Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja obhajal sveto mašo ob slovesnem prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi. Njegov nagovor je bil objavljen tudi na Radiu Ognjišče:

Dragi bratje in sestre. Po obhajanju največjih praznikov naše vere, od velikega tridnevja pa do praznika Svete Trojice, se danes Bogu na poseben način zahvaljujemo za njegovo zvestobo. Jezus je namreč zbeganim apostolom in celo dvomljivcem med njimi obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).

Kristjani so od prvih časov izpolnitev te Jezusove obljube videli v evharistiji, v Kristusu, navzočem v Svetem Rešnjem telesu.

Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je začelo širiti v 11. stoletju. Bilo je odgovor krivovercem, k so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobama posvečenega kruha in vina. Po drugi strani pa je bilo to odziv na vse bolj poredko prejemanje svetega obhajila.

V tem odzivu kristjanov na krivoverstvo, ki je tajilo Jezusovo navzočnost v Svetem Rešnjem telesu, tudi mi danes dobivamo močan in učinkovit zgled na naše odgovore na nasprotovanja, ki jih doživljamo.

Kadar se srečamo z nečim, kar nasprotuje naši veri, našemu pogledu na svet, našemu odnosu do ljudi ali življenja, imamo na voljo dve vrsti odziva:

Lahko se odzovemo na vso moč in vse svoje sposobnosti usmerimo proti. A ta način delovanja proti ne rojeva konkretnih sadov. V njem ni korakov in poti, ki bi vodile k rešitvam. Nasprotno. Delovanje proti vodi v vedno večjo razdeljenost in namesto da bi se razdalje manjšale in napetosti blažile, se različnost spreminja v sovraštvo in v poskuse odstranjevanja drugače mislečih, ki smo jih spremenili v sovražnike.

Zgodovina današnjega praznika nam kaže drugačno pot. Kristjani so se v tistem času zavedali, da obstajajo ljudje, ki zanikajo eno temeljnih resnic njihove vere, namreč Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobama kruha in vina v Svetem Rešnjem telesu. Namesto, da bi čas in darove uporabljali za to, da bi te ljudi premagali, da bi odstranili krivoverce in z njimi krivo vero, so svojo vero okrepili s praznikom Svetega Rešnjega telesa, s katerim so v sebi poživljali neomajno zaupanje, da Jezus tudi v njihovem času izpolnjuje svojo obljubo, da bo z njimi do konca sveta.

Tudi mi imamo na izbiro dve možnosti: ko naletimo na nasprotovanje okoli sebe, ali pa na skušnjave in celo greh znotraj sebe, se bomo morali vedno soočiti s skušnjavo, da bi se nasprotniku zunaj nas ali v nas samih uprli z vsemi močmi in ga premagali; druga možnost pa je, da pomislimo, katero krepost, katero dobro lastnost ali morda tudi katero svojo sposobnost lahko okrepimo, ne da bi se stalno ukvarjali s tistim, ki nas napada od zunaj ali od znotraj. Razlika je velika in pomembna: če se ukvarjamo s tistim, ki oziroma kar nas ogroža, bomo stalno živeli z občutkom ogroženosti in se bomo začeli vedno bolj zapirati vase. Naš svet se bo zožil in mi bomo postajali ujetniki znotraj njegovih meja. Če pa se odločimo, da bomo dali novega ognja in novega poleta krepostim in odnosom, ki nas odpirajo za Boga in za druge ljudi, bomo postajali vedno bolj svobodni in močni. Doživljali bomo, kako zelo prav ima psalmist, ki pravi: »Gospod je moja moč« (Ps 118,14). »Le on je moja skala in moja rešitev, moja trdnjava je, nikoli ne bom omahoval« (Ps 62,7).

Prvo berilo iz Pete Mojzesove knjige nas opominja na moč in pomembnost spominjanja. Ljudstvo je doživelo izpolnitev obljub. Bog ga je skozi puščavo pripeljal v obljubljeno deželo. Naselili so se v deželi in se v njej ustalili. Nevarnost, ki preži na njihovo vero, je velika: napuh napredka, njihova avtonomija, gospodarska neodvisnost; vse to vsekakor vsebuje vrednote napredka, hkrati pa je v njem tudi nevarnost »izvirnega greha, ošabnosti in samozadostnosti.

Spominjaj se postane temeljni klic ljudstvu. Spominjaj se skrbi, s katero te je Bog vodil skozi puščavo in zato obnavljaj svojo zavezo, ki si jo sklenil z njim in on s teboj. Takrat je bila ta zaveza vprašanja preživetja, saj ti je on nudil vse, kruh in pijačo, mano in vodo iz skale, da si preživel. V blagostanju tej zavezi ne nasprotuješ in je tudi ne zavračaš. V svojem blagostanju, ko kruh pridelaš sam in ko voda teče v tvoje stanovanje, pozabljaš na Božjo dobroto in do njega, svojega Boga, postajaš brezbrižen.

Spominjaj se nas hoče osvoboditi brezbrižnosti, v kateri vsi naši odnosi postanejo navajeni in zato tudi postani. V njih ni več žuborenja življenja, v njih ni več veselja ob vsakem novem srečanju. Spominjaj se, da bo Božja beseda močna in učinkovita tudi v tem trenutku tvojega življenja. Ko je Jezus govoril množicam po čudežnem nasičenju, so jih te besede pretresle. Še bolj pa, ko je spregovoril o sebi kot o kruhu, ki prihaja iz nebes, kot o kruhu, ki daje življenje; ko jim je povedal, da daje svoje meso za življenje sveta. »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.« Ko je Jezus to povedal, niso več zdržali. Drug za drugim so odhajali od njega, češ, da je njegova beseda pretrda in da je ni mogoče razumeti.

In res niso razumeli. Ko se je dan nagibal k večeru in apostoli niso vedeli, kje bi kupili dovolj kruha, da bi nasitili množico, Jezus pa je blagoslovil hlebe in ribe in ljudje so bili siti in zadovoljni. Nihče se ni ubadal s tem, kako bi lahko razumel Jezusovo gesto. Njihove potrebe so bile potešene.

Ko pa je Jezusova beseda od njih zahtevala odločitev, so jo hoteli razumeti. Kruh iz njegovih rok, ribe, s katerimi jih je nasitil, jim niso predstavljali težav in ne prebujale vprašanj. Na misel mi prihaja, da oblastniki vseh časov, ki želijo obvladovati množice, delajo po načelu: kruha in iger. Dokler ljudstvo ni lačno kruha in ne pogreša zabave, si ne postavljajo vprašanj. In tudi ne zahtevajo odgovorov.

Ko pa jim je začel pripovedovati, da je človek več kot želodec in da za življenje potrebuje tudi jed, ki ne mine, ampak ostane za večno življenje, jih je to zbegalo in jih nagnilo k mrmrajočemu protestu in odhajanju. Ni jih zadrževal, ampak je hodil naprej po poti odrešenja, ko bodo njegove besede o jedi in pijači, ki dajeta življenje, dobile konkreten pomen v skrivnosti zadnje večerje in v ljubezni do konca na križu.

Od tedaj dalje je vsaka sveta maša sveti spomin na Božja dela v zgodovini odrešenja. Od izhoda iz Egipta, preko lakote in žeje v puščavi, do obljubljene dežele. Je spominjanje Božjega učlovečenja in njegovih triintrideset let med nami. Spominjamo se, da se nam je izročil ves in scela – s telesom in krvjo.

Ko se mi, umrljivi, hranimo z Jezusom, kruhom življenja, živimo zanj. Kristus, ki se nam je ves podaril, se je izročil nam, da bi tako odkrili, da smo ustvarjeni za to, da bi se hranili z njim. Naša lačna narava nosi znamenje pomanjkanja, ki ga nasičuje evharistični kruh. Sveti Avguštin je zapisal: »Kristus je kruh, ki nasičuje in ga ne zmanjka; kruh, ki ga lahko jemo in ga ne moremo porabiti«.

Pomenljivo je, da je Jezus pri postavitvi rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi.« Jejte, da boste živeli. Jejte, da boste lahko hodili skozi življenje in ostali zvesti. Jejte, da boste moje priče do konca sveta. Jejte, da boste mene nosili ljudem, ki vas bodo srečevali. Kristjan, ki gre od svete maše, pri kateri se je skupaj z brati in sestrami udeležil spominjanja, je kakor evharistična procesija, ki je del pobožnosti na današnji praznik. Zato jejte, da boste lahko prinašali Kristusa v vsakdanje življenje. Amen.