M. Š., »Življenje je nekaj čudovitega« (Vir: Družina)
»Rada bi Ti le povedala, da je življenje nekaj čudovitega in da je svet poln neverjetnih ljudi.«
Tako se začenja pismo ene izmed preživelih v bruseljskem terorističnem napadu minuli teden, ki so ga samomorilski napadalci izvedli na tamkajšnjem letališču Zaventem in na postaji podzemne železnice v bližini uradov Evropske zveze. Avtorica pisma, Sneha Mehta, besede namenja svojemu otroku, s katerim je bila v času napada noseča 16 tednov.
Ko sta Sneha in njen soprog Sameep Mehta minuli torek iz Abu Dabija prispela v Bruselj, so ju tam nenadoma pričakali obupani kriki in nepopisna zmeda, saj se je na potnike pričel rušiti strop letališke stavbe. Zakonski par je imel na voljo le delček sekunde, da je sprejel odločitev, ali ostane med ruševinami letališča ali pa se poskusi prebiti do bolnišnice in preveri, kaj se dogaja z njunim nerojenim otrokom.
»Sploh nisem vedela, v katero smer naj tečem«, je v pogovoru za ameriško televizijsko mrežo CNN povedala Sneha. V vsej negotovosti pa se je po lastnih besedah zavedala ene stvari: da bo vso to grozo preživela, zaradi svojega nerojenega otroka. Sneha in Sameep sta se uspela umakniti z letališča. Stekla sta do glavne ceste, kjer jima je ustavil taksist in ju odpeljal v bruseljsko bolnišnico sv. Avguština. Kljub zmedi tega dne je ultrazvočna preiskava pokazala, kako Snehino in Sameepovo detece v maternici mirno sesa svoj palec – in da se groze in nasilja, ki se dogaja zunaj materinega telesa, sploh ne zaveda.
Izmed najrazličnejših spominov na tragični torek pa se Sneha ne spominja sovraštva in nasilja, ki je izbruhnilo nad mestom, temveč prijaznosti, ki sta je bila z možem deležna s strani popolnih tujcev. Spominja se policistov in reševalcev, ki so prihiteli na pomoč ranjenim. Spominja se taksista, ki ju je z možem ne le odpeljal v bolnišnico, ampak se z njima tudi vso pot pogovarjal. Spominja se žrtev v stiski, raztresenih vzdolž osrednje mestne prometne žile, ki so jim pomagali naključni mimovozeči.
»Ljudje še vedno pomagajo drug drugemu, ne glede ne raso, barvo kože ali narodnost«, je v pogovoru za CNN dejala Sneha. Kot preživela v terorističnem napadu se je po srečni vrnitvi domov v Antwerp odločila, da bo svojemu nerojenemu otroku napisala pismo, v spomin na dogodke, ki so v prišakovanju velikonočnih praznikov pretresli ves svet. Kot so poročali pri CNN, je takole zapisala:
»Pozdravljeno, ljubo detece,
ne vem, če sva Ti to že kdaj povedala, toda ko si imelo 16 tednov v maternici, sva mamica in očka doživela eksplozijo na bruseljskem letališču. Ne glede na to, v kakšnem stanju je človeštvo danes, Ti želim le povedati, da je življenje nekaj čudovitega in da je svet poln neverjetnih ljudi. Mamici in očku v tistem trenutku nisi dalo le vere v življenje in razloga za preživetje, ampak si nama podarilo zavest in prisebnost, ki je dotlej še nisva izkusila.
Počutila sem se bolj živo kot kdaj koli prej in vedela sem, da Te moram zaščititi, zato sem bila mirna, zbrana in povsem jasno mi je bilo, da bom preživela.
Ko sva prišla v bolnišnico sv. Avguština in sva na ultrazvočnem pregledu videla, kako brezskrbno sesaš svoj palec in opravljaš svoje običajne akrobatske vaje, je izpuhtelo vse najino nezaupanje, sovraštvo in strah ob terorističnem napadu.
Iz vsega srca upam, da se boš rodilo v boljši svet, in če ne, potem se potrudi po svojih najboljših močeh, da bo takšen postal.
Za naju z očkom si neprecenljivo in danes si že postalo junak. Svet Ti je gotovo poslal toliko ljubezni in upanja, da se za svoje življenje lahko zahvališ z vračanjem vse te dobrote.
Da bi bilo vedno pogumno in zdravo, detece.
Rada Te imava bolj, kot to lahko opišejo besede.
Mamica in očka.«
Kot so še poročali pri CNN, naj bi Sneha zapečateno pismo svojemu otroku izročila, ko bo dopolnil 16 let, morda bosta z možem počakala še malce dlje. Ne glede na to želi svojemu otroku sporočiti, da ljubezen premaga sleherno sovraštvo.
»Kar se je zgodilo, je resnično tragično. Toda svet je še vedno v veliki meri čudovit.«
Vir: CNA
Več na: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/»zivljenje-je-nekaj-cudovitega«