil, pač pa je to čas, ki daje pravo smer vsem drugim časom, da morejo biti rodovitni ne samo za čas, ampak tudi za večnost. Vsem vam želim leto, ki bo rodovitno v Gospodu in vam bo prinašalo veselje in zadovoljstvo. Naj v tem letu nad vami bedi mati Marija.