V duhu današnjega gesla so mu bili takrat poslani duhovniki in on je zanje našel mesto v svojem srcu in v svoji nadškofiji. Zato mu Cerkev v Sloveniji ostaja hvaležna in mu bo ostala hvaležna.

Dragi kmetje, poleg vsega, kar sem vas prosil, da nas naučite, nas naučite tudi hvaležnosti. Živimo namreč v času, ko ima velika večina vsega dovolj, pa je vendar toliko nezadovoljstva in razočaranosti. Vaša šola hvaležnosti naj nam pomaga, da bomo v hvaležnosti za vse odkrivali veselje, in sicer tisto preljubo veselje, o katerem je pel Slomšek. Veselite se, kajti veselje v Gospodu je naša moč.

Povabim vas, da tudi vi vsak dan sedate h Gospodovim nogam in poslušate njegovo besedo, kakor je to storila Marija. To nikakor ni izgubljen čas, kot bi kdo mislil, pač pa je to čas, ki daje pravo smer vsem drugim časom, da morejo biti rodovitni ne samo za čas, ampak tudi za večnost. Vsem vam želim leto, ki bo rodovitno v Gospodu in vam bo prinašalo veselje in zadovoljstvo. Naj v tem letu nad vami bedi mati Marija.

Kot odmev teh Pavlovih besed zveni molitev Božjega služabnika Dobremu pastirju, ki ga prosi, da se pri njem naučil biti dober, biti vsem vse, biti krotak, ponižen, prijazen, potrpežljiv, za vsakega dostopen, vedno veder in bi znal dajati pogum, razvnemati gorečnosti, znal tolažiti in povedati pravo besedo, vedno odpuščati. To molitev pa zaključuje s po mojem mnenju najlepšo besedo, ki sem jo prebral med njegovimi duhovnimi dnevniki in meditacijami; in sicer prosi Dobrega pastirja, da bi znal »biti zakristan src salezijancev« (26).

Danes bi se rad zahvalil tudi vsem, ki molite in prosite za nove duhovne poklice. Zahvaljujem se bolnikom in osamljenim, ki svojo nemoč polagate kot daritev pred Gospoda. Zahvaljujem se vsem, ki odpirate svoja ušesa in svoje srce za Gospodov klic. Posebej se zahvaljujem našim sestram redovnicam, ki so z nami za klavzurnimi mrežami in nas spremljajo z molitvijo. Klarise v Dolnicah, pa tudi v Nazarjah in v Turnišču, in sestre karmeličanke v Sori molijo za mlade, ministrante, za fante in dekleta, ki jih Gospod vabi za seboj v duhovniški ali redovniški poklic, za vse, ki jih je on posebej »pogledal in vzljubil« - da se ne bi bali podariti svojega življenja Jezusu, saj nam On ničesar ne vzame. Hvala sestram, da molijo z nami in da molijo za nas. Amen.

Nedolgo nazaj sem hodil od postaje do postaje križevega pota. V mislih me je preganjalo vprašanje, kako je vendar mogoče, da se je kaj takšnega zgodilo? Kako je mogoče, da so ljudje zgrabili človeka, ki ga nihče ni razglasil za zločinca – nasprotno, Pilat je rekel, da ne najde na njem nobene krivde, nič smrti vrednega – in ga pribijejo na križ. Pri tem so mirni, rutinirano navajeni, brez čustev. Tesar z več občutja pribija desko in kovač bolj s srcem pribija podkev na konjsko kopito. Kako je mogoča takšna razčlovečenost človeka, da se ob trpljenju njegovega bližnjega, da se mu ob mukah, ki jih povzroča sočloveku, ne zgane srce in ne zatrepeta v svoji notranjosti?

Društvo katoliških pedagogov v sodelovanju s Slovenskim katehetskim uradom, v prvem tednu šole, organizira Teden vzgoje. Za vsak dan so pripravili sodelovanja pri maši, različni avtorji pa so zapisali svoje misli na temo Svetost in vzgoja v digitalnem času.

Pater Maksimiljan bo v zgodovino stiškega samostana zapisan kot 58. stiški opat. Že zgolj to dejstvo odseva dolgo in bogato zgodovino te opatije. Opatija je poznala obdobja rasti in razcveta, pa tudi obdobja, ko je meniško življenje venelo in bledelo. Skozi stoletja svojega obstoja je doživela tudi hude preizkušnje, kakršne so bile zlasti reforme cesarja Jožefa II., ki je opatijo 25. oktobra 1784 ukinil, potem pa gorje 2. svetovne vojne, med katero je bil samostan bombardiran, po vojni pa je bil dobršen del opatije nacionaliziran.

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore OFM je sprejel njegovo ekscelenco Siluana, škofa Peterhofskega, rektorja duhovne akademije Sankt Petersburg in vikarja petersburškega metropolita. Obisk škofa Siluana poteka v okviru spominske slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem.