Mašniško posvečenje
Za konec še eno besedo spodbude. Blaž, ne boj se, da si sam. Ena sama mašna daritev, ki jo boš daroval, bo ponavzočila Kristusa, ki je z eno daritvijo na križu odrešil vse vesoljstvo. Moramo se pa zamisliti mi, dragi bratje in sestre. Zamisliti se moramo nad svojo molitvijo za duhovne poklice. Poklicani se morate zamisliti, zakaj odlašate z odgovorom na Božji klic. Pa tudi naša občestva se morajo zamisliti nad svojo duhovno nerodovitnostjo.
Blagoslov Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju
V Bruslju smo se zbrali, da bi blagoslovili obnovljene prostore Slovenskega pastoralnega centra in se Bogu zahvalili za opravljena dela ter prosili za rodovitnost slovenskega in krščanskega življenja v teh prostorih. Obenem ravno na današnji dan obhajamo tudi praznik državnosti, ko sta bili leta 1991 sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Sloveniji. Ob praznovanju tega se bomo povezali z vsemi našimi ljudmi, ki našo državno samostojnost in neodvisnost doživljajo kot praznično dejstvo, za katerega moramo biti hvaležni, obenem pa moramo biti pozorni na to, da se bo naša samostojna država Slovenija razvijala v skupnost državljanov, ki bo temeljila na sodelovanju in na sprejemanju vseh najbolj ustvarjalnih sil in sposobnosti za naše skupno dobro.
Maša za domovino v ljubljanski stolnici
Pred začetkom svete maše je sta zadoneli Zdravljica ter Oda radosti, nadškof Stanislav Zore, ki je predsedoval slovesnemu somaševanju, pa je pozdravil visoke goste: predsednika državnega sveta g. Marka Lotriča, varuha človekovih pravic g. Petra Svetino, člane Vlade Republike Slovenije, sodstva, evropske in državne poslance, ter vse predstavnike verskega, družbenega, političnega, kulturnega in gospodarskega življenja.
Nagovor nadškofa msgr. Stanislava Zoreta OFM na diakonskem posvečenju
Dragi kandidati za stalne diakone. Trdno sem prepričan, da ste tudi vi, vaša poklicanost v stalni diakonat sad, ki je zrasel in dozorel iz take molitve. Danes boste na poseben način vstopili v vrste učencev, ki jih Jezus kliče k molitvi in prošnji. Vedno bolj mi je jasno, da prvo pastoralno delo, ki ga vrši Cerkev, niso različne akcije, v katerih se včasih skriva nekaj naše zagledanosti vase, da smo sposobni sami odgovarjati na vprašana ljudi in reševati njihove stiske in nemoč.
