Bistvena naloga glasbe v Cerkvi je streči bogoslužju. II. vatikanski koncil pravi: »Cerkvena glasba bo zato toliko svetejša, kolikor tesneje bo povezana z bogoslužnim dejanjem, ko bo ali lepše izražala molitev ali spodbujala k ubranosti duš ali pa svete obrede obdajala z večjo slovesnostjo.« (B 112)
»Sv. Avguštin je v znanem govoru upravičeno zapisal: ‘Novi človek ve, kaj je nova pesem. Petje je izraz veselja, in če smo še bolj pozorni, je izraz ljubezni.’ Božje ljudstvo, zbrano k obhajanju evharistije, poje hvalnice Bogu. Cerkev je v svoji dvatisočletni zgodovini ustvarila in še vedno ustvarja glasbo in petje, ki sta dediščina vere in ljubezni, ki je nikakor ne smemo izgubiti. Ne smemo reči, da v bogoslu
žju ena glasba lahko nadomesti drugo. Zato se je trebe varovati splošne improvizacije ali uvajanja glasbenih zvrsti, ki so tuje smislu bogoslužja. Petje je bogoslužna sestavina, ki mora biti vključena v samo zasnovo bogoslužja. To pomeni, da mora v besedilih, melodijah in izvajanju ustrezati smislu skrivnosti, ki jo obhajamo, posameznim delom obreda in liturgičnim časom. Končno želim, da se ob upoštevanju različnih usmeritev in hvalevrednih izročil, kakor so to izrazili tudi sinodalni očetje, ustrezno ovrednoti gregorijanski koral kot izvirno petje rimske liturgije.«
Papež Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda, Evharistija zakrament ljubezni, 45-46.
