Čeprav človek v svoji gorečnosti zgreši smer in ne služi več usmiljenemu in milostljivemu Bogu, ga Bog ne zavrže. Približa se temu človeku in mu pomaga, da vstane in stopi na pot spremenitve; na pot, na kateri dozori za oznanjevalca Božjega veličastva, ki se razodeva v glasu rahlega šepeta.

To mi pove, da ljudje Jezusa lahko najdemo. To ni bila neka posebnost Jezusovih sodobnikov, tistih, ki so bili deležni čudežne pomnožitve kruha. Koliko ljudi se tudi danes spomni Jezusa in se obrne nanj, takrat ko potrebujejo njegovo varstvo ali njegovo pomoč.

Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore OFM je v ljubljanskem bogoslovnem semenišču sprejel letošnje duhovniške jubilante.

V Ivančni Gorici smo se zbrali ob 30-letnici prve maše za slovenske vojake, ki je bila prav na ozemlju te župnije. To je bil poseben čas; čas pričakovanja, čas navdušenja ob vzpostavitvi nove, naše države Slovenije, čas optimističnega pogleda v prihodnost, pa tudi čas, v katerem so se eni prej drugi pozneje začeli zavedati, da nam je bila naša samostojnost zaradi svetovnega spleta okoliščin sicer na neki način podarjena, po drugi strani pa so začeli tudi spoznavati, da bo potrebno za ta dar trdo delati in ga obraniti, če ga hočemo imeti.

Spoštovani gospod škof, v svojem imenu in v imenu Slovenske škofovske konference Ti čestitam ob imenovanju, se veselim sodelovanja in obljubljam bratsko podporo in molitev.

Na praznik apostolov Petra in Pavla je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja posvetil v mašnike Petra Čemažarja iz župnije Ljubljana - Ježica, Boštjana Dolinška iz župnije Stranje in kapucina br. Jurija Slamnika.

Biserna maša je priložnost, da se Bogu zahvalimo, ker ne neha spremljati svojega ljudstva in skrbeti zanj z očetovsko ljubeznijo. V tej skrbi za svoje ljudstvo mu pošilja duhovnike, da ljudstvu oznanjajo Božjo besedo, ga posvečujejo z zakramenti in ga vodijo po poti proti nebesom.

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je v diakone posvetil tri kandidate: Roka Gregoriča iz župnija Ljubljana - Šiška, Tadeja Pagona iz župnije iz župnije Tržič Bistrica ter Janeza Pavla Šuštarja iz župnije Homec.

Danes smemo ponosno gledati na našo zgodovino. Naša preteklost je čudežna. Da smo obstali na tem prepihu narodov, kultur, jezikov in poti, je komajda razumljivo. Bili smo na prostoru, kjer smo morali biti odprti v soseščino. Ta nas je oplajala s svojimi dosežki in spodbujala naš vsestranski razvoj. Ne le, da smo se od drugih učili, ampak smo bili tudi dovolj ustvarjalni, da smo naučeno nadgradili in tudi sami prispevali v svetovni zaklad znanja in napredka. Po drugi strani pa smo znali ohranjati svoje jedro, svoje bistvo, ki nas je delalo prepoznavne najprej nam samim, potem pa tudi tistim, ki so nas srečevali.