Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. Mesec maj poimenujemo z različnimi imeni, vsa pa so tako ali drugače povezana z brstenjem in cvetjem, kar bi vse lahko povzeli v eno samo besedo: novo veselje do življenja. Maj je na poseben način mesec življenja.

Kako pomembno je, da se v časih preizkušnje ne zapremo vase. Kakor Jezus na križevem potu, ki ni omahnil v svojo bolečino, ampak je ob vsem, kar je doživljal, ostajal pozoren do ljudi okoli sebe: do matere, do Simona, do Veronike, do žena ob poti. Kdo je v tem trenutku ob moji poti, kdo hodi z menoj in me nevsiljivo, z velikim spoštovanjem vabi iz moje potrtosti, iz moje ujetosti v žalost in razočaranje? Verjetno tako kot Jezus z učencema tudi on z menoj stopa po poti, čeprav grem proč od Jeruzalema, proč od skupnosti. Zakaj? Da bi se na poti odprlo moje srce in bi začel v resnici govoriti z njim.

Dragi gospod nadškof Uran, eno od težjih let tvoje škofovske službe je bilo leto 2007, ko naša nadškofija ni imela nobenega škofijskega novomašnika. Kot pastir te Cerkve si se globoko zavedal, da za delovanje potrebuje duhovnike. Prepričan sem in hkrati prosim, da se pridružiš bratom in sestram pri tej veliki prošnji vernega ljudstva za nove duhovne poklice.

Iskreno upam, da ste v letošnjem obhajanju praznikov doživeli veliko noč, doživeli njega, ki je vstal in živi in mu pojemo alelujo, ne toliko z glasom, kot s srci, z življenjem. »Slavimo Gospoda.«

Gospodu se zahvaljujemo za dar njegovega življenja. Gospodu se zahvaljujemo za dar njegovega duhovništva in škofovstva. In Gospodu se zahvaljujemo za dar njegovega dobrega in veselega srca. Naj ga Gospod sprejme v svoje kraljestvo, vse vas pa vabim, da zanj molimo in darujemo svete maše. Naj počiva v miru.

Zahvaljujem se vsem, ki nosijo levji delež boja z boleznijo, torej vsem tistim, ki si prizadevajo sprejemati in živeti ukrepe, čeprav jih bremenijo. Kakor je bilo že večkrat rečeno: skupaj zmoremo.

[…]

Če so zaprte naše cerkve, da v njih ne moremo sodelovati pri mašah in obredih velikega tedna, to nikakor ne pomeni, da se moramo ločiti od našega krščanskega občestva, da se moramo ločiti od bratov in sester. Če dobro prisluhnemo, bomo slišali, kako nas Jezus vabi, naj v tem času gradimo živo Cerkev, v kateri je on sam navzoč, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je po njegovi obljubi on sam sredi med njimi.

Bodimo pozorni, da nas v teh časih ne uspava anestezija navajenosti in sebičnosti, anestezija brezbrižnosti. Prepričan sem, da bomo tudi mi veliko lažje prenašali neprijetnosti osame in spremenjenih navad, če bomo pozorni do teh ljudi, ki skrbijo, da pravzaprav ne pogrešamo ničesar potrebnega za življenje. Čut solidarnosti do njih bo tudi nam pomagal, da bomo bolj pozorni in seveda tudi bolj potrpežljivi drug do drugega v svoji družini in svoji okolici.

Vse bolnike, vse zdravstvene delavce, vse družine in vse prebivalce Slovenije naj danes in vedno blagoslavlja in varuje vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.