Sv. Frančišek Asiški je pred Križanim prosil: »Gospod, razsvetli temine mojega srca.« Mi nocoj to prošnjo spremenimo v zahvalo: »Gospod, hvala ti, da razsvetljuješ temine mojega srca s svojo veliko nočjo.«

V jutru Jezusovega vstajenja se je začel dan, ki ne pozna večera. Sega v večnost in to večnost podarja tudi nam; temu planetu, ki ječi pod hudobijo zla in bremenom smrti. Kajti Bog je večji od vsega; večji od sveta, večji od smrti, večji celo od našega srca.

Pa tudi mi, dragi bratje duhovniki, molimo drug za drugega. Molimo vztrajno in pobožno. Tudi to je umivanje nog svojim bratom. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« Morda pa je biti duhovnik po eni strani dvigati Jezusa in ga deliti v hrano, po drugi strani pa umivati noge. Samo tako ljubezen ostane ljubezen.

Če bomo delovali iz moči Jezusa Kristusa, ki je odrešenik sveta, in skrbeli za to, da bi bilo čim več ljudi deležnih besed in dejanj, ki razodevajo odrešenjsko moč vere v Jezusa Kristusa, potem bo tudi po našem delovanju, predvsem pa po pričevanju našega življenja, vedno več ljudi verovalo v Jezusa in sprejemalo besede njegovega evangelija.

Ob tem virusu smo spoznali, kako smo krhki in izgubljeni. Predstave o veličini so se razblinile kakor jutranja megla. A prav to spoznanje o omejenosti in krhkosti nam je pomagalo do spoznanja, da smo močni samo, če smo med seboj solidarni. Naša moč je v upoštevanju drugega, človeka ob sebi; v skrbi zanj in za njegovo dobro. Ali kakor je rekel papež: »ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.«

Ob smrti gospoda škofa Metoda Piriha mi misli segajo v preteklost, v srečevanja z njim. Najbliže sem ga doživljal na Sveti gori, kamor je najprej prihajal kot koprski ordinarij za posebne slovesnosti, po upokojitvi pa je na Sveto goro prišel tudi za ure oddiha in druženja s frančiškanskimi brati

[…]

»Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo.«

Ta odprtost in sprejemljivost je rodila sad. Ko so Jezusa snemali s križa, je bil Nikodem tam. Prinesel je zmes mire in aloje, s katero so obdali Jezusovo telo, preden so ga položili v grob. Tisti, ki je prvič k njemu prišel v temi, se je v uri njegove smrti, ki je bila zares nevaren čas, odkrito priznal za njegovega prijatelja. Zato je tudi za nas vedno možnost in priložnost, da pokažemo, da smo njegovi. Tudi letošnji post je čas za našo rast v zvestobi in veri.

Izjemno pomembno je, da je Bog garant človekovega dostojanstva in njegovih pravic. Če človekovemu dostojanstvu in njegovim pravicam odvzamemo Božji temelj, potem mi odločamo o pravicah, ki jih ima posameznik. Lestvica vrednost se začne rušiti in življenje začne postajati nevarno. Ogroženi so najšibkejši, najbolj ranljivi. Še nerojeni ter ostareli in bolni.