Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je ob prazniku Brezmadežne nagovoril vernike, voščil bogoslovcem, ki so bili sprejeti v Marijino kongregacijo in izročil v molitev vse duhovnike in bogoslovce.

Ob godu sv. Miklavža, svetnika, ki je zelo prisoten v naši zavesti, je nadškof. msgr. Stanislav Zore OFM pripravil kratek nagovor.

Posnetek nagovora ljubljanskega nadškofa metropolita msgr. Stanislava Zoreta na 2. adventno nedeljo.

Naj nam plamen prve adventne sveče osvetli ta vrata. Ta vrata imajo kljuko samo na notranji strani. Če jih ne odpremo, Jezus ne more vstopiti. Ostaja zunaj, trka in čaka. Ne vem, dragi kristjan, kaj v tvojem življenju prestavlja ta vrata, ki te ločijo od živega srečanja z Jezusom. Rad pa bi, da bi advent sprejel kot čas, ki ti je podarjen, da odstraniš vse ovire, ki preprečujejo tvoje srečanje z Bogom, s tvojim Bogom in z Bogom vseh okoli tebe. Blagor služabniku, ki odpre, ko gospodar potrka.

Vse svoje življenje je posvetil Bogu in njegovi sveti Materi, saj si je za škofovsko geslo izbral: »Milosti polna, spomni se!« Ker je bil ves Božji, je tudi vse svoje sposobnosti in zanje razdajal v službi Božjemu ljudstvu, pa tudi svojim dragim Prekmurcem, ki jih je na poseben način nosil v srcu in jim v svojih delih postavljal spomenike.

Ali je potem dovolj biti dobrodelen in lahko na vse druge izraze naše vere pozabimo? Je dovolj biti samo dober človek? Za kristjana ne. Jezusa moramo poslušati v celoti. Nekje namreč pravi: »Vsakega, ki bo priznal mene pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli« (Lk 12,8). Jezusa priznati pred ljudmi pa pomeni tudi lačnemu dati kruh in žejnemu pijačo.

Ob smrti njegove svetosti patriarha Srbske pravoslavne Cerkve gospoda Irineja je ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Stanislav Zore predstavnikom Srbske pravoslavne Cerkve izrekel sožalje v imenu Katoliške cerkve v Sloveniji.

Kot kristjani pa v izraze sočutja in skrbi za žrtve prometnih nesreč povabimo tudi našega Boga. Blagoslavljamo avtomobile in druga prometna sredstva, da bi bili potniki v njih deležni Božjega varstva. Pri maši se večkrat spominjamo udeležencev v prometu, pa tudi žrtev in njihovih svojcev, da bi bili deležni blagoslova in tolažbe. Kajti tisti, ki ga položimo v Božji spomin, je deležen življenja, ki ne mine.

Kakor gospodar v priliki, tudi naš Bog ne jemlje, on daje, on se daje. Mar nam v lastnem Sinu Jezusu ni dal vsega? Kaj bi nam mogel še dati, da bi dokazal, da je Oče, da nas ljubi in da želi, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Vse nam je dal, vse nam daje, samo grehe, naše grehe je vzel nase.

Je bil Stanislav nekaj posebnega? Mislim, da ne. Njegova posebnost je bila v tem, da je bil dosleden svojim odločitvam. Že zgodaj je v sebi začutil klic, naj sledi Bogu. Svojemu bratu Pavlu je to povedal z besedami: »Živeti hočem, kakor je Bogu všeč, če je tebi, brat, všeč ali ne!«